Spominska knjiga

Zadnjič sem med brskanjem po predalih našla svojo spominsko knjigo.
Zanima me, če danes ljudje še vedno nosijo s seboj te male zvezke in želijo, da jim kdo kaj nariše ali se je tudi to digitaliziralo. Spomnim se, ko sem jaz dobila svojo (tega je danes že, verjeli ali ne, 21 let) in komaj čakala, da mi bo prva oseba porisala in popisala tiste bele, prazne liste. To čast je dobila moja sestrična, ki pa naloge ni opravila tako, kot sem želela da jo. Saj ne pravim, potrudila se je že, vendar je različne simbole narisala po celi strani, brez prave postavitve, simetrije in podobno in dodala še sarkastičen komentar, ki ga je, vsaj to, napisala z barvico in mi s tem omogočila, da sem kasneje vse skupaj izbrisala.
Kasneje sem doživela še nekaj podobnih razočaranj, ko so si nekateri vzeli veliko preveč umetniške svobode ali pa bili veliko preveč izrazni. Kot, da ne bi razumeli, da je pri teh zadevah potrebno imeti zdravo mejo; tako pri velikosti slike, barvah, postavitvi... no, pa saj ni ravno znanost.
Ko danes listam strani, ki so jih popisale moje sošolke in nekaj sošolcev, prijateljice in prijatelji in tudi sorodniki, se mi zdi, da sem pretiravala, ko sem, kot mali diktator težila ljudem zakaj se niso bolj potrudili... še dobro, da je sploh kdo še želel kaj narisati. :) In, veliko mi pomeni, da so si vzeli čas in mi narisali/napisali nekaj, kar mi je danes drag spomin nanje.
Poleg tega sem pričela razmišljati tudi o tem, kam je življenje do sedaj pripeljalo avtorje risb. Na žalost vem, da dve od prijateljic počivata na pokopališču v mojem domačem mestu. Nekaterih sem se komaj spomnila po imenu in sem imela težave s tem, da sem povezala zraven tudi obraz. Se sprašujem kaj počnejo danes in kje so pristali. In potem je nekaj takšnih, ki so še danes v mojem življenju in komaj čakam, da jim pokažem kaj so mi, kot otroci v začetku osnovne šole, narisali v spominsko knjigo. Našla sem tudi risbe treh učiteljic. Ki so se, moram priznati, zelo potrudile.
Od vseh pa najbolj izstopata dve risbi; avtor ene je moj sošolec iz osnovne šole, oziroma njegov oče, ki je slikar. Avtor druge, moj dedek. Ki ni slikar, si je pa vzel veliko časa.

Mene je "najdba" prav razveselila. Me pa zanima kaj bodo današnji otroci čez dvajset let imeli kot spomin na ljudi, ki so nekoč bili v njihovem življenju. Tablice, telefoni in računalniki pač ne trajajo tako dolgo, kot lahko trajata papir in črnilo (no, barvice tudi seveda).