Narisala sem te.
V jutro, ko se iz gozda pred mojim oknom
dviga tista umazano bela meglica,
da ne bom sama za mizo
zajtrkovala lupine prejšnje noči.
In v popoldan te rišem,
ko na vrtu polagam prste med travo,
(pravijo, da je stik z zemljo zdravilen)
luščim sončne žarke iz objema hladnega aprila,
da ne bom sama gradila iz peska in slame gradov.
Prav tako v večer,
ko mečkam čas med prsti
in pletem iz njega šal, da me v decembru ne bo zeblo,
če bom posedala v njem brez tebe.
Narisala sem te.
Tudi v pesem.
Ker, če gre verjeti, so pesmi večne.
Jaz pa si ne želim, da bi večnosti preživljala sama.
Tako sem utrujena, da oči komaj držim odprte. Doma me čaka še kar nekaj dela, čeprav bi si želela le, da bi se lahko namestila v topel objem. In malo počivala.
Torek me je uničil. Vsa ta odsotnost me uničuje še malo bolj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar