Izgubljen kovček. Spopadanje z valovi. In Life's good.

Ko potujem sem rada v hotelih. V sobah, ki imajo lastno kopalnico. Zato pač ne prenočujem v hostlih in podobnih "luknjah". Pred odhodom na tole surfersko pustolovščino sem imela težave predvsem s tem, da bodo v hiši še ljudje, ki jih sploh ne poznam in z vsemi temi ljudmi bom morala deliti tudi kopalnico. In kuhinjo. In ostale prostore. Mogoče celo spalnico. Psihično pripravljanje je nekoliko pomagalo in pomirjena sem odšla na pot. Ki se je začela povsem sproščeno in počasi. Potem pa je naše letalo dve uri zamujalo. OK, vse v redu do tam, smo imeli pač čas za dodatni dve pivi in posedanje. Dve uri zamude je sicer pomenilo, da smo v Lizbono prispeli šele nekje sredi noči. In smo. In potem smo čakali na prtljago. Vsi so pobrali svoje kovčke, mojega pa ni bilo. In ni bilo. In, ko se je na ekranu nad trakom že izpisalo, da so vsi kovčki prišli, mojega še vedno ni bilo. Ker je, kot se je kasneje izkazalo, odpotoval v Lyon. Nekako so ga našli, danes pa je, dva dni za mano, prispel v tole surf hiško, ki bo naš dom v tem tednu. Torej, nekako mi je tole iskanje kovčka uničilo prvo noč in del prvega dne tukaj. Si ni težko predstavljati, saj sem ostala brez vsega. Kot se je izkazalo do danes, sem očitno lahko tudi zelo sproščena... ko smo prvi dan odšli na plažo in sem se spopadla s svojim strahom, sem se počutila super. Ko mi je prvič uspelo najti pravo ravnovesje na deski in sem uspela priti do obale, brez da bi me vrglo dol že takoj, sem se odločila, da mi ne bo nič ustavljalo. Danes nisem bila v vodi, ker smo naredili izlet v Lizbono; po kovček, avto in na sprehod. Potem se je ženski del zasedbe odpravil na suhi trening. :) Tek do obale, potem pa po mivki naprej, malo vaj, tek nazaj do hiše. Po raztegovanju sva bilo celo tako pogumni, da sva skočili v ledeno hladen bazen. Večer se pa odvija prav počasi; tarokiranje, glasba, počivanje. Jutri dopoldan se gremo pa zopet spopadat z valovi. Sem se odločila, da bom vstajala in odpeljala zadevo kot je treba. Se že veselim. In, resnici na ljubo, čeprav nisem poznala trenutnih sostanovalcev in moram z njimi deliti kopalnico, jedilnico, večji del dneva, je prav super. Mislim, da bi zmogla še kdaj. Samo sprostiti se je potrebno. Če ne gre drugače, pomaga tudi škotsko zdravilo. :) Surf's up! ;)