Prazniki so me malo upočasnili in prav fino bi bilo, če bi tudi jutri lahko bolj počasi odvijala dan tja do večera. No ja, pravijo, da je vsega lepega enkrat konec.
Prilepila sem eno... da ne bo videti, kot da res nimam nič povedati. Počasi jo še popravljam in predelujem. Brišem in na novo pišem. Spodnja je še od prej...preden sem jo pričela predelovati. :)
Premetavalo je morje pesek,
še danes ga,
prav tam, na tistem kosu obale,
mogoče le malo višje
ali kakšno stopinjo bolj v desno
in zvezde ob jasnih večerih
verjetno prav tako svetlo žarijo.
Trst v daljavi odmeva med valovi,
ob vetrovnih dnevih malo bolj glasno,
odmeval je tudi do naju, od naju,
ko sva štela zvezde in tekače in mokrišča
in trenutke, ki so še ostali,
takrat, ko sva bila.
Danes je vse enako.
Le, da na obali posedajo novi obrazi,
mlajši (verjetno),
preštevajo vse drugo, le trenutkov ne,
ker so jim dani. Neskončni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar