Včeraj pozno zvečer, ko sem v kovček na vsak način želela spraviti več kot pol omare (ker v enem tednu, bom prav verjetno vse oblekla), sem imela v mislih malo drugačno pot. Ne me narobe razumet, veselim se, da grem in nestrpno pričakujem kaj bo veter z Atlantika prinesel v prihodnjih nekaj dneh. In veselim se novih obrazov okoli sebe. Malo drugačnega okolja. Skrbi me edino, da bom večji del dneva na pol zmrznjena. :)
Ravno razmišljanje o zmrznjenosti in tem kako je včasih nujno malo potrpeti, stisniti zobe, da človek kaj vznemirljivega doživi, me je prestavilo v nek drug čas, drug kraj...
Nekam v objem hribov, na visoko trimestno ali pa štirimestno nadmorsko višino. Z razgledom. Kjer dežne kaplje trkajo po oknu in nevihta elektri ozračje. Jaz bi se pa potopila v tople mehurčke in zaprla oči. Da bi me božali in žgečkali. Malo bi se razvajala, s kakšno fino čokolado in ujemajočim vinom. Z dobro večerjo. Z masažo. Lahko sem si predstavljala vonj kopeli in hrane. In masažnega olja. In dotike.
Srčni utrip se mi je od vsega ugodja kar malo povečal (ampak verjetno je bilo za to bolj krivo dejstvo, da je bila večerna polfinalna tekma hudo napeta :)) in za trenutek se mi je zazdelo, da sem tam že bila. Pa verjetno nisem.
Sem se pa odločila, da najdem takšen kraj, ker prav gotovo mora obstajati. Kje v naši bližini. Za kakšen zgodnjepoletni vikend pobeg pred tistim vsakdanjim.
Kljub mojemu trudu, mi tudi med tavanjem po sanjarijah ni uspelo vseh stvari iz omare prestaviti v kovček in sem zapakirala samo tisto najbolj nujno. Malo sem dodala in prestavila še zjutraj.
Sedaj pa odštevam. Nič več ur, le še minute. In si želim srečne poti.
Vsem vam, ki ste se znašli v teh vrsticah, prav tako srečne poti in lepe trenutke, če vas tile posrečeno umeščeni prazniki odnesejo kam. Blizu ali daleč.
Do naslednjič, dragi moji...
Ni komentarjev:
Objavite komentar