Ko se dan preliva v vse odtenke sive, črne in na skrajnem robu neba v nekaj odtenkov modre, se vse kar je pod spodnjo črto obzorja umirja. Še tiste najbolj žive barve pomladi, ki so sedaj povsod, počasi plazeča se sivina barva v temnejše. Redke dežne kaplje ropotajo po strehi in šipah avtomobila, ko se umirjam, ob glasbi, tudi jaz. Na poti domov. Tudi na promet ima takšno popoldne vpliv in se premika veliko bolj počasi. Kot bi se vsi odločili, da se jim nikamor ne mudi.
Doma sem relativno blizu pisarne in mi vožnja ne vzame prav veliko časa, danes pa sem si želela, da bi se lahko vozila še malo dlje. Verjetno zaradi nove glasbene podlage (klik tukaj, pa se bo razkrilo katere). Ali pa premlevanja nekaterih mojih dejanj in besed. Mogoče tudi zaradi Kalifornije.
Čas, ki ga preživim v avtu je moj čas. Takrat poslušam glasbo in na ves glas prepevam. Ali pa je glasba samo podlaga za moje misli. Kadar sem res jezna, žalostna, zaskrbljena... se vozim z ugasnjenim radiom in premlevam dogodke.
Danes sem počela vse naenkrat. Glasba. Malo sem vmes prepevala, mojo najljubšo. In razmišljala zakaj se nisem odzvala drugače. Kako si ljudje mimogrede lahko o nas ustvarijo napačno sliko, zaradi trenutka slabosti, ko se na neko stvar odzovemo drugače kot so mislili, da se bomo. Veliko drugače kot bi si tudi sami želeli. Zakaj sem uporabila besede, ki sem jih? Z nekaterimi besedami lahko v trenutku uničimo odnose, ki jih gradimo z ljudmi dlje časa. In potem, čez nekaj časa, se sami sebi zdimo neumni. Kot, da nismo znali bolje v tistem trenutku, ko smo naredili ali rekli kaj neumnega. Ali se potem sploh ima smisel opravičevati in gladiti stvari, če smo se v nekem trenutku odločili, da bomo zavzeli določeno stališče, čeprav niti sami nismo prepričani več, zakaj smo se odločili "napasti" s tiste točke.
In potem sem predvsem razmišljala o dolgih vožnjah ob obali. Deževnih popoldnevih, ko tiho sediš v avtu in poslušaš glasbo, opazuješ valove, ki se lomijo na obali in veš, da ni važno kako dolgo bo trajalo, le da si z osebo, ki se vozi ob tebi. In sončnih zahodih. In poskušanju vin. O občutku svobode. O mojih sanjah o Kaliforniji. Seveda pa vsaj malo tudi o tem, kako nora sem v resnici. Koliko stvarem verjamem pa ne vem ali so resnica. Koliko stvari si želim, čeprav vem, da so nedosegljive.
Potem pa sem avto zapeljala v garažo, utišala glasbo, ugasnila motor, umirila svoje misli in se odpravila proti hiši. In umirjeno popoldne so rezali le zvoki ptičev, ki jim aprilsko vreme očitno prija.
Tako kot meni rosé ob ognju v kaminu...
Ni komentarjev:
Objavite komentar