Napisan sem imela post o tem kako so dnevi simulirana resničnost in življenje arkadna igra, pa sem se odločila, da bom to prihranila za kakšen bolj temačen dan ali pa kakšen bolj nesrečen trenutek, ko bom lahko do konca izživela svojo teorijo. Danes sem preveč pozitivna. Očitno se je tehtnica zazibala malo v nebo in obstala. Čakam, da jo prevesi nazaj proti tlom. S svetlobno hitrostjo. Sicer pa, tudi padci naj bi bili koristni, če te ravno ne ubijejo.
Želela sem prilepiti na tole belo praznino odlomek ene od zgodb, pa nisem niti v takšnem razpoloženju. Danes me nosi luna. Skoraj zares, čeprav se z njo ne dogaja nič posebnega.
Počutim se tako... bom uporabila eno besedo, ki mi res ni všeč, ampak najboljše zaobjame to kako se počutim - kot ena velika maza.
Zdaj si z lahkoto predstavljam kako bi se se udobno namestila na svojem najljubšem kotičku in se pustila božat in razvajat.
Ko sem še živela pri starših, sem ob nedeljah zvečer (pa verjetno tudi med tednom) šla k starim staršem v spodnje nadstropje, skupaj smo si ogledali kakšen film ali oddajo, kar je pač bilo na sporedu. Spomnim se, da sem se vedno usedla tako, da sem babici nastavila hrbet in me je potem cel večer božala (čohala :)) po hrbtu. Saj vem, da se sliši čudno, ampak jaz pa občudujem njeno vztrajnost, ker meni se prav gotovo ne bi dalo.
To bi mi prijalo tudi danes. Ali pa kakšna masaža, ne preveč hudo resna. Mogoče malo meditacije, s kakšno lepo glasbeno podlago in eteričnimi olji v zraku. Počasen ples v temi. Predvsem bi si želela danes čim manj govorjenja. Samo tišino. Ali pa tiho glasbo. Zvoke narave.
Ko smo otroci smo kar naprej deležni ujčkanja, razvajanja, božanja in podobnih stvari, za katere je, ko odrastemo, potrebno skoraj prositi. Čeprav v sebi še vedno ostanemo nežna bitja, ki jim godi tovrstna pozornost, vendar le zato, ker imamo službe in račune in avte in skrbi, smo kar naenkrat prikrajšani za takšne nežnosti. Čeprav bi moralo biti ravno obratno; zaradi vseh skrbi in napornih dni na delovnem mestu in vseh ostalih tegob, ki nam visijo nad glavami, bi si tega zaslužili še več.
Odtavala sem.
Ničesar od želenega nisem napisala, razen cel kup jamranja. V moj zagovor pa; res se počutim tako in včasih je prav prijetno to tudi zapisati.
Mogoče bom pa s tem še koga spodbudila, da se bo danes pustil razvajati ali razvajal koga drugega. Ker sprošča. Ker je fino.
In ker včasih dotiki povedo veliko več kot besede.
Ni komentarjev:
Objavite komentar