Svet v črnobelosivi

Stvari niso tako črno bele kot se zdi. Če dobro pogledate, boste med njimi našli vsaj še kakšen odtenek sive, ki morda malo vleče še na kakšno drugo barvo. Odvisno s kakšnim razpoloženjem gledaš na svet. Včasih je lahko tudi vse samo črno.

In takrat, ko je vse črno, moramo vedeti, da je nekje nekdo, ki ga bomo poklicali in bo znal za nas narisati črto še kakšne druge barve. In bo vse skupaj takoj malo lepše.
Na žalost nas brezbarvnost in črnina posrkata preveč globoko, da bi si sploh želeli ven. Ker so takšna razpoloženja zelo specifična in se pretvarjajo, da so vse kar še obstaja. Prevzemajo oblike veličastnosti do te mere, da so videti kot ogromna brezna brez dna. In nikoli se ne zgodijo kar tako, naenkrat. Vedno dolgo časa kopljejo temelje, jih utrjujejo in potem gradijo na njih tako visoko, da nobena sila ne bo več prestregla padca. Ko na vrh postavimo samo en, čisto peresno lahek kamenček, je teža vsega kar nosijo pod seboj prevelika. In takrat se vse podre. Od tam dalje je, kot vemo, potrebno na novo graditi. Ne na enaki osnovi, ampak izkopati vse do temeljev teh občutkov, se poglobiti do tam, kjer bomo našli razlog za padec in pričeti znova. Počasi, vztrajno, z veliko volje. Pa vendar lahko na novo utrjenih temeljih in z izkopanim vzrokom padca gradimo še višje. In še močneje.
Jaz nisem (še) nikoli padla tako močno. Ker sem ena tistih, ki vztrajno kar naprej gradimo in podiramo, sproti popravljamo in se znebimo slabega gradbenega materiala takrat, ko je čas. In ne bom nikakor trdila, da je to povsem prava pot in da se mi kakšen padec ne more zgoditi, ne, ne. To bi bilo povsem nezrelo. Je pa verjetnost manjša.
Prazniki se bližajo. Vsi vemo, da se depresija tistih, ki so tako ali drugače sami, povečuje z veseljem in pričakovanjem vseh, ki jim nič ne manjka. Na žalost smo ljudje premalo pozorni na znake, jih ne jemljemo dovolj resno ali pa se zanje ne zmenimo. Včasih preprosto niso dovolj jasni, da bi jih razbrali. In z mislijo na vse, ki so samo tisti zadnji kamenček stran od zrušenja, se sprašujem koliko bi jih preprečili, če bi;

... se večkrat komu nasmehnili? Tudi neznancem, ki sicer hitimo mimo njih in se pretvarjamo, da ne obstajajo. Ja, ljudje bodo mislili, da smo nori ali pa, da smo zjutraj vzeli kakšno tableto preveč, pa vseeno. Dan bi bil prav gotovo lepši.

... večkrat komu jasno dali vedeti, da smo tam, če nas potrebuje? Da se lahko nasloni na našo ramo, da ga bomo potrepljali, ko bo to potreboval, potisnili naprej ali pa zadržali pred padcem.

... preživeli več kakovostnega časa z ljudmi in se zares pogovarjali?

... iskreno in na glas povedali kaj si mislimo o ljudeh in odnosih? Ker, seveda to ni nekaj v kar bi se vmešavali? Ali pač? Če vidite, da je nekdo prijatelj nekomu samo, ko se lahko brezplačno zabava, ko dobi nekaj česar sam ne zna pridobiti ali narediti, samo kadar je vse lepo in prijetno, boste kar tiho? Ko boste gledali ljudi v prijateljskih, delovnih in ostalih razmerjih, ki niso v korist nikomur, boste tiho? Jaz ne bom več. Vsem pravilom nevmešavanja navkljub. Pa tudi, če se kdaj komu zamerim zares.

... bili bolj sočutni in naklonjeni? Ne do mere, ko zapostavljaš samega sebe in sploh ne do mere, ko bi ljudje to pričeli s pridom izkoriščati. Le malo bolj kot smo. Ravno tisti kanček več, ki sta nam ga
vzela hitenje in instat življenje.


Najbrž ne bomo preprečili zlomov. Morda jih bomo le preložili. Za malo. Za dlje. Do takrat, ko bo rešitev težav na dlani.
Nisem se pomehkužila, ampak resno; ja, prižgali bomo lučke in okrasili izložbe in okrasili jelke doma in okrog hiš napeljali neke svetleče zadeve, da bo vse skupaj videti kot slaba kopija Las Vegasa, dobili bomo darila v svetlečih škatlah in takšna tudi sami podarjali in se družili na zabavah, ki stanejo veliko preveč... December je pač čas kiča in blišča in daril in to sprejemam, ker pač živimo v dobi, ko je globalizacija neizogibna in navade hitro pobiramo od povsod, kapitalizem je svoje dodal že davno tega. Tako pač živimo. Vendar pa zaradi tega ni potrebno, da postajamo premalo pozorni in veliko preveč prozorni. Ob okraševanju in zavijanju daril, okrasimo malo tudi sebe. Z nasmehom nekomu. S prijazno besedo. S spodbudno besedo.
Kar tako, ker nas nič ne stane.
In zato, da ne bo vse tako črno-belo-sivo. Da bomo tem dodali še druge barve.

Naveličana. Sitna. Utrujena. Pa vendar...

Tale finiš proti koncu leta je neverjeten. Težko sledim dogajanju; težko sledim svojemu življenju. Se mi zdi, da z jezikom do tal in z zadnjimi močmi hitim za njim, ko me vleče za seboj za roko, kot mama
kakšnega malčka skozi predel z igračami v trgovini.

Neznosne trenutke zaskrbljenosti, ki me zadnje čase napada vedno bolj pogosto, menjajo trenutki vznesenosti, optimizma in sreče. V bistvu ne toliko sreče, kot tiste vsesplošne zadovoljnosti s tem kar sem, kar imam. Seveda, na žalost so tisti prvi trenutki, ko se mi zdi, da ne bom imela dovolj moči, da bi ustavila napad panike, še vedno pogostejši. Ampak, vztrajno jih porivam vstran, pometam pod omare, preproge,... Kjer le najdem malo prostora. In upam, da bodo čim dlje ostali tam. In potem se veselim neskončnih možnosti, ki jih imam pred seboj. Ljudi, ki jih imam okrog sebe. Veselim se...

 ...ponedeljkov in petkov pozno popoldan/zvečer. In stanja, v katerega me ta dva večera postavita; ko sem malo vsemogočna, malo samo jaz, brez vseh drugih. Malo z ljudmi, ki me takrat obkrožajo, malo s svojimi mislimi nekje daleč. Ampak tako realno prizemljena, kot sem le malokdaj. Ob ponedeljkih in petkih imam za kakšno uro priložnost pobegniti.

...srečanj z družino. Tisto, ki jo vidim vsak dan. Tisto, ki jo vidim enkrat v nekaj mesecih. Tudi tisto, ki jo imam priložnost srečati prvič po skoraj dvajsetih letih.

...pomladi. Zato ker mi zima morda res ni najljubša. Zato, ker bo prinesla pomlad neko novo poglavje. Zato, ker bo zopet topleje in bo dan daljši in bom malo bližje sandalom in kratkim hlačam.

...vikendov. Ko je hiša pospravljena in dam na mizo sveže rože in diši iz pečice. Ko imam čas za še kaj drugega, kot obvezne opravke. Ker gremo na dolge sprehode in zverinica zvečer od utrujenosti veselo smrči na tepihu, jaz pa imam čas za... karkoli si želim početi.

...postelje. Ker se moram nujno dobro naspati in zato, ker je pod odejo prijetno toplo in udobno. Zato, ker je moj happy place in če bi mi dovolili, bi se počasi odpravila na zimsko spanje in se prebudila enkrat marca, da ne bi zamudila petja ptic in velikonočne potice in prebujanja narave.

...podaljšanega vikenda. Kmalu.

...praznikov. Zato, ker bom lahko počivala. Zaradi vonja po cimetu. In ja, predvsem zaradi miru.

...izzivov, ki sem si jih zastavila. Ne kakšnih hudo intelektualnih, pa vendar.

...novega tattooja. Tudi. Kmalu.


In ob vseh teh čudovitih stvareh, ki se dogajajo in me čakajo, me vsak dan dvakrat ali trikrat, odvisno od dneva, s tira vržejo neke malenkosti. V normalnih okoliščinah me seveda ne bi, ampak moja razmajana bit v tem trenutku zajoka ob najmanjših pretresih. Veliko je tega, kar me jezi. Pa niti ne jezi, bolj moti. Sem tiho, ampak si mislim svoje...

...ob voznikih, ki se vozijo po avtocesti 80 km/h, ko jih pričneš prehitevat, pa pohodijo stopalko za gas, da se kar kadi za njimi. Ja...

...ob ljudeh, ki bi se ubili ob padcu z višine svojega ega, na nivo svojega IQ. Ne bom o tem kje jih srečujem in kdaj, ampak vsak dan so tam nekje.

...ob moških, ki ne prenesejo, da so ženske psihično in fizično močnejše od njih in bi vse po vrsti poslali za štedilnik in rojevat. Imam čudovito sporočilo za takšne, ampak ni primerno, da bi ga delila z javnostjo.

...ob ljudeh, ki niso niti približno sposobni opravit svojega dela kot bi se od njih pričakovalo, zato ga mimogrede podtaknejo nekomu drugemu. In se potem, za dobro opravljeno delo, trkajo po prsih.

...ob vseh, ki pretirano uporabljajo pomanjševalnice. Ker so nadležne. Ker ni vsaka beseda primerna za pomanjševalnico. In predvsem zato, ker se pogovor sliši kot v vrtcu. Najbolj nadležna, ki me je doletela v zadnjem času: Bohlončki. Resno?

...ob pretirano navdušenih ljudeh. Včasih je v redu, če ti kakšna stvar ni všeč.

...ob hudih pozitivcih. Ob tistih, ki vse vidijo skozi rožnata očala. Ob tistih, ki VEDNO menijo, da bo vse v redu. Ja, seveda bo vse v redu, ker tako nekako pač je. Ampak občasno moramo imeti tudi slab dan. Misliti, da ne bo nikoli več nič v redu. Jokati. Slišati od koga, da je življenje pač bedno. Se počtiti slabo. To ni prepovedano.

...ob hipsterjih in tistih, ki si to samo želijo biti, ker kar naprej iščejo nekaj, da bi bili posebni. Da bi izstopali. Ker so tako oh-in-sploh drugačni in tako neverjetno sploh-nisem-s-tega-sveta posebni.

...ob takšnih, ki svoje stavke pričenjajo z besedami Ti si še premlada, da bi to razumela in Tudi jaz sem tako mislila, ko sem bila tvojih let in Kako rad bi te srečal, ko boš mislila drugače... Ja, razumem, starejši ste kot jaz. Razumem, mislite, da ste zato dolžni deliti nasvete. Ampak, prosim, ne na takšen podcenjevalni način.


Krožim okrog vsega tega cirkusa, najraje bi se skrila pod odejo in se pretvarjala, da ne obstajam. Ali pa bila kar malo, vsaj za kakšen dan, nevidna. Zaprla bi oči in zamašila ušesa in se pretvarjala, da ne obstajam. Ker, resno, NUJNO potrebujem malo miru. Od vseh. Od vsega. Da se bom lahko v miru veselila in si mislila svoje. In brala. In načrtovala, ker do naslednjega sobotnega business meetinga mi ni ostalo več veliko časa.

Novim zmagam naproti.

Sončen praznični dan

Zadnji dan oktobra in prvi dan novembra sta mi resnično ljuba, če nista sobota in nedelja. Naljubša, če sta četrtek in petek ali ponedeljek in torek. In, če sta takšna, kot sta bila letos. Čudovita...

Strašna bratranca :) sta tekla in se igrala

Ottku je bilo kar naprej vroče

Luisu je pripravil zasedo, ko je ugotovil, da ga ne bo ulovil

Zverinici

Preveč hitra sta bila zame :)

:)

Fantje se igrajo :)

Luis

Hiter kot strela 

Jesen

S fanti na sprehodu

Smo šli malo po gozdu

malo po travnikih

in spet malo med drevesi.

Wiiiii :)

Potoček

In tako sta ostala samo še dva. Lista na koledarju, preden obrnemo leto, namreč.
Sploh ne morem verjeti, da je minilo tako hitro in da smo spet tam, v ciljni ravnini še enega leta. Ki je, tokrat in do sedaj, res bilo drugačno kot ostala. Težje. Bolj delovno. Veliko bolj utrujajoče. In šele v zadnjih dveh mesecih se je malo postavilo v neko razumnejše ravnovesje.

Eh...

Veš, občasno me malo ubiješ. Kar tako, sebi v zabavo.
Ko mislim, da sem iz sistema izločila vse elemente nekega obdobja, ki ga puščam nekje na obrobju spomina, za čase, ko bo hudo.
Ko mislim, da sem dorasla ideji o mojem super življenju, službeni rutini in pretvarjanju, da sem odrasla.
Ko mislim, da nikoli več ne bi mogla nazaj, po istih stopinjah, da je bila pot prehojena enkrat dovolj.
Takrat iz rokava potegneš najvišjo karto. Ko najmanj pričakujem.

In se zlomim.
Z nasmehom na obrazu in mrtvim pogledom. V sebi pa se tresem, jokam, kričim, prosim.
Prepevam si, vedno isto melodijo, ki zaduši te zvoke in se še naprej prazno smehljam.

Obrnem se in si rečem, da sem v redu. Kaj v redu, odlično.
Ker sem si od nekdaj znala dobro lagati.

Počutim se tako... zavrženo in izdano.

 

Preveč...

Malo preveč je življenja v določenih trenutkih. In preveč hitro se odvija. Ko se obrnem, da bi za trenutek pogledala nazaj, pa se zgodi zgodovina vmes. In pride naslednji rojstni dan. In se postaram. Verjetno bo šlo tako dalje, dokler se ne bom nekega dne pričela zavedati, da sem stara že veliko preveč, da bi počela neumnosti, skakala bosa po travniku in se tega neizmerno veselila, surfala, padala in vstajala, imela velike načrte in sanje.. trenutek, ko bom še vedno premlada, da bi mislila na grob in bila hkrati prestara, da bi štela zvezde, če malo prevedem in posvojim D. Balaševića. 

Preveč življenja naenkrat. Tistega življenja, ki ga nisem izbrala sama, ampak je prišlo samo, kar tako mimogrede. Nekega dne, ko sem se zbudila, me je čakalo in vztrajalo. In še vedno vztraja. S plačevanjem računov, iskanjem poti za preživetje, sedenjem v pisarni in delom, ki ti morda ni všeč, ampak plača hrano in dobrine. Komaj. 

Veliko preveč odločitev, ki jih prinese čas s seboj. Kdaj bom storila to in kdaj ono. S kom. Kako. Zakaj. S kakšnim namenom. 

Vendar pa, v vsem tem kaosu, ki se verjetno nikoli ne postavi v razumljivo obliko, se kdaj pa kdaj najdejo svetli, čudoviti, nepozabni, odločni, veličastni. Ja, nepozabni. Ko misliš, da si šel mimo, da si se odpravil in se nikoli več obrnil. Tam v neki senci vsega tega življenja ostajajo tisti nepozabni. Trenutki. Drobci. Ljudje. 

Takšni, ki jih nikoli zares ne izpustimo in so oaza v vsej zmešnjavi. Stopnica, ko ne vidimo skozi množico. Topla blazina v mislih, ko se nimamo kam nasloniti. In hkrati brazgotina, tam na levi strani prsi. Ki nikoli ne neha skeleti. 

Ne glede na to, kako globoko si vkopal svoje temelje, sem in tja nas vse zamaje dejstvo, da smo marsikaj zamudili in da smo tako globoko zakopani v dogajanje, vloge in odnose, ki smo jih bolj ali manj izbrali ali pa bili vanje potisnjeni, ker se pač vse premika naprej, da nismo znali pomahati v slovo, da nismo znali povedati kar bi morali. Da smo izpustili priložnosti. Trenutke, ki bi lahko bili veličastni. Ljudi. Občutke. Čustva. Spomine. 

In ob vsem tem mojem tipanju z zavezanimi očmi, ob vsem kar vre v meni in ne znam predelati mi počasi zmanjkuje moči za spopadanje z vsakodnevnimi izzivi. Ki jim kar ni videti konca. 

... but I like to think at least things can't get any worse.

Dihaj

Včasih sanjam, da te primem za roko. Ne vidim tvojega obraza, ne vem kako se ob tem počutiš. Le držim te za roko. In tako potem sediva. Vem, da sediva, ker vidim moje noge v mokrih škornjih, ki se jih še vedno drži rumen list, ki ga je jesen obarvala. In vidim tvoje noge, poleg mojih. In rdeč dežnik.
Verjetno sva šla, malo stran od vsega tega kaosa, ki je povsod kamor grem.
Verjetno sva šla, da bi lahko bila skupaj, sama, malo s svojimi mislimi.
Nikoli ne rečeva besede. Sediva in strmiva predse. Jaz strmim predse, kot bi se bala pogledati v tvojo smer. Ti mogoče gledaš v nebo, mogoče v tla ali pa gledaš mene. Ne vem, ker ne čutim tvojega pogleda.
Vem pa, da se v nekem trenutku obrneš proti meni, saj vedno čutim tvoj poljub. Na desno lice. In potem na vrat. Takrat močneje stisnem tvojo roko.

Ti pa, kot bi zbledel v gosto meglo, izgineš.

Jaz še vedno sedim in strmim predse, roko pa stisnem v žep. In občutek, ki ga imam po tem je neznosen. Prazen. Mrtva duša v živem telesu.
In tam se konča. Pot, občutki. Verjetno jaz.


Približno tako mrtvo, kot v ponavljajočih se sanjah, se počutim zadnje čase. Z redkimi obdobji sreče, ki jo povzroči udobje doma z mojimi najljubšimi, pa sem občutno premalo doma in pa doza sproščenega hormona sreče po intenzivni vadbi, pa tudi to počnem premalokrat.
Sicer pa sem tako siva kot ljubljanska megla, ki se že vleče naokrog in tako brez volje, da od mene vsak najmanjši opravek zahteva ogromno energije.

Čas bo za spremembe. Ne vem še kakšne, ampak nekaj se bo moralo zgoditi. Na temni strani meseca postaja pretesno za vse karakterje in cinizem in nezadovoljstvo.

Do spremembe pa,...

Avgust

Današnji dan ni bil takšen kot sem ga želela. Želela sem drugačen zajtrk, kot sem ga imela. Želela sem čim prej končati včeraj začeto pospravljanje, pa mi ni šlo kot sem si zamislila. Mislila sem, da bom šla na Bled, pa sem prišla le do Brda pri Kranju. Želela sem dolg sprehod, pa se Otto ni strinjal.
Nič od tistega, kar sem želela. Ampak vse tako, kot je moralo biti.

Takšen je bil cel avgust. In danes mu, z veseljem, ker je šlo vse drugače kot sem si želela in hkrati z žalostjo, ker se poslavlja, maham v slovo.

Bilo je pa tudi mnogo malih, posebnih, čudovitih, srečnih in srčnih trenutkov.



Otto se je pozdravil in zopet lahko teče in skače in je pač srečen pes

Z današnjega sprehoda

Zahajajoče sonce in travniki so najlepši v avgustu...

...sprehodi so zato zvečer še bolj prijetni

Megla, ki se dviga zjutraj je lahko včasih malo čarobna

V avgustu praznujeta moj oče in moja babica. Tako moja in čudovita...

Darila so najboljša, kadar so uporabna in užitna. Tudi kadar ne uspejo čisto tako kot bi morala. :)

Naslednjih mesecev se ne veselim preveč. Ker me bo zopet zeblo in bom s seboj nosila jakne in puloverje. Ker ne bo več dolgega dneva s čudovito svetlobo. Ker ne bo več čarobnih juter, ko se zbudiš ob odprtem oknu in vohaš sveže pokošeno travo.
Ampak bodo ostali čarobni in čudoviti ljudje. Za zbujanje. Za objemanje. Za pogovor po telefonu. Za sprehode. Saj veste kdo ste... Rada vas imam.

V mestu

Bolj malo, oziroma nič, smo v Ljubljani čez poletje. Od selitve na obrobje, na podeželje, nas v center mesta zanese bolj redko, ker pač tam nimamo opravkov. No, jaz in štirinožec pač, glava družine (wannabe :)) pa se tam mudi službeno.
Poletni sobotni sprehodi na tržnico so bili včasih pogosti, ko sva živela čisto malo korakov stran. Ampak moram priznati, da jih ne pogrešam kaj preveč. Sploh ne tiste gneče ljudi, ki se s svojimi vrečkami tako radi drgnejo in zaletavajo eden v drugega. Pa malih navdušencev na poganjalcih in kolesih, tetk s tistimi vozički... moji prsti na nogah so neizmerno hvaležni, da hodim sedaj na malo manj obljudene kraje.

Torej, štirinožec je tudi razlog, da se poleti izogibamo razgretemu betonu, ko ima pa doma travnik in potok in senco. Poleg tega se pa, ko imaš doma lep razgled in mir, popolnoma poleniš. V trgovino greš, ko je res nujno. Na hitro. Ne posedaš več v kavarnah, ampak prideš čim prej domov in zakuriš v žaru. Piješ kavo na terasi. Bereš na ležalniku.
Tako smo čakali, da je vročina minila, da se je gneča polegla in kdaj je bolj primeren dan za obisk mesta, kot v deževnem ponedeljkovem popoldnevu. Ja, brez gneče, še skozi garažo smo bili kot bi mignil in se nismo vozili v koloni ljudi, ki ne vedo kje parkirati. Peso je bil navdušen, je že na uvozu v garažo poskakoval po sprednjem sedežu, da bi videl kam se je pripeljal. In potem je tekel po stopnicah iz garaže in se navdušen zapodil po Kongresnem trgu. Seveda je dvignil nogo ob vsakem stebru, drevesu in... vodnjaku. Kar meni ni pretirano všeč, moški del družine pa zagovarja to, kot naravo psa in puščanje sporočil drugim štirinožcem. Ja, kakorkoli, bila sem srečna, ko sem ga videla, kako je bil pozoren na vse, kako je lepo hodil ob nama in se ni menil za druge pse, za ljudi in kolesa ter vozičke. Niti za avtomobile. Ker je imel toliko dela z vohanjem in označevanjem in spremljanjem vsega dogajanja. In začudenje nad ladjico, ki se je peljala mimo nas... Prav srečna sem, ko ga vidim kako je pač pes; radoveden, igriv in srečen.
Naredili smo obhod, se sprehodili in na koncu sem si zaželela nečesa zdravega za domov, kar bi lahko glodala ob filmu. Torej, ideja je bila, da naj bi bilo zdravo. Pa je bilo na koncu malo mešano.
K avtu smo se vračali po Wolfovi in sem težko obšla Zvezdo. Oziroma njihov deli. Kot se spodobi, gre glava družine v lov za nečim dobrim. Z zverinico pa sva sline cedila pred vrati. Dokler nisem videla, da je na vratih nalepka, da so štirinožci dobrodošli. Poleg tega, da tam vedno najdem kaj dobrega, so tokrat dobili ogromno dodatnih točk, ker dovolijo mojemu psu, da vstopi z menoj.
Čeprav je vstopil, seveda tam ni bilo nič zanj. Oziroma, nič kar bi mu jaz dovolila pojesti. Razen mogoče kakšnega piškotka. Brez čokolade. Bilo pa je zato toliko več za naju, dvonožca. Ne spomnim se kaj si je privoščil on, jaz sem se nekoliko kasneje, na kavču basala s kosom presne torte z brusnicami. Prepoznala sem okus datljev, kokosa in brusnic, kaj drugega je še bilo med sestavinami pa ne vem. Ampak bila je o.d.l.i.č.n.a.
Kupili smo pa tudi Pukkin ghee, ker sva že v nešteto receptih naletela nanj, pa ga nikoli nisva imela. Dobila sva sicer priporočila kako ga pripraviti doma, ampak ne maram eksperimentirati s takšnimi stvarmi. Sploh ne, kadar se jih da kupiti nekje blizu in se izogniti nevarnosti, da zasmradim celotno hišo.

Všeč so mi takšni ponedeljki. Z lahkotnimi popoldnevi in večeri. In sprehodi, ko zverinica vidno uživa in maha z repkom, ter se obnaša, kot da je ušel iz knjige z napotki za šolanje psa.
Ampak takšnih trenutkov je odločno premalo. Mogoče, mogoče mi bo uspelo to nekoč spremeniti.

Pica malo drugače

Sem si rekla, da ne bom objavljala hrane, ker s hrano nimam kakšnega posebej ljubečega odnosa. Od leta 2007, ko se prav zares nisva marali, do danes, ko je odnos postal popolnoma brezbrižen, v smislu, jem, ker pač moram. In, ker se mi v večini primerov zdi škoda časa, da bi si vzela vsaj pol ure za kosilo, pred računalnikom glodam čokolado, sendvič, solato, krekerje, jogurt ali pa suho sadje. Samo zdravje. Potem se pa sprašujem, kako se je moj, nekoč raven trebuh spremenil v današnjo obliko, za katero niti ne obstaja poimenovanje.

Torej, ker se to mora spremeniti (in se počasi spreminja), preizkušam nove recepte. Verjetno bi veliko bolj uživala v hrani, če bi si jo lahko vsak dan pripravila sama. Ker potem je celotna zadeva veliko bolj kontrolirana - vem katere sestavine sem uporabila, kako čista je moja kuhinja, okus pa lahko popolnoma prilagodim svojim željam. Res pa je, da bi potem najbrž vsak dan jedla precej začinjene, pikantne jedi. 

Torej, v preizkušanju novih zadev, sem naletela na recept, ki me je zanimal dovolj, da sem šla v trgovino, kupila sestavine in jed pripravila. Danes. In napisala objavo v zvezi s tem, ha. 

Ker sva bila v času kosila na obisku, sva jedla kar tam. Dve solati z domačega vrta - zelena in paradižnikova in rižota. Razen riža, seveda, so vse sestavine  zrastle na vrtu ob hiši. Torej, ker sva se že najedla popoldan, nisem bila pod pritiskom in tudi, če jed ne bi uspela, ne bi nihče stradal. :)

Originalni recept najdete tukaj. Jaz pa sem ga malenkost priredila.

Sestavine (za pekač s premerom 26 cm):

 

1 manjša cvetača

1 srednje veliko jajce

125-200 g mozzarelle (naj bi bila tista z manj maščobe, ampak jaz sem uporabila navadno, ker sem to pač imela)

sol in poper

paradižnikova mezga

1 manjša čebula

1 večji pekoč feferon

tuna (jaz sem uporabila tisto v lastnem olju iz konzerve, ker to pač imam navadno doma)

Priprava: 

Cvetačo sem naribala v posodo. Originalni recept sicer pravi, da naj bi jo postavili za 7-8 minut v mikrovalnovno pečico, da se zmehča. Ker sem sama proti uporabi mikrovalovne pečice, sem dolila čisto malo vode (cvetača sama je ob ribanju spustila kar nekaj vode) in postavila na štedilnik. V nekaj minutah je bila cvetača mehka in sem jo odstavila, ter pustila, da se nekoliko ohladi. 

Potem sem jo pretresla v primerno veliko cedilo in iz nje iztisnila vodo. Lahko pa uporabite tudi krpo in iztisnete vodo skozi krpo. 

Tako pripravljeni cvetači sem dodala jajce in malo več kot polovico mozzarelle (nasekljane na male koščke). Vse skupaj sem na hitro zmešala s paličnim mešalnikom. Potem sem dodala še začimbe - sol, poper, koriander in nekaj provansalskih začimb. Vse skupaj sem še enkrat dobro premešala. 

Pekač sem obložila s peki papirjem in nanj enakomerno razporedila pripravljeno maso. 

Potem pa - za 12 minut v pečico z njim. Naj bo predhodno ogreta na 210 stopinj (ne vem kako sicer, ampak moja ima neko nastavitev, kjer že piše pizza in mi več  kot 210 stopinj tako ne dovoli nastaviti). 

Po desetih minutah sem vzela maso iz pečice, jo premazala s paradižnikovo mezgo, enakomerno posula s preostankom mozzarelle, tuno, čebulo in feferoni. Še za 10 minut v pečico in voila - pica je pripravljena. 

Skorja je seveda veliko mehkejša, kot tista tradicionalna, ki smo je pri pici vajeni, zato priporočam, da ob serviranju uporabite tisto lopatico za torto ali nekaj podobnega, sicer na krožnik ne bo prispela pica, ampak nek skupek zelenjave in ostalih sestavin. 

Zadovoljna. Ker mi je uspelo kot sem si zamislila in ker je bil okus skoraj takšen, kot sem si ga zamislila.

Otto

Otto gre najraje na sprehod, kadar sva oba doma. Če ga na sprehod pelje samo eden od naju, drugi pa ostane v hiši, se Otto še dolgo obrača čez hrbet in se ustavlja, kot bi čakal, da pride še drugi.
Ko gremo vsi trije naenkrat, takrat veselo poskakuje in teče in počne vse možne vragolije, ki se jih v tistem trenutku domisli.
Zaradi rane najprej in sedaj zaradi šivov, sva ga morala prikrajšati za naše sprehode, za kopanje v potoku, ki ga ima zelo rad in igranje s pasjimi prijatelji. Ga pa zato, veliko bolj kot sicer, razvajava s crkljanjem in kakšnim priboljškom več.
Do začetka septembra bomo tako sprehode gledali le na slikah. In se veselili trenutka, ko bo Otto spet lahko skakal v potok, tekel po travniku in se igral z drugimi kužki. Nekateri ga že nestrpno pričakujejo.

Zverinica zahteva veliko pozornosti, naredi veliko packarije, ki jo mora nekdo pospraviti (torej, ta nekdo sem jaz, da ne bo pomote), ko ima svoje trmaste trenutke, ga je težko prepričati, da bi počel kar si zamisli kdo drug kot on, ampak je hiša brez njega tako prazna. Brez njegovega smrčanja na kavču, bi bilo čisto preveč tiho, brez odtisov smrčka na balkonskih vratih bi bil razgled veliko preveč čist.
In ne, ne znam si predstavljati, da ga ne bi bilo. Najine male zverine.

En raztresen avgust in instant poletja

Vsi pravijo, da je poletje bolj počasno, vsi razmišljajo o sebi in drugih, poležavajo v visečih mrežah in uživajo v dolgih večerih in vlečejo na plano neke retrospektive tega in onega in nostalgična sranja o svojih poletjih, ko so bili še šolarji in imeli tiste dolge, brezskrbne počitnice... No, moja poletja so pač očitno malo drugačna od teh, o katerih vsi govorijo. Moja poletja drvijo z nadzvočno hitrostjo mimo, ko imam enkrat končno čas za visečo mrežo, je pa to takrat, ko jo pred hladnimi jesenskimi vetrovi pospravim v predal. There you go.
Dva tedna poležavanja in surfanja in rumovih mešanic in dobrega piva in čudovitega morja in neverjetnih ljudi... gre mimo in potem je pač poletje tako kot jesen in zima in pomlad, le da malo bolj toplo. In da se po dnevu odpravljam v službo in nazaj domov. Pa čeprav včasih, ko se dela že naslednji dan. Vsi ljudje, ki jih srečujem so nestrpni, namrgodeni, vsak utaplja srečo v eni od svojih travm. In slej kot prej postaneš sam tak. In potem si v začaranem krogu. A vidite, zato mi je lepše, ko sem tam. Ker je vsaka težava samo korak od rešitve in je vse irie, mon.

Torej, da ne zaidem. Norišnica na vsakem koraku. Norišnica je bila pred dopustom, ker sem se utapljala v delu, tako svojem kot od drugih. In potem se je pričelo neko kotigrevsenarobe obdobje takoj prvi dan, ko sem bila spet na domačih tleh. 

Ottova noga. Pa se je pozdravila. Vmes pa smo previjali, hodili k zdravniku, ga čuvali, da se ne bi sam odločil odstraniti preveze.

Cela gora službenih opravkov. In še ena gora drugih vmes.

In še druga Ottova noga. Postala je ogromna in zatečena. Čez noč. Nikjer nobene vidne sledi, ki bi kazala kaj je razlog temu. In potem so ga zadržali na kliniki, nogo očistili, vzeli bris, saj je bila kri v redu, pustili odprto rano in ga poslali domov. In smo spet pazili in ga čuvali in bili neizmerno hvaležni, da je bil vmes praznik in podaljšan vikend in smo lahko službene obveznosti pustili na strani.

Pa spet ogromno daj-to-daj-ono zahtev.

Avto. Ker potrebuje servis in ker to traja celo večnost in stane celo premoženje, nisem preveč srečna v zvezi s tem. Ampak, se je potrebno pripeljat v službo in domov, v trgovino in nazaj, pa peljat zverino k zdravniku in nazaj. Ah ja, preveč je poti, da bi si lahko privoščila biti brez avta. In posledično brez teh stroškov.

In, ko misliš, da je šlo najhujše mimo, udari še malo. Tako ali drugače. Včasih v obliki zobarja.

Poletja so pač takšna.
Ko pridem domov, ujamem, če imam res srečo, še kakšen sončni žarek ali pa sprehod. Hudo pozitivna stran je ta, da je toplo in mi ni potrebno čez vse te opravke nositi še puloverja in jakne in težkih zimskih čevljev, to da je dan daljši pa tudi pomaga.
Ne da bi jamrala, tako pač je, če želiš preživeti. Samo želim si, da imela več časa za mirne trenutke doma, v viseči mreži, za daljše sprehode z mojima fantoma, za branje, ki ne bi potekalo v desetminutnih etapah celo poletje. Pa tudi tistih kratkih trenutkov miru, ko si sam s seboj, ker pač to preprosto potrebuješ.
Kako pa ljudem uspe vsak večer iti na kakšno pivo, se družiti, iti na izlet ali pa v miru počivati, medtem, ko niso kje na dopustu... tega pa res ne razumem. Sploh ne pri tistih, ki imajo še otroke za povrhu. In potem jih poslušam. Kako je grozno, kako je hudo, kako nimajo časa za nič, medtem se pa nastavljajo dopoldanskemu soncu v mestu, pijejo kavo in mi mimogrede še povedo, da je čudno po dveh tednih dopusta biti spet doma in da se veselijo naslednji dveh čez mesec dni. Resno? Jaz lahko samo kimam. In si mislim svoje.

Tolažim se, da lepo šele pride. Morda jutri. Morda čez en mesec. Če ne prej, spomladi sigurno. :)

No rest for the Wicked, kajne? :)

Nazaj. In naprej.

Vsak, ki potuje in raziskuje najde kje na svetu kotiček, kjer se počuti kot doma. Nekateri na bolj odročnih krajih, spet drugi na tistih najbolj obljudenih. Ker sem že pisala o Portugalski, ki ima v mojem srcu prav posebno mesto in ker sem že lansko leto po dopustu napisala, da sem del sebe pustila na tistem malem delu zemlje sredi morja kjer sem bila, se ne bom ponavljala. Ampak mislim, da letos sem ostala tam. Mentalno. Ker se mi zdi, kot da sem domov samo prišla čakat, kdaj bom šla nazaj. In opravit vse tiste nadležne stvari, ki jih moram, samo zato, da lahko (finančno) preživim. Saj ne pravim, obožujem naš dom, moja dva (enega dvonožnega in enega štirinožnega) fanta, družino in naše skupne trenutke, ampak sicer se pa počutim tukaj kot tujec. Tujec navadam in običajem, ki jih prakticiram velikokrat zgolj zato, da ustrežem. Tujec splošno razširjenim prepričanjem in stanju duha. Ne, ne poveličujem se nad vse to, ampak enostavno večine svojih sodržavljanov ne razumem. In se zato velikokrat raje distanciram od raznih pogovorov, ker bi lahko samo izbruhnila. Ne razumem vsega tega hitenja, norenja in spravljanja ljudi v stanje stresa, samo zato, ker sam nisi sposoben nečesa narediti kot bi bilo potrebno. Ne razumem vse te nevoščljivosti in neodobravanja in spraševanj od kje komu denar za nekaj. Če bi se več brigali zase in delali na sebi in če bi bili bolj srečni s tem, kar imamo za zaprtimi vrati svojega doma, bi bili tudi kot narod bolj srečni. Verjemite, da dobro vem o čem govorim.

Malo sem zatavala... :) Ja, vrnila sva se. In jaz sem se vrnila srečna, zelo srečna. In trudim se, da te sreče še nekaj časa ne bo uničilo dejstvo, da sem nazaj v tistih razmajanih tirnicah, ki jih zmorem že miže. Chantal nam je prizanesla in čudovita pokrajina St. Lucie je ostala nepoškodovana in nedotaknjena in naslednje jutro je bilo, kot da nevihta sploh ne bi bila niti blizu. Čudovitega Barbadosa in njegovih neverjetnih, nasmejanih ljudi pa ni v enem letu nič spremenilo. In to me je neizmerno osrečilo.
Na splošno je bil dvotedenski pobeg od vsakdanjika letos osrečujoč kolikor je le lahko bil in hvaležna sem, da sem to delila s človekom, ki mi potrpežljivo in ustrežljivo in tako zelo nesebično stoji ob strani že kar nekaj let.
Malo sem čisto druga jaz. In vredno je bilo spregledati. :)

Enjoy your life, while you can. ;)

Chantal

Začelo se je. Okrog 5:30 zjutraj je pričel močneje padati dež. Sicer težko rečem, da kaj močneje, kot pada pri nas. Z vmesnimi nalivi, s kapljami, ki bi te najbrž ubile, če bi stopil ven.

Včeraj zvečer so nam prinesli še neke izjemno močne LED svetilke in pospravili še vse ostale predmete, ki bi jih utegnil veter premetavati sem in tja. Zajtrk je odpovedan. Je treba iz hiše priti do lobby-a, ampak je vmes preveč ovir v takšem vremenu. Ob šestih zvečer so sklicali sestanek, kjer so vsem naročili, da danes ne smemo iz svojih hišic. Nevihta naj bi se premikala zelo hitro, predvidevajo, da naj bi se do popoldan že premaknila naprej. Do takrat ne smemo ven. Zaradi lastne varnosti. Tudi osebje je ostalo v svojih prostorih, čeprav se mi zdi, da so pred približno pol ure naredili še en obhod, saj se je slišalo glasno govorjenje in brnenje avta. Včeraj so cel dan obrezovali veje in pripravljali opore za drevesa in grmovja. Danes so po vsej verjetnosti preverjali, če je vse kot mora biti. Škoda bi bilo, da se kaj polomi, rastje tukaj je res čudovito.

Torej, danes ostajamo v sobah. Dokler ne bodo odgovorni dobili uradnih navodil, da je varno in da gremo lahko ven. Takrat nam bodo prišli povedat. 

To naj bi se, po trenutnih napovedih, zgodilo enkrat v popoldanskih urah. Čez približno tri ure, to je okrog 11. ure dopoldan, naj bi se premaknila nevihta do nas. Če bo nadaljevala po poti, po kateri se giblje trenutno, bo njeno središče na morju med Martinique-om in St. Lucio. V vsakem primeru pa nekje blizu. 

Še vedno, kot sem pisala že včeraj, ni nikjer zaznati nobene panike. Razen navodil kako ravnati, se zdi, da gre samo za rutino. Do novembra bo verjetno še kakšna nevihta, obdobje je pač takšno. Na letalu sem sedela poleg gospe, ki živi na St. Lucii in se je vračala domov iz Londona. V pogovoru o vremenu, je dejala, da še dobro, da bo dež, saj je bila v začetku leta takšna suša, da so imeli težave s pomanjkanjem vode. Sploh pa, otok je znan po tem, da je zelo zelen, kako pa naj bo takšen brez dežja, je še pripomnila. In seveda se strinjam. 

Zame je tole another day in paradise. Za pravo izkušnjo tega koščka sveta, je potrebno doživeti tudi kakšen tak dan, ne le modrega neba, s sem in tja kakšnim puhastim oblakom. Bo danes pač čas za počivanje. Ne bom trdila, da me čisto nič ne skrbi, ampak tudi doma imamo precej močne nalive, veter, ki ruva drevesa in podobne vremenske nevšečnosti... Tako da, držimo se napotkov in ostajamo, za sedaj, v postelji. S knjigo. Internetno povezavo, dokler pač bo. In, očitno, obilico časa. :)

Nevihta bo.

Še nikoli nisem doživela tropske nevihte. In tudi upam, da je ne bom. Čeprav se napoveduje. In prihaja. Čuden občutek je, ko na radarju vidiš, da se bliža nekaj ogromnega, s premerom do 200 km, pa nimaš niti najmanjšega vpliva na to. Izdana so bila opozorila za Saint Lucio, Martinique, Guadeloupe in Barbados. In potem so opozorilo še nekoliko razširili. Ker nikoli ne veš, zadeva pridobiva na hitrosti, se giblje v nepredvidljivih smereh... Bolje pretirano opozarjati ljudi, kot da bi nam bilo pozneje žal. Do stopnje orkana naj se tukaj nad nami še ne bi razvilo, ampak, kot že rečeno, nikoli ne veš. Sploh pa napovedujejo slabenje vetrov v naslednjih dneh. Trenutna hitrost s katero se giblje v smeri zahoda (potuje iz JV-V, nekje 800 km od Barbadosa) je največ nekje okrog 70 km/h. 

Danes približevanje tropske nevihte napoveduje malo vetra, ki v lažjih sunkih piha že od jutra. Močni nalivi v zgodnjih jutranjih urah, kar pa je normalno za ta letni čas, saj se obdobju v katerem smo, ne reče kar tako "hurricane season". Oblačno vreme, z vmesnimi sončnimi obdobji. Za sedaj nič kaj drugače kot lansko leto. 

V času, ko sem se privlekla s plaže in na verandi brala knjigo, je potrkala gospa, ki skrbi za čistočo v najini hišici, prinesla je košaro. V primeru orkana, je dejala. Ker me je zanimalo kaj so nama prinesli, sem skozi prozorno folijo, s katero je pokrita košara, pokukala kaj po njihovem mnenju potrebujemo. Lepo zložen WC papir, sveže brisače in dodaten sladkor, mi najbrž ne bodo rešili življenja, v primeru, da se Chantal (ja, ime ima pa nežno in simpatično) razdivja, bodo pa najbrž rešili dan, če se sproži kakšen zemeljski plaz in osebje ne bo uspelo do časa priti na delovno mesto. 

Torej, bomo videli. Nihče tukaj ne dela kakšne posebne panike. Umaknili so sicer viseče mreže z vseh verand in pospravili blazine z ležalnikov, odstranili so tudi senčnike, tako na obali kot pri bazenu. Vse stvari, ki bi jih že malo močnejši veter odnesel. Normalno. 

Tudi jaz, ki sem rojena za paničarit, tokrat predvsem uživam v današnjem dnevu. Moja edina skrb je, da ne bi bilo preveč močnih vetrov, saj je za hišo drevo, ki ga utegne kakšen sunek podreti in to, da bi kuhar jutri vseeno uspel priti v službo. Ne glede na vreme. 

In ne, nimam slabega občutka. Mislim, da jo bomo dobro odnesli. :) 

Če vremenska napoved ne odnese s seboj internetne povezave, se oglasim, ko bo Chantal bližje.

Do takrat pa... take it easy. :)

...and let it kill you

Bukowski. Moje mnenje sem že podala nekoč. Ne bom še enkrat razpredala tega love-hate odnosa do njegovega pisanja. Vsa realnost v besedah me včasih tako potre, da ga odložim, z mislijo, da je za vedno. Pa mu, ob naslednji prav naravnani energiji, spet dovolim, da me malo osvoji.

Tako je.

Kot, ko se odločim, da so stvari in ljudje daleč od oči tudi daleč od srca. Ker tako pravijo. In, ker čisto zares tega ne verjamem. Ker ne more biti daleč od srca, če je v srcu. Pa je lahko prav zares daleč od oči. Vztrajam nekaj časa, pa potem ugotovim, da imam prav jaz. Tisto, kar je v srcu je tam z razlogom. Ker to ljubimo.

Najdemo. In ljubimo.
Medtem, pa nas počasi ubija.

To kar ljubimo ali čas? Ki kar gre, ko čakamo...

Sanje

Skupaj z zadnjo večerjo zažgane sanje
si zavija v folijo in pospravlja v plastične posode,
tako naj bi ostale sveže dlje.
Zmrznjene nekje na dnu
obrabljene biti, bi trajale skoraj neskončno,
če jih ne bi prej pojedel ego,
poteptale noge mimo hiteče družbe
ali pa bi jih pojedla sama,
ko bo najbolj lačna sprememb.

Še najbolj verjetno je, da bodo zgnile.
Od čakanja na pravi trenutek.

Malo nora. In zelo utrujena. :)

Konec je. In zadnji čas je bil, da je konec. Neprestanega norenja in pritiska in ogromne količine dela, kateremu nekaj časa sploh ni bilo videti konca. Prelaganja in čakanja na druge.
Pridejo takšna obdobja in z njimi trenutki, ko se ti zdi, da nihče ne ceni tega kar narediš, tega da se trudiš in ob nemogočih urah sediš v pisarni za računalnikom, z mislimi 100 odstotno pri delu, čeprav bi jih že zdavnaj najraje poslal nekam daleč... daleč stran. Pridejo tudi trenutki, ko bi najraje vse skupaj pustil in šel tudi sam nekam daleč stran. Od vsega in vseh.
Kar prinesejo dnevi za tako natrpanim obdobjem je pa navadno popolna otopelost in nezmožnost za kakšne resne podvige. In želja, da bi se vse, v kar si vlagal vso svojo energijo, obrestovalo.

Mene med takšnimi intenzivnimi delovnimi obdobji moti predvsem to, da mi manjka kreativnosti. Ne morem pisat, ker se izčrpam do onemoglosti. Velikokrat mi zmanjka časa za igranje s fotoaparatom, o raznih do-it-yourself projektih, ki visijo v zraku in čakajo priložnost, pa sploh ne bom izgubljala besed. Ker še vedno vztrajno čakajo.
Enega sem uspela izpolniti v soboto, ker me je že resno jezila blazina v omari in kos blaga v drugi. Čas je bil, da se srečata. Terapevtski učinek sedenja na terasi, s šivanko in nitjo v roki, je neverjeten. Moj mali projekt pa je skoraj uspel, saj sem v ključnem trenutku ugotovila, da mi gumbnice še vedno ne ležijo in zato pač prepovedujem pogled nanje. Sploh se pa glavo naslanja na tisto stran, kjer ni gumbov, kajne? :)
In v nedeljo sem uspela malo vaditi pletenje. Vzorce. Takšne in drugačne. Še vedno znam. Ne bolje kot sem. Veliko slabše pa tudi ne.
Kakorkoli, malo pa so se stvari vseeno premaknile na bolje. Na lažje, predvsem. Za sedaj.

Obdobje posttravmatskega stresa, kot s sposojenim izrazom pravim tem padcem energije, adrenalina in splošnega pogona, ter rahli prestrašenosti kaj bo sledilo, je tudi obdobje, ko se mi prične v glavi ponavadi dogajati marsikaj. Vse, za kar nisem imela časa, da bi premislila, predelala in se odločila, se zmeša v eno neskončno razmišljanje o vsem kaj je šlo kje narobe, česa ne bi smela in kaj bi morala... Ne glede na to, kako se mi zdi vse skupaj popolnoma brezveze in izguba časa, se kar ne morem odločiti, da bi prenehala s takšnimi miselnimi samomori. Kam od tu naprej? Česa vsega me je strah? Kako preprečiti stvari, na katere nimam vpliva?  Kako preprečiti slabe stvari, ki bi se nekoč, nekje utegnile zgoditi komu, ki je na mojem seznamu najljubši ljudi? Ja, tako je. Zadeve, ki se še niso zgodile, ki niti ni nujno, da se bodo zgodile. Brezveze. Neučinkovito.

In za konec še tista večna in nadležna vprašanja - sem se rodila prepozno ali le prišla mimo prepozno? Kako mi je lahko namenjeno to obdobje, če se ne počutim tukaj in sedaj? Kako je lahko to moja zgodba, če se mi vedno znova zdi, da se nekdo igra z besedilom in prireja scenarij kakor se mu zazdi? Se kdaj končajo? Meni se zdi, da ko se ravno sprijaznim z dejstvom, da je to pač to - ustvarjaj in igraj s tem kar imaš in ne razmišljaj preveč - se še bolj počutim od nekje drugje. Kot da me nihče ne razume. Ne mene, ne moje ideje, da sigurno ne more biti kar tako, da smo samo postavljeni nekam in nimamo na nobeno stvar vpliva.
Eh, potrebujem odklop. Stran od vsega in vseh. Predvsem pa od lastnih misli in ubijanja z njimi. Z vsemi mojimi OCD obredi in takšnimi vprašanji je z mano nemogoče. In vsak dan je huje. Ker se mi zdi, da vsaj moje male rituale lahko nadzorujem in s tem posledično svoje življenje.
Zvenim noro?
Pomislite kaj vse vi čez dan opravite v slogu obredov, da bi nekaj preprečili. Daljši koraki, da ne bi stopili na črto tudi niso naključje. In v vseh nas je malo Melvina Udall-a, kajne? :)

Ja, končno je konec. :) Zdaj je pa čas za vrnitev nazaj v življenje...

Vse naše tačke in smrčki

Poletje se, v krajših obdobjih, počasi vendarle kaže. Malo smo ga ujeli včeraj.

Zverinice so imele svoj spa dan

Luis se je malo namakal...

in tekel

Otto je najprej opazoval (in delal grimase),

Opazovanje z varne razdalje

Zverinjak

Teta Bell :)

Mulci :)

Resni pogovori (Luis, ven iz mojega bazena)

Zdej te pa bom

Luis

:)

Tačke, smrčki, veliko norenja in igranja. Je kaj lepšega kot srečne in sproščene mrcine? :)

Lekcije

Mimogrede se tudi jaz kaj naučim.

Nikoli iz izkušenj drugih, saj nikoli ne poslušam. Skoraj vedno iz lastnih ran, ki navadno ostajajo vidne brazgotine. Eno, zadnjo, nosim s ponosom.

Lekcije se pa kar vrstijo. Takrat, ko najmanj pričakuješ, se naučiš...

...da je včasih lažje nositi masko, ki daje videz, da je vse v redu, kot da bi nekomu priznali, da nas boli.

...da je največkrat pametno povedati, če imaš nekoga rad, saj se ljudje zelo hitro izgubijo na poti.

...da ni vse v obleki, ampak v tem kako jo nosiš.

...če delaš dobro, te bo najprej teplo slabo, šele potem se ti bo dobro povrnilo.

...da ne smeš nikogar siliti v kaj, česar si ne želi. Tudi, če to pomeni, da nam bo hudo.

...da ni vsa žgana pijača zdravilo za boleč želodec.

...da se je potrebno zanesti na prvi vtis, ni pa vedno pravi.

...da moramo tudi ljudi, ki jim verjamemo, včasih vzeti nekoliko manj resno.

...da je potrebno narediti vse za ljubezen svojega življenja, tudi če meniš, da kaj takšnega ne obstaja.

...da pravi prijatelji nikoli ne zatajijo, tudi če so daleč proč.

...da je kljub vsemu lažje biti optimist.

...da najbolj leni in nesposobni ljudje najlažje plezajo skozi življenje.

...da v ljubezni, vojni in biznisu ni pravil. 

...da je popoldanski sprehod vreden več kot vse nadure.

...da je comfort zone v resnici zapor.

...da je odštevanje do dopusta zabavno šele, ko postane številka enomestna.

Pa naj še kdo reče, da se ne učimo celo življenje. :)

Energije v ljudeh in krajih.

Nekateri kraji in ljudje so nam bolj domači kot drugi. Že takoj, na prvi pogled.
Drugi malo manj. Tudi, ko jih obiskujemo in srečujemo redno, se nam zdijo oddaljeni. Nedostopni. Neprijazni. In to je vse. Nobene kemije.
Zanima me kaj je za tem. Resno. Od kod prihaja vsa ta energija in zakaj se vzpostavi tako, da bi se nekam prav takoj preselili in da bi nekatere ljudi, že ob prvem srečanju, najraje kar objeli in jih nikoli izpustili?
Sama nisem tako zelo hitro in lahko navdušena nad vsem. Sem videla in doživela že veliko in je potrebno malo več. Tisto nekaj. Tista iskrica, da me premakne.
Se mi pa zgodi včasih, da sem v trenutku impresionirana in ne potrebujem ničesar več, da bi se vedno, znova in znova, vračala nazaj. Kam. Ali h komu.

Takšna ljubezenska zgodba na prvi pogled, se je spletla med mano in Portugalsko. Nikoli nisem imela posebne želje, da bi šla. Nobene potrebe, da bi videla ta del Evrope. Potem pa sem, po spletu srečnih okoliščin, nekega hladnega dne pristala v Lizboni. In kljub temu, da je šlo narobe skoraj vse kar je lahko šlo narobe tisti dan, je naslednje jutro prineslo tisto, kar sem potrebovala. Pisane vasice, dolge peščene plaže, ravno pravi kontrast peska in morja, hiške z modrimi polkni, male restavracije, ljudi z ritmom življenja, ki si ga želim tudi sama in dobro hrano. In mesta. Z dušo. Čudovit jezik.
Vem, da vedno gledamo na kraje, kjer se nam godi dobro, torej, kjer smo na dopustu, nekoliko drugače, kot če bi tam imeli poslovne opravke. Ampak, na mojo srečo so moja potovanja vedno povezana le z užitkom in zato lahko vse ocenjujem enako.
Portugalska, oziroma del nje, ki sem ga uspela nekoliko raziskati, je ljubezen na prvi pogled. Na prvo srečanje, bolje rečeno. In, ko sem se letos, ob približno enakem času kot lansko leto, vračala nazaj, sem se počutila malo tako, kot da bi odhajala domov. Toplo in prijetno.
Mesto, s katerim si nisva bila preveč simpatična in se mi je zdelo, kot da me še namerno muči, pa je prav gotovo Sarajevo. Bilo je sivo in hladno. Malo obglodano in načeto. In v poznem aprilu, nekega jutra, kar naenkrat še zasneženo. Verjamem, da energije ostajajo ujete v pajčevine kotičkov, kamor ljudje manj zahajajo. In se potem širijo skozi mesto, ko zapiha pravi veter. Tam se je širila neka čudna energija. Ne spomnim se kako so se počutili drugi, jaz sem si želela le, da bi čim prej minilo.

Kot z mesti je tudi z ljudmi. Z nekaterimi se trudimo, nekatere takoj vzljubimo in drugi so nam samo še en opravek takrat, ko jih moramo srečati.
Spomim se, da sem nekaj let nazaj spoznala osebo, o kateri sem sicer prej že slišala, približno sem vedela kako je videti, nisem imela nikakršnih pričakovanj, pa sem bila zelo prijetno presenečena, ko sem jo prvič v življenju srečala osebno. Tisti občutek, kot bi se poznali od nekdaj. Ko se je zelo lahko pogovarjati in se ti zdi, da bi lahko povedal karkoli, ko se sploh ni potrebno preveč truditi. Tako preprosto se je usesti in piti pivo in se pogovarjati. Nekateri so pač takšni. In kako zelo si želim, da bi bilo v mojem življenju več slednjih, kot tistih, s katerimi se je potrebno kar naprej nekaj truditi. Razglabljati. Pregovarjati. Popuščati. Ne, takšnih mi res ni treba, čeprav so vsekakor izziv.

V naslednjih dneh, bolje v naslednjem mesecu, bom imela opravka z vsemi. Temi, ki bodo pili vso mojo energijo in me izčrpali do točke, ko se bom lahko samo še sesedla. In s temi, ko je vse tako lahko, kot bi se poznali od nekdaj. Veselim se srečanja z eno takšno osebo in vsemi, ki sodijo poleg. Kmalu. Veselim se še enega od krajev, kjer bi lahko bila tudi doma. Občutka svobode in sproščenosti, ki ga prinese. Ljudi tam. Mene, takšne kot sem lahko le tam.
Ja, veselim se. Ko bi le vse bilo tako lahkotno preprosto, kot pozibavanje v viseči mreži.

Svet, kot ga želim

Ko zaprem za seboj vrata pisarne, zavijem z glavne ceste proti domu, takrat se moj svet spremeni. In nič več nisem živčna razvalina. Nihče več me ne jezi. Obrazne mišice se mi sprostijo in guba na čelu se zravna. Nič več neprestanega hrupa in drvenja.
Od takrat dalje so le še...

...pisani travniki, kjer si lahko sam s seboj in svojimi mislimi

...obiski pri najljubših in posedanje na vrtu

...zverinice, ki jim ni mar kako si videti, kaj razmišljaš, kdo te je razjezil. So tam in so neizmerno vesele, ko se pojaviš na vratih.

...sončni zahodi in tišina

...sprehodi po listju 

...kotički, kjer bi se usedel in celo večnost brezdelno strmel v nebo

...skrbno premišljene vragolije, ki so dovoljene le, če imaš štiri tačke

...norenja, tekanja, poskakovanja in sreča

...ljubi, ljubši, najljubši

...popoldanski počitki 

...trenutki, ko bi ustavil čas, globoko vdihnil lepoto okrog sebe in izdihnil nemogoče ljudi, stresne ljudi, težave, izzive in obstal. Za vedno.

Pravijo, da so pred nami veliko boljše stvari, kot tiste, ki smo jih pustili za seboj.
In končno to res, čisto zares verjamem. Veste zakaj? Ker je vse v pristopu in menim, da je moj, po številnih vzponih in padcih, tokrat pravi. Dovolj pozitiven. Dovolj pretresen in premešan, da sem se končno naučila stati trdno na nogah.
Življenje je lepo, če ga le ne jemlješ preveč resno. ;)