Preveč...

Malo preveč je življenja v določenih trenutkih. In preveč hitro se odvija. Ko se obrnem, da bi za trenutek pogledala nazaj, pa se zgodi zgodovina vmes. In pride naslednji rojstni dan. In se postaram. Verjetno bo šlo tako dalje, dokler se ne bom nekega dne pričela zavedati, da sem stara že veliko preveč, da bi počela neumnosti, skakala bosa po travniku in se tega neizmerno veselila, surfala, padala in vstajala, imela velike načrte in sanje.. trenutek, ko bom še vedno premlada, da bi mislila na grob in bila hkrati prestara, da bi štela zvezde, če malo prevedem in posvojim D. Balaševića. 

Preveč življenja naenkrat. Tistega življenja, ki ga nisem izbrala sama, ampak je prišlo samo, kar tako mimogrede. Nekega dne, ko sem se zbudila, me je čakalo in vztrajalo. In še vedno vztraja. S plačevanjem računov, iskanjem poti za preživetje, sedenjem v pisarni in delom, ki ti morda ni všeč, ampak plača hrano in dobrine. Komaj. 

Veliko preveč odločitev, ki jih prinese čas s seboj. Kdaj bom storila to in kdaj ono. S kom. Kako. Zakaj. S kakšnim namenom. 

Vendar pa, v vsem tem kaosu, ki se verjetno nikoli ne postavi v razumljivo obliko, se kdaj pa kdaj najdejo svetli, čudoviti, nepozabni, odločni, veličastni. Ja, nepozabni. Ko misliš, da si šel mimo, da si se odpravil in se nikoli več obrnil. Tam v neki senci vsega tega življenja ostajajo tisti nepozabni. Trenutki. Drobci. Ljudje. 

Takšni, ki jih nikoli zares ne izpustimo in so oaza v vsej zmešnjavi. Stopnica, ko ne vidimo skozi množico. Topla blazina v mislih, ko se nimamo kam nasloniti. In hkrati brazgotina, tam na levi strani prsi. Ki nikoli ne neha skeleti. 

Ne glede na to, kako globoko si vkopal svoje temelje, sem in tja nas vse zamaje dejstvo, da smo marsikaj zamudili in da smo tako globoko zakopani v dogajanje, vloge in odnose, ki smo jih bolj ali manj izbrali ali pa bili vanje potisnjeni, ker se pač vse premika naprej, da nismo znali pomahati v slovo, da nismo znali povedati kar bi morali. Da smo izpustili priložnosti. Trenutke, ki bi lahko bili veličastni. Ljudi. Občutke. Čustva. Spomine. 

In ob vsem tem mojem tipanju z zavezanimi očmi, ob vsem kar vre v meni in ne znam predelati mi počasi zmanjkuje moči za spopadanje z vsakodnevnimi izzivi. Ki jim kar ni videti konca. 

... but I like to think at least things can't get any worse.