Dihaj

Včasih sanjam, da te primem za roko. Ne vidim tvojega obraza, ne vem kako se ob tem počutiš. Le držim te za roko. In tako potem sediva. Vem, da sediva, ker vidim moje noge v mokrih škornjih, ki se jih še vedno drži rumen list, ki ga je jesen obarvala. In vidim tvoje noge, poleg mojih. In rdeč dežnik.
Verjetno sva šla, malo stran od vsega tega kaosa, ki je povsod kamor grem.
Verjetno sva šla, da bi lahko bila skupaj, sama, malo s svojimi mislimi.
Nikoli ne rečeva besede. Sediva in strmiva predse. Jaz strmim predse, kot bi se bala pogledati v tvojo smer. Ti mogoče gledaš v nebo, mogoče v tla ali pa gledaš mene. Ne vem, ker ne čutim tvojega pogleda.
Vem pa, da se v nekem trenutku obrneš proti meni, saj vedno čutim tvoj poljub. Na desno lice. In potem na vrat. Takrat močneje stisnem tvojo roko.

Ti pa, kot bi zbledel v gosto meglo, izgineš.

Jaz še vedno sedim in strmim predse, roko pa stisnem v žep. In občutek, ki ga imam po tem je neznosen. Prazen. Mrtva duša v živem telesu.
In tam se konča. Pot, občutki. Verjetno jaz.


Približno tako mrtvo, kot v ponavljajočih se sanjah, se počutim zadnje čase. Z redkimi obdobji sreče, ki jo povzroči udobje doma z mojimi najljubšimi, pa sem občutno premalo doma in pa doza sproščenega hormona sreče po intenzivni vadbi, pa tudi to počnem premalokrat.
Sicer pa sem tako siva kot ljubljanska megla, ki se že vleče naokrog in tako brez volje, da od mene vsak najmanjši opravek zahteva ogromno energije.

Čas bo za spremembe. Ne vem še kakšne, ampak nekaj se bo moralo zgoditi. Na temni strani meseca postaja pretesno za vse karakterje in cinizem in nezadovoljstvo.

Do spremembe pa,...