Ko mislim, da sem iz sistema izločila vse elemente nekega obdobja, ki ga puščam nekje na obrobju spomina, za čase, ko bo hudo.
Ko mislim, da sem dorasla ideji o mojem super življenju, službeni rutini in pretvarjanju, da sem odrasla.
Ko mislim, da nikoli več ne bi mogla nazaj, po istih stopinjah, da je bila pot prehojena enkrat dovolj.
Takrat iz rokava potegneš najvišjo karto. Ko najmanj pričakujem.
In se zlomim.
Z nasmehom na obrazu in mrtvim pogledom. V sebi pa se tresem, jokam, kričim, prosim.
Prepevam si, vedno isto melodijo, ki zaduši te zvoke in se še naprej prazno smehljam.
Obrnem se in si rečem, da sem v redu. Kaj v redu, odlično.
Ker sem si od nekdaj znala dobro lagati.
Počutim se tako... zavrženo in izdano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar