Nikoli se nisem v življenju preveč obremenjevala s tem, kaj vse bi morala vedeti, preden sem se podala iz varnega zavetja doma, iz gnezdeca, v pravi svet. Ker me preprosto ni zanimalo. Ker je fino iti v svet tako, brez da veš kaj vse te čaka.
Ko danes plavam proti toku in me duši paničen občutek, da se staram (ja, res imam krizo, ker se približujem 30-ki, pa kaj naj) in da nisem v življenju dosegla niti odstotka tistega kar sem si želela, se sprašujem kako sem lahko tako lahkomiselno zakorakala skozi vrata, brez da bi enkrat samkrat pomislila kaj naj pričakujem. Ker to nikakor ni v mojem slogu. Ker sovražim presenečenja. Predvsem zato, ker ne vem kako se nanje odzvati. In prav tako, kako se odzoveš na stvari v življenju, na katere se nisi pripravil?
Letošnje leto se je pričelo optimistično, polno zagona in slednjega še vedno imam, prvega pa mi nekoliko zmanjkuje. Optimizma namreč. Ker je vsak dan malo težji. Ker se vsak dan bolj sprašujem, zakaj mi nihče nikoli ni omenil treh stvari:
- Ljudje lažejo, ker so sebični in se ne bodo ozirali na to koga in kako bodo prizadeli, da pridejo do tistega kar želijo
-Čustva je potrebno podrediti razumu, ker ljudje ne bodo znali ceniti tega, da si srečen, zaljubljen, žalosten, osamljen... vse to bodo le izkoristili v svojo prid
-In, saj so omenili, da ne bo lahko, ampak da bo tako težko, pa ni povedal nihče.
In potem je tukaj še nekaj stvari, ki bi jih želela vedeti že prej, preden sem jih odkrila sama... the hard way... recimo to, da se računi ne plačajo sami, da se je treba veliko prilagajati, da sprejemaš tudi napačne odločitve, da si začneš včasih želeti nemogočega in tako dalje.
Veliko je tega. In nihče niti besede o tem. Se sprašujem, če bi sploh poslušala v letih, ko sem se odpravljala v veliki svet, tudi če bi mi kdo povedal vse to.
In ko sva danes s sodelavcem ostala sama v pisarni in sem mu omenila, da sem res žalostna, da na trenutke hudo boli, mi je na to odgovoril zelo v svojem slogu in zelo za šalo - "Na svetu so pomembne samo tri stvari; sex, drugs and rock'n'roll."
In kako naj se ne strinjam s tem. Ko si najdemo svojo "drogo" je svet lepši.
Ko prične boleti, sta pa še vedno tukaj seks in rokenrol. :)
Upam, da ste se sami podajali manj nepripravljeni na lov, kot sem to storila jaz. Če ste se znašli pa v podobni zagati, imam za vas en sam nasvet - do konca naglas in rock on! :)
torek, 28. februar 2012
nedelja, 26. februar 2012
Od zahoda do vzhoda. Ko ima noč svojo moč.
Dolgo nič. In potem ene same neumnosti. Ne morem pisati zadnje čase... in ko mi ne da miru in me gnjavi, vseeno napišem, pa je popolnoma drugače kot je bilo v moji glavi. Verjetno bo kriva noč...
Na zahodu, tam kjer se sonce dotakne tanke linije konca sveta
in tam, kjer pada v morje osamljeno,
te bom čakala,
da se prelijeva skozi pore voljne kože
in da te vdahnem,
medtem, ko sidraš poželenje vame,
grizljaš živčne končiče in vznemirjaš celice,
ko se dajeva eden drugemu
in me ljubiš skozi popek v globine in nazaj.
Te bom čakala, da se skrijeva v moč noči,
dokler na vzhodu črta ne postane malo zlata.
Na zahodu, tam kjer se sonce dotakne tanke linije konca sveta
in tam, kjer pada v morje osamljeno,
te bom čakala,
da se prelijeva skozi pore voljne kože
in da te vdahnem,
medtem, ko sidraš poželenje vame,
grizljaš živčne končiče in vznemirjaš celice,
ko se dajeva eden drugemu
in me ljubiš skozi popek v globine in nazaj.
Te bom čakala, da se skrijeva v moč noči,
dokler na vzhodu črta ne postane malo zlata.
torek, 21. februar 2012
Vem o čem govori, ko govori o teku
Haruki Murakami. Pred nekaj meseci sem prebrala elektronsko izvedbo njegove O čem govorim, ko govorim o teku. V angleščini, ker slovenske izvedbe ni bilo, za original pa mi je zmanjkalo časa. In znanja jezika. Po dolgem času knjiga, ki sem jo prav zares z užitkom prebrala in mi ni niti na enem samem delu zmanjkovalo volje za nadaljevanje. Ker niti na enem delu avtorja ne odnese preveč daleč od tega, o čemer piše.
Moram priznati, da sem se nekoliko skeptično lotila branja, ker Sputnika nisem mogla prebaviti. Vendar me je tokrat vsrkal že v predgovoru z (angleškim) naslovom Suffering in optional. Verjetno zato, ker je knjiga že sama po sebi pač knjiga o teku. In ne z napotki, kako se pripravljati, kako teči, kakšno obutev priporočajo, ampak knjiga o Murakamiju kot tekaču. O njegovi izkušnji teka. O vseh tistih neverjetnih občutkih.
Same sebe ne uvrščam med resne tekače, ker toliko kot tečem jaz, ni niti slučajno dovolj za kakšno resnejšo progo, za sedaj seveda. Ampak kljub temu, to kar počnem je tek. In v teku uživam. In včasih, ko moje koleno meni, da je bilo dovolj, vsaj malo tudi trpim. Skoraj vedno me je ta bolečina pripeljala do tega, da sem odnehala. Največkrat po nekaj kilometrih, kar mi je tudi preprečilo priprave na kakšen daljši izziv. Potem pa sem v roke dobila to čudovito knjigo (ne morem si pomagati, res me je navdušila). Prav v začetku, v samem predgovoru avtor povzame mantro enega od tekačev na maratonu: Pain is inevitable. Suffering is optional. In res. Tako pri teku, kot v življenju. Slej ko prej bo nekaj hudo bolelo. Temu se težko izognemo. Koliko bomo pri tem trpeli je pa seveda povsem naša odločitev. Če si prigovarjamo, da ne zmoremo več in da boli in da je hudo, bo seveda samo slabše. Če je bolečina izziv, se jo bomo naučili sprejemati drugače. V njej ne bomo (tako zelo) trpeli. Se preizkušam v tem. In vedno bolj uživam.
Skozi tek in svoja razmišljanja Murakami plete zgodbo življenjskih resnic. Ki so, skoraj vse, še kako aktualne v spopadanju z ovirami v življenju in prav tako v premagovanju kilometrov. Vročih ravnin. In preveč strmih vzponov.
Poleg zgornjega, se mi je nekam na vidno mesto spomina obesil tudi stavek: You overcome your limitations, or you don't, one or the other. Ker tako pač je.
Pri teku, si meje postavljamo sami. S tem koliko smo pripravljeni preteči, s tem koliko truda vložimo v to, da podaljšujemo zastavljeno progo in da povečujemo hitrost. Da se naučimo ob tem poslušati svoje telo. In premagovati svoje omejitve. Ne trdim, da je prav vse mogoče, ampak kdor že v osnovi trdi, da 42 km ne bo pretekel nikoli (in naj bo to prispodoba tudi za ostale dolgoprogaške projekte življenja), si je postavil obsodbo sam. Jih pač ne bo. Ker tako misli. In ena njegovih omejitev je odnehanje pred pričetkom. V glavah nas vseh je najhujša omejitev naše podcenjevanje samega sebe. Torej, ali to premagamo ali ne, je naša odločitev. In ne gre drugače kot eno ali drugo. Ločnica med tem ali bomo nekje uspeli ali bomo uspehu obrnili hrbet že takoj na začetku.
Uživala sem v branju. Tako zelo, da sem prebrala knjigo še drugič. Ker sem čutila vsak avtorjev korak. Vsak njegov dih. Našla sem se v njegovih občutkih. In ko sem obrnila zadnjo stran, sem si želela le ene stvari - teči. Tako po Forrestovo, nekam daleč. Namen dosežen. :)
Seveda pa, tek ni le oblika rekreacije. Po mojem mnenju je terapija. Z glasbo v ušesih in supergami na nogah se počutim... v superlativih. Vsemogočno. In, ko se prebijem skozi prva dva kilometra, tudi lahkotno. Velikokrat si predstavljam, da skakljam po neki ponjavi, od katere se brez posebnega truda odbijam. In potem me kar nese naprej. Včasih počasneje. Včasih hitreje. Potem pa tako ali tako izstopim iz telesa, ki teče samo naprej, jaz pa ga od nekje daleč, z glasbo v ušesih in mislimi pri vsem drugem kot teku opazujem.
Vse to učenje uživanja in spravljanja svojega telesa v pogon, sem dosegla v zadnjih dveh letih. Veliko v zadnjem času, odkar sem prebrala knjigo. In, vsekakor jo priporočam v branje... z upoštevanjem mojega kometarja:
...elektronske knjige - saj so super, ker so hitro dostopne in jih lahko nosim s seboj na svojem telefonu, vendar nič ne more doseči občutka tiskane knjige. Vonja, ko jo, čisto novo, dobiš v roke. Zvoka, ko obrneš novo stran. Občutka, ko jo držiš v rokah. In tega, da si lahko tisto kar mi je najbolj všeč označim s pisalom, pobarvam in kaj dopišem. In odločila sem se, da mora na mojo polico prav kmalu priteči Murakami v tiskani obliki.
Moram priznati, da sem se nekoliko skeptično lotila branja, ker Sputnika nisem mogla prebaviti. Vendar me je tokrat vsrkal že v predgovoru z (angleškim) naslovom Suffering in optional. Verjetno zato, ker je knjiga že sama po sebi pač knjiga o teku. In ne z napotki, kako se pripravljati, kako teči, kakšno obutev priporočajo, ampak knjiga o Murakamiju kot tekaču. O njegovi izkušnji teka. O vseh tistih neverjetnih občutkih.
Same sebe ne uvrščam med resne tekače, ker toliko kot tečem jaz, ni niti slučajno dovolj za kakšno resnejšo progo, za sedaj seveda. Ampak kljub temu, to kar počnem je tek. In v teku uživam. In včasih, ko moje koleno meni, da je bilo dovolj, vsaj malo tudi trpim. Skoraj vedno me je ta bolečina pripeljala do tega, da sem odnehala. Največkrat po nekaj kilometrih, kar mi je tudi preprečilo priprave na kakšen daljši izziv. Potem pa sem v roke dobila to čudovito knjigo (ne morem si pomagati, res me je navdušila). Prav v začetku, v samem predgovoru avtor povzame mantro enega od tekačev na maratonu: Pain is inevitable. Suffering is optional. In res. Tako pri teku, kot v življenju. Slej ko prej bo nekaj hudo bolelo. Temu se težko izognemo. Koliko bomo pri tem trpeli je pa seveda povsem naša odločitev. Če si prigovarjamo, da ne zmoremo več in da boli in da je hudo, bo seveda samo slabše. Če je bolečina izziv, se jo bomo naučili sprejemati drugače. V njej ne bomo (tako zelo) trpeli. Se preizkušam v tem. In vedno bolj uživam.
Skozi tek in svoja razmišljanja Murakami plete zgodbo življenjskih resnic. Ki so, skoraj vse, še kako aktualne v spopadanju z ovirami v življenju in prav tako v premagovanju kilometrov. Vročih ravnin. In preveč strmih vzponov.
Poleg zgornjega, se mi je nekam na vidno mesto spomina obesil tudi stavek: You overcome your limitations, or you don't, one or the other. Ker tako pač je.
Pri teku, si meje postavljamo sami. S tem koliko smo pripravljeni preteči, s tem koliko truda vložimo v to, da podaljšujemo zastavljeno progo in da povečujemo hitrost. Da se naučimo ob tem poslušati svoje telo. In premagovati svoje omejitve. Ne trdim, da je prav vse mogoče, ampak kdor že v osnovi trdi, da 42 km ne bo pretekel nikoli (in naj bo to prispodoba tudi za ostale dolgoprogaške projekte življenja), si je postavil obsodbo sam. Jih pač ne bo. Ker tako misli. In ena njegovih omejitev je odnehanje pred pričetkom. V glavah nas vseh je najhujša omejitev naše podcenjevanje samega sebe. Torej, ali to premagamo ali ne, je naša odločitev. In ne gre drugače kot eno ali drugo. Ločnica med tem ali bomo nekje uspeli ali bomo uspehu obrnili hrbet že takoj na začetku.
Uživala sem v branju. Tako zelo, da sem prebrala knjigo še drugič. Ker sem čutila vsak avtorjev korak. Vsak njegov dih. Našla sem se v njegovih občutkih. In ko sem obrnila zadnjo stran, sem si želela le ene stvari - teči. Tako po Forrestovo, nekam daleč. Namen dosežen. :)
Seveda pa, tek ni le oblika rekreacije. Po mojem mnenju je terapija. Z glasbo v ušesih in supergami na nogah se počutim... v superlativih. Vsemogočno. In, ko se prebijem skozi prva dva kilometra, tudi lahkotno. Velikokrat si predstavljam, da skakljam po neki ponjavi, od katere se brez posebnega truda odbijam. In potem me kar nese naprej. Včasih počasneje. Včasih hitreje. Potem pa tako ali tako izstopim iz telesa, ki teče samo naprej, jaz pa ga od nekje daleč, z glasbo v ušesih in mislimi pri vsem drugem kot teku opazujem.
Vse to učenje uživanja in spravljanja svojega telesa v pogon, sem dosegla v zadnjih dveh letih. Veliko v zadnjem času, odkar sem prebrala knjigo. In, vsekakor jo priporočam v branje... z upoštevanjem mojega kometarja:
...elektronske knjige - saj so super, ker so hitro dostopne in jih lahko nosim s seboj na svojem telefonu, vendar nič ne more doseči občutka tiskane knjige. Vonja, ko jo, čisto novo, dobiš v roke. Zvoka, ko obrneš novo stran. Občutka, ko jo držiš v rokah. In tega, da si lahko tisto kar mi je najbolj všeč označim s pisalom, pobarvam in kaj dopišem. In odločila sem se, da mora na mojo polico prav kmalu priteči Murakami v tiskani obliki.
nedelja, 19. februar 2012
Maske in panda z večnim vprašanjem
Kot se na pustno soboto spodobi, se je tudi včeraj veliko ljudi za eno noč spremenilo v nekoga, nekaj... Nekateri bolj, drugi manj posrečeno (Arthur Dent, zmaga je bila tvoja, brisača in Babel fish sta bili pika na i). Ne vem pa, če sem že kdaj videla toliko različnih skupin Smrkcev na kupu. Verjetno se je trgovcem prav nasmihalo ob dobičku od prodaje modre barve za obraz.
Vedno me čudi koliko domišljije in dela ljudje vložijo v svoje maske. Poleg pa se sprašujem kako se jim sploh da, za tisto eno noč. Ki jo navadno končaš na plesišču, popolnoma prepoten in se (vsaj tako bi moralo biti :)) vrneš domov brez polovice pripadajočih rekvizitov.
Jaz pač nisem oseba, ki bi imela dovolj volje, da bi se ukvarjala z načrtovanjem, nakupovanjem in mazanjem, preoblačenjem. Moram priznati, da sem letos imela zelo dober namen, da to storim, pa sem na koncu pristala pri tem, da sem šla ven oblečena - vase. Nihče me pač ni spraševal kaj predstavljam, dokler ni mimo mene priplesala navdušena panda in se mi na ves glas drla v uho naj ji povem v koga sem se preoblekla. Hmmm, dobro vprašanje. Obuta sem v črne "starke", imam črne nogavice, kratko krilo, navadno belo majico, jakno, očala, lase tako malo na hitro spete v čop, brez pretiranega make up-a in s svojim tretjim gin tonikom v roki poplesavam med ljudmi z maskami. In do tistega trenutka se nisem vprašala kaj predstavljam... Na hitro sem ji odgovorila, da sebe. Ker je lepo biti jaz. V odgovor mi je samo pokimala in dvignila palec. Na obrazu ji je pisalo, da si je mislila svoje. Tudi jaz sem si.
Preprosto vprašanje v koga sem se preoblekla, me je pripeljalo do razmišljanja, da res ne vem kaj/koga predstavljam. V trenutnem obdobju najbrž zmedeno, prestrašeno žensko, ki ne ve kam jo pelje življenje in kaj se bo z njim zgodilo. Na eni strani me očitajoči pogledi strašijo z vsemi strelami, ki jih usmerjajo proti meni, na drugi strani mi grozita tisti 3 in 0, ki se mi približujeta tako hitro, kot bi potovali s svetlobno hitrostjo. V sredini pa sem jaz. Včasih malo bitje z velikim egom. Drugič veliko bitje, popolnoma podrto vase. Samo lupina, ki se premika po svetu sem na trenutke. Brez samozavesti, da bi se lotila stvari, ki si jih želim. Z vsemi strahovi, ki sem jih naštela v eni od prejšnjih objav. In vsemi svojimi obsesijami.
Toda, na koncu koncev, nismo vsi po malem takšni? Na trenutke nismo prepričani vase. Niti v tisto kar počnemo. In bolj kot razmišljamo kam, kako, kdaj, s kom... slabše je. Še ena potrditev tega, da je potrebno zajahati val in jezditi dokler gre.
Kljub temu, da je med plesom in obdan z velikim številom glasnih ljudi težko premlevati eksistencialne dileme, sem zaključila razmišljanje s tem, da mi je vsaj nekaj v življenju uspelo - nimam obžalovanj. Za nobeno od stvari, ki sem jih storila ali jih počnem. Prepričana, da se vse zgodi z razlogom in da se v našem življenju pojavljajo ljudje ob pravih trenutkih, sem bila čisto zadovoljna s tem (bi morala bolj globoko razmišljati?).
Ja, staram se, ampak se vsi ostali tudi.
Ne vem kaj bom s svojim življenjem, ampak kdo pa ve.
In ja, panda in vsi ostali, res je lepo biti jaz.
Lana del Rey ima prav... vsaj v enem delu. :)
Don't make me sad, don't make me cry
Sometimes love is not enough and the road gets tough
I don't know why
Keep making me laugh,
Let's go get high
The road is long, we carry on
Try to have fun in the meantime
Pa se zabavajmo... :)
Vedno me čudi koliko domišljije in dela ljudje vložijo v svoje maske. Poleg pa se sprašujem kako se jim sploh da, za tisto eno noč. Ki jo navadno končaš na plesišču, popolnoma prepoten in se (vsaj tako bi moralo biti :)) vrneš domov brez polovice pripadajočih rekvizitov.
Jaz pač nisem oseba, ki bi imela dovolj volje, da bi se ukvarjala z načrtovanjem, nakupovanjem in mazanjem, preoblačenjem. Moram priznati, da sem letos imela zelo dober namen, da to storim, pa sem na koncu pristala pri tem, da sem šla ven oblečena - vase. Nihče me pač ni spraševal kaj predstavljam, dokler ni mimo mene priplesala navdušena panda in se mi na ves glas drla v uho naj ji povem v koga sem se preoblekla. Hmmm, dobro vprašanje. Obuta sem v črne "starke", imam črne nogavice, kratko krilo, navadno belo majico, jakno, očala, lase tako malo na hitro spete v čop, brez pretiranega make up-a in s svojim tretjim gin tonikom v roki poplesavam med ljudmi z maskami. In do tistega trenutka se nisem vprašala kaj predstavljam... Na hitro sem ji odgovorila, da sebe. Ker je lepo biti jaz. V odgovor mi je samo pokimala in dvignila palec. Na obrazu ji je pisalo, da si je mislila svoje. Tudi jaz sem si.
Preprosto vprašanje v koga sem se preoblekla, me je pripeljalo do razmišljanja, da res ne vem kaj/koga predstavljam. V trenutnem obdobju najbrž zmedeno, prestrašeno žensko, ki ne ve kam jo pelje življenje in kaj se bo z njim zgodilo. Na eni strani me očitajoči pogledi strašijo z vsemi strelami, ki jih usmerjajo proti meni, na drugi strani mi grozita tisti 3 in 0, ki se mi približujeta tako hitro, kot bi potovali s svetlobno hitrostjo. V sredini pa sem jaz. Včasih malo bitje z velikim egom. Drugič veliko bitje, popolnoma podrto vase. Samo lupina, ki se premika po svetu sem na trenutke. Brez samozavesti, da bi se lotila stvari, ki si jih želim. Z vsemi strahovi, ki sem jih naštela v eni od prejšnjih objav. In vsemi svojimi obsesijami.
Toda, na koncu koncev, nismo vsi po malem takšni? Na trenutke nismo prepričani vase. Niti v tisto kar počnemo. In bolj kot razmišljamo kam, kako, kdaj, s kom... slabše je. Še ena potrditev tega, da je potrebno zajahati val in jezditi dokler gre.
Kljub temu, da je med plesom in obdan z velikim številom glasnih ljudi težko premlevati eksistencialne dileme, sem zaključila razmišljanje s tem, da mi je vsaj nekaj v življenju uspelo - nimam obžalovanj. Za nobeno od stvari, ki sem jih storila ali jih počnem. Prepričana, da se vse zgodi z razlogom in da se v našem življenju pojavljajo ljudje ob pravih trenutkih, sem bila čisto zadovoljna s tem (bi morala bolj globoko razmišljati?).
Ja, staram se, ampak se vsi ostali tudi.
Ne vem kaj bom s svojim življenjem, ampak kdo pa ve.
In ja, panda in vsi ostali, res je lepo biti jaz.
Lana del Rey ima prav... vsaj v enem delu. :)
Don't make me sad, don't make me cry
Sometimes love is not enough and the road gets tough
I don't know why
Keep making me laugh,
Let's go get high
The road is long, we carry on
Try to have fun in the meantime
Pa se zabavajmo... :)
sobota, 18. februar 2012
Vsi "moji" moški
V življenju vsakega dekleta je vsaj en pomemben moški. Lahko je to oče, brat ali kakšen drug krvni sorodnik. Lahko je življenjski sopotnik. Ali prijatelj. Ker ženske imamo lahko tudi moške prijatelje, če mogoče dvomite o tem. Nekoč mi je nekdo pripravil kar dolgo pridigo o tem, da ženske in moški ne morejo biti prijatelji, ker je to nekako tako kot bi v žepu nosil nabito pištolo. Samo vprašanje časa. Nobenega "če", le "kdaj".
Ampak, do tega pridem kasneje.
Nazaj k moškim. Tiste v mojem življenju delim v štiri skupine. Moški, ki so tam zato, ker pač morajo biti. Ker so nekako, po kakršnem koli naključju prišli v moje življenje. Večine od njih zares niti ne opazim. Verjetno vam ne bi znala povedati ali imajo novo frizuro in kakšne barve obleko so nosili danes. Ali katera je njihova najljubša skladba. Ker imam z njimi opravka le toliko, kot je nujno potrebno. Nekatere opazim in se z njimi včasih celo pogovarjam. In to je to. Nobene možnosti, da bi bili kaj več kot le moški, ki jih občasno nekje srečam - v službi, med tekom, na kakšni občasni zabavi...
V drugo skupino uvrščam moške, ki jih srečujem večkrat in so, zaradi svoje energije, karakterja ali pač kakšne druge lastnosti, zanimivejši kot drugi. Znanci. Moški mojih prijateljic. Takšni s katerimi najdemo celo kakšno temo za pogovor. In kot sem omenila, prijatelji. Moški in ženske smo lahko prijatelji. Lahko sedimo cele ure skupaj, pijemo pivo in se pogovarjamo. Se poslušamo. Rešujemo svet. Si posojamo rame, za naslonit se. Podajamo roke, da lažje preskočimo oviro. In tako je. Pa če vam je všeč ali ne.
V tretjo skupino sodijo moški, ki imajo v mojem srcu posebno mesto. Majhna skupina. Ker se ljudje izgubljajo na poti, se seznam včasih malo spremeni. Nekateri pridejo, drugi odidejo. Nekateri imajo stalno mesto. Nekateri se zasidrajo tako globoko, da tudi, ko fizično odidejo, še vedno ostanejo na seznamu te posebne skupine. Vendar imajo prva tri mesta stalne rezidente.
In potem zadnja, četrta skupina. Ki niti ni skupina. En sam človek. Moj oče. Ker je oče. Ker zaradi njega (in seveda čudovite mame, ki sodi poleg) sem. Ker je edini, ki bi mu verjetno oprostila (skoraj) vse. Ker me ima brezpogojno rad in mi je oprostil in spregledal marsikatero neumnost. Ker me je vedno podpiral in verjel vame in to počne še danes. Ker se je z njim lahko družiti in kljub temu, da je moj oče, nobena tema ni tabu. Zato, ker lahko skupaj poslušava Rammsteine, hodiva, smučava, tečeva... Ker je oče kot ga potrebuješ - ravno prav očeta, ravno prav prijatelja.
Moški so čudovita bitja. Ki jih, kljub temu, da jih je bilo v mojem življenju kar nekaj, ne bom nikoli razumela. Vem le, da je z njimi težko. In brez njih ne gre.
In naj vam povem, vsem, ki ste bili in ste, ki ste me klesali v osebnost kakršna danes sem - hvaležna sem vam. Za lepe trenutke. Za lepe spomine. Za rane, zaradi katerih ne bom več ponavljala nekaterih napak. Za besede, ki so bolele in sem zaradi tega postala boljša. Za dejanja zaradi katerih sem spoznala, da nekateri niste vredni moje prisotnosti v vašem življenju. V glavnem pa, zato ker ste bili in ste.
Ampak, do tega pridem kasneje.
Nazaj k moškim. Tiste v mojem življenju delim v štiri skupine. Moški, ki so tam zato, ker pač morajo biti. Ker so nekako, po kakršnem koli naključju prišli v moje življenje. Večine od njih zares niti ne opazim. Verjetno vam ne bi znala povedati ali imajo novo frizuro in kakšne barve obleko so nosili danes. Ali katera je njihova najljubša skladba. Ker imam z njimi opravka le toliko, kot je nujno potrebno. Nekatere opazim in se z njimi včasih celo pogovarjam. In to je to. Nobene možnosti, da bi bili kaj več kot le moški, ki jih občasno nekje srečam - v službi, med tekom, na kakšni občasni zabavi...
V drugo skupino uvrščam moške, ki jih srečujem večkrat in so, zaradi svoje energije, karakterja ali pač kakšne druge lastnosti, zanimivejši kot drugi. Znanci. Moški mojih prijateljic. Takšni s katerimi najdemo celo kakšno temo za pogovor. In kot sem omenila, prijatelji. Moški in ženske smo lahko prijatelji. Lahko sedimo cele ure skupaj, pijemo pivo in se pogovarjamo. Se poslušamo. Rešujemo svet. Si posojamo rame, za naslonit se. Podajamo roke, da lažje preskočimo oviro. In tako je. Pa če vam je všeč ali ne.
V tretjo skupino sodijo moški, ki imajo v mojem srcu posebno mesto. Majhna skupina. Ker se ljudje izgubljajo na poti, se seznam včasih malo spremeni. Nekateri pridejo, drugi odidejo. Nekateri imajo stalno mesto. Nekateri se zasidrajo tako globoko, da tudi, ko fizično odidejo, še vedno ostanejo na seznamu te posebne skupine. Vendar imajo prva tri mesta stalne rezidente.
In potem zadnja, četrta skupina. Ki niti ni skupina. En sam človek. Moj oče. Ker je oče. Ker zaradi njega (in seveda čudovite mame, ki sodi poleg) sem. Ker je edini, ki bi mu verjetno oprostila (skoraj) vse. Ker me ima brezpogojno rad in mi je oprostil in spregledal marsikatero neumnost. Ker me je vedno podpiral in verjel vame in to počne še danes. Ker se je z njim lahko družiti in kljub temu, da je moj oče, nobena tema ni tabu. Zato, ker lahko skupaj poslušava Rammsteine, hodiva, smučava, tečeva... Ker je oče kot ga potrebuješ - ravno prav očeta, ravno prav prijatelja.
Moški so čudovita bitja. Ki jih, kljub temu, da jih je bilo v mojem življenju kar nekaj, ne bom nikoli razumela. Vem le, da je z njimi težko. In brez njih ne gre.
In naj vam povem, vsem, ki ste bili in ste, ki ste me klesali v osebnost kakršna danes sem - hvaležna sem vam. Za lepe trenutke. Za lepe spomine. Za rane, zaradi katerih ne bom več ponavljala nekaterih napak. Za besede, ki so bolele in sem zaradi tega postala boljša. Za dejanja zaradi katerih sem spoznala, da nekateri niste vredni moje prisotnosti v vašem življenju. V glavnem pa, zato ker ste bili in ste.
sreda, 15. februar 2012
Pa...kar tako malo
Ti si govoril nekaj o trenutkih
in prepovedanih ljubeznih,
kot bi poslušala predavanje Austenove (oprosti Jane)
v stilu Romantika za začetnike.
In veš, dokler si razmišljal o tem kako je bolje
v življenju izbrati manjše zlo ,
sem se z jezikom lepila na tvojo kožo
in ti kuštrala lase,
z rdečimi nohti, kar tako iz poželenja, risala vse mogoče izočrte po tvojem hrbtu
in te ob vsem tem gledala naravnost v oči.
Lepila sem se nate iz naslade,
te grizljala po ušesih
in ti šepetala vse možne neprimernosti...
daj, končno, vzemi me...
Na tvoj "Razumeš?"
sem pohlevno prikimala,
nekako upajoč, da si doumel,
da moj zadnji globok izdih ni pomenil odobravanja.
in prepovedanih ljubeznih,
kot bi poslušala predavanje Austenove (oprosti Jane)
v stilu Romantika za začetnike.
In veš, dokler si razmišljal o tem kako je bolje
v življenju izbrati manjše zlo ,
sem se z jezikom lepila na tvojo kožo
in ti kuštrala lase,
z rdečimi nohti, kar tako iz poželenja, risala vse mogoče izočrte po tvojem hrbtu
in te ob vsem tem gledala naravnost v oči.
Lepila sem se nate iz naslade,
te grizljala po ušesih
in ti šepetala vse možne neprimernosti...
daj, končno, vzemi me...
Na tvoj "Razumeš?"
sem pohlevno prikimala,
nekako upajoč, da si doumel,
da moj zadnji globok izdih ni pomenil odobravanja.
torek, 14. februar 2012
Strahovi. Moji, ne Ibsenovi.
Kot sem že (in po vsej verjetnosti ne samo enkrat) omenila, živim s ponavljajočimi se strahovi pred določenimi stvarmi. Ljudi se načeloma ne bojim. Verjetno zato, ker bi se morali bati mene. :)
No, popolnoma resno, veliko stvari me je strah. Čeprav so mi celo moje otroštvo vztrajno zatrjevali, da je strah votel, okrog ga pa nič ni, se mi danes zdi, da so se motili. Strah ni votel in ni res, da ga okrog nič ni. Gledano drugače, strah je stanje živčne napetosti in neke vrste obrambni mehanizem pred neprijetnimi situacijami. Čeprav stanje, je takšen strah, zaradi katerega okameniš in ne razmišljaš več razsodno, vse prej kakor votel.
Strah, ki me spremlja prav vsak dan, ampak res vsak dan (in je povezan z blagim OCD) je, da se bo komu, ki mi je pri srcu, kaj zgodilo. Takšna stalnica v mojem življenju. Kadar je kdo kam namenjen z avtom, kadar gre kdo kam na daljšo pot s katerim koli prevoznim sredstvom. Kar naprej živim v strahu, da bi kdo resno zbolel. In, da je nekdo pozabil izključiti likalnik. Štedilnik. Nekaj električnega. To me ne okameni, me pa vsekakor pripravi do tega, da se včasih obrnem in odpravim nazaj domov. Ali pa, da odhajam od doma zelo dolgo. Ker vse vtičnice petkrat preverim.
Strah me je, da bi ostala sama. Zato veliko raje vidim, da moja družina ne hodi skupaj naokrog. Ker je manjša verjetnost, da ostanem brez vseh naenkrat. Tudi ta strah me ne okameni. Je pa kar naprej prisoten. In mi na trenutke vzame veliko energije.
Strah me je, da ne bi bila ljubljena. In zaradi tega dvomim v vse izpovedi ljubezni in naklonjenosti, ki sem jih slišala v svojem življenju. Ker je potem, ko se zgodi, da ugotoviš, da nisi ljubljen, veliko lažje samemu sebi prikimati in potrditi, da si imel ves čas prav, ker si dvomil.
Strah me je neuspeha. Sicer vedno manj, ker se zavedam, da vsi padamo. In da se dogaja tudi najboljšim.
Strah me je svojega lastnega netalenta za določene stvari. Recimo za glasbo. Že celo življenje si želim, da bi znala igrati kitaro. Ker kitare so pač super. Vseh oblik, vseh vrst. Sploh, če jo igra kdo, ki obvlada in ti je po možnosti vsaj malo všeč. In strah pred tem, da si bom naredila popolno sramoto, me je ustavljal, da bi vsaj enkrat prijela za kitaro. Sem se odločila, da sedaj je pa res čas. Da se spopadem s strahom in preverim ali sem res tako netalentirana. :)
In še strahovi, ki me paralizirajo. Popolnoma.
Najbolj neumen od vseh, strah pred psi. Doma imamo tri čudovite zverinice. Ostali družinski člani imajo pse, s katerimi sem zelo rada. Sosedi imajo enega kosmatega velikana, ki je en ogromen cukrček. Ampak vseh ostalih se bojim. Tako zelo, da obstanem in se ne upam premakniti. Da hiperventiliram in se mi srčni utrip dvigne na neke popolnoma nenormalne meje. In da raje naredim nekaj kilometrski krog, kot da bi srečala psa, ki ga ne poznam.
Nikoli me ni napadel ali ugriznil pes. Ne vem od kje takšen strah. In ga niti ne bom analizirala. Niti se ne bom trudila z nekimi metodami, kot jih priporoča Šepetalec psom, ker on pač očitno ne razume tega strahu.
Zaradi naslednjega sem si že enkrat naredila veliko sramoto. In si jo verjetno še bom. Ampak letos je napočil čas, ko se bom soočila s tem strahom. Iz oči v oči.
Voda (ne tista iz pipe, tisto obožujem). Preveč deroča. Preveč globoka. Takšna, kjer se ne vidi dna. Valovita. Zato ne maram pretirano jadranja in podobnih športov. In potapljanja. Ker je povsod preveč vode. Si pa zelo želim deskati na vodi. In ker mi gre na živce, da sem popolnoma paralizirana zaradi tega čudaškega strahu, bom šla nekam za en teden in se učila. In spopadala sama s seboj in morjem, ki je moj sovražnik.
Ker... štiri leta nazaj, smo s čolnom pristali na enem čudovitem delu Bornea in do obale nas je ločilo le nekaj korakov po, do kolen ali pa še to ne, globoki vodi. Vsi so brez skrbi skočili iz čolna in se odpravili proti obali, jaz pa... hmmm, sem doživela neke vrste histerični napad, da jaz pa tja notri že ne bom stopila. Ker je bilo veliko blata. In ker je imela voda veliko preveč stopinj. Niti slučajno se ni videlo kaj je spodaj. Torej; po nekaj minutah prepričevanja in veliko solzah, ter ob nemočnih pogledih z vseh strani, ko nihče ni več vedel kaj naj storijo, se je nekdo ponudil, da me odnese. In ne spomnim se niti danes kako sem prišla do obale, vem pa, da je bilo vložene ogromno energije, da sem se sploh premaknila.
Opice. Še eden od mojih strahov. Ker štiri leta nazaj, ta isti čudoviti del Bornea, nekaj ur po travmi z izkrcanjem, so dokazale kakšne zverine v resnici so. Danes imam v spominu samo njene kremplje, velike zobe, tisi grd obraz in to kako sem ostala brez hrane.
Če dobro pomislim, očitno res ni bil moj dan... :)
Vidite, niso vsi strahovi votli in jih okrog nič ni. Imajo agregatna stanja, srhljive obraze in kremplje ter popolnoma utemeljen razlog, da se jih bojimo.
No, popolnoma resno, veliko stvari me je strah. Čeprav so mi celo moje otroštvo vztrajno zatrjevali, da je strah votel, okrog ga pa nič ni, se mi danes zdi, da so se motili. Strah ni votel in ni res, da ga okrog nič ni. Gledano drugače, strah je stanje živčne napetosti in neke vrste obrambni mehanizem pred neprijetnimi situacijami. Čeprav stanje, je takšen strah, zaradi katerega okameniš in ne razmišljaš več razsodno, vse prej kakor votel.
Strah, ki me spremlja prav vsak dan, ampak res vsak dan (in je povezan z blagim OCD) je, da se bo komu, ki mi je pri srcu, kaj zgodilo. Takšna stalnica v mojem življenju. Kadar je kdo kam namenjen z avtom, kadar gre kdo kam na daljšo pot s katerim koli prevoznim sredstvom. Kar naprej živim v strahu, da bi kdo resno zbolel. In, da je nekdo pozabil izključiti likalnik. Štedilnik. Nekaj električnega. To me ne okameni, me pa vsekakor pripravi do tega, da se včasih obrnem in odpravim nazaj domov. Ali pa, da odhajam od doma zelo dolgo. Ker vse vtičnice petkrat preverim.
Strah me je, da bi ostala sama. Zato veliko raje vidim, da moja družina ne hodi skupaj naokrog. Ker je manjša verjetnost, da ostanem brez vseh naenkrat. Tudi ta strah me ne okameni. Je pa kar naprej prisoten. In mi na trenutke vzame veliko energije.
Strah me je, da ne bi bila ljubljena. In zaradi tega dvomim v vse izpovedi ljubezni in naklonjenosti, ki sem jih slišala v svojem življenju. Ker je potem, ko se zgodi, da ugotoviš, da nisi ljubljen, veliko lažje samemu sebi prikimati in potrditi, da si imel ves čas prav, ker si dvomil.
Strah me je neuspeha. Sicer vedno manj, ker se zavedam, da vsi padamo. In da se dogaja tudi najboljšim.
Strah me je svojega lastnega netalenta za določene stvari. Recimo za glasbo. Že celo življenje si želim, da bi znala igrati kitaro. Ker kitare so pač super. Vseh oblik, vseh vrst. Sploh, če jo igra kdo, ki obvlada in ti je po možnosti vsaj malo všeč. In strah pred tem, da si bom naredila popolno sramoto, me je ustavljal, da bi vsaj enkrat prijela za kitaro. Sem se odločila, da sedaj je pa res čas. Da se spopadem s strahom in preverim ali sem res tako netalentirana. :)
In še strahovi, ki me paralizirajo. Popolnoma.
Najbolj neumen od vseh, strah pred psi. Doma imamo tri čudovite zverinice. Ostali družinski člani imajo pse, s katerimi sem zelo rada. Sosedi imajo enega kosmatega velikana, ki je en ogromen cukrček. Ampak vseh ostalih se bojim. Tako zelo, da obstanem in se ne upam premakniti. Da hiperventiliram in se mi srčni utrip dvigne na neke popolnoma nenormalne meje. In da raje naredim nekaj kilometrski krog, kot da bi srečala psa, ki ga ne poznam.
Nikoli me ni napadel ali ugriznil pes. Ne vem od kje takšen strah. In ga niti ne bom analizirala. Niti se ne bom trudila z nekimi metodami, kot jih priporoča Šepetalec psom, ker on pač očitno ne razume tega strahu.
Zaradi naslednjega sem si že enkrat naredila veliko sramoto. In si jo verjetno še bom. Ampak letos je napočil čas, ko se bom soočila s tem strahom. Iz oči v oči.
Voda (ne tista iz pipe, tisto obožujem). Preveč deroča. Preveč globoka. Takšna, kjer se ne vidi dna. Valovita. Zato ne maram pretirano jadranja in podobnih športov. In potapljanja. Ker je povsod preveč vode. Si pa zelo želim deskati na vodi. In ker mi gre na živce, da sem popolnoma paralizirana zaradi tega čudaškega strahu, bom šla nekam za en teden in se učila. In spopadala sama s seboj in morjem, ki je moj sovražnik.
Ker... štiri leta nazaj, smo s čolnom pristali na enem čudovitem delu Bornea in do obale nas je ločilo le nekaj korakov po, do kolen ali pa še to ne, globoki vodi. Vsi so brez skrbi skočili iz čolna in se odpravili proti obali, jaz pa... hmmm, sem doživela neke vrste histerični napad, da jaz pa tja notri že ne bom stopila. Ker je bilo veliko blata. In ker je imela voda veliko preveč stopinj. Niti slučajno se ni videlo kaj je spodaj. Torej; po nekaj minutah prepričevanja in veliko solzah, ter ob nemočnih pogledih z vseh strani, ko nihče ni več vedel kaj naj storijo, se je nekdo ponudil, da me odnese. In ne spomnim se niti danes kako sem prišla do obale, vem pa, da je bilo vložene ogromno energije, da sem se sploh premaknila.
Opice. Še eden od mojih strahov. Ker štiri leta nazaj, ta isti čudoviti del Bornea, nekaj ur po travmi z izkrcanjem, so dokazale kakšne zverine v resnici so. Danes imam v spominu samo njene kremplje, velike zobe, tisi grd obraz in to kako sem ostala brez hrane.
Če dobro pomislim, očitno res ni bil moj dan... :)
Vidite, niso vsi strahovi votli in jih okrog nič ni. Imajo agregatna stanja, srhljive obraze in kremplje ter popolnoma utemeljen razlog, da se jih bojimo.
ponedeljek, 13. februar 2012
Zblojen ponedeljek. In izgubljanje v vsakdanu.
Je še vedno zima
in premražene misli še vedno zavijam v
pisan šal, ki se je pletel tako dolgo,
med mano in tabo in nekaj drugimi,
potem, ko sva jaz in ti vlekla niti
vsak na svojo stran
in so se vsi ostali vanje zapletali,
medtem, ko so na pol slepi hiteli zatiskati oči,
ker del takšne pregrehe biti je greh.
In še vedno je ta ista zima,
ko se ovijam v prav ta isti šal,
niti pa, brez tebe in drugih,
okoli sebe navijam sama.
In do kosti me mrazi.
Danes je en takšen čuden dan. Ponedeljek. In res me mrazi do kosti in res se mi zdi, da se svet, z vsemi nitmi, počasi ustavlja nekje na pol poti. Nekateri izstopajo, drugi vstopajo, jaz pa kot na nekem preveč polnem avtobusu, vztrajno gledam v tla, da mi ne bi bilo potrebno vstati, ko pride mimo kdo, ki sedež potrebuje bolj kot jaz. In sem popolnoma namrgodena, ko se odprejo vrata in zapiha hladen zimski veter pod noge. Potem pa, ko se že odpeljemo s postaje, ugotavljam, da bi morala že davno izstopiti. Ampak se je tako udobno in toplo voziti še naprej. Zapreti oči in sanjati. Medtem, ko se ljudje okoli mene menjavajo. In tako... počasi naprej. Dokler me dokončno ne vržejo z avtobusa... Od takrat dalje se bom zopet poglabljala v sivine sveta in hladen veter juga. Do takrat pa se vozniku samo vsake toliko časa nasmehnem v vzvratno ogledalo in mu namignem - Just drive. :)
in premražene misli še vedno zavijam v
pisan šal, ki se je pletel tako dolgo,
med mano in tabo in nekaj drugimi,
potem, ko sva jaz in ti vlekla niti
vsak na svojo stran
in so se vsi ostali vanje zapletali,
medtem, ko so na pol slepi hiteli zatiskati oči,
ker del takšne pregrehe biti je greh.
In še vedno je ta ista zima,
ko se ovijam v prav ta isti šal,
niti pa, brez tebe in drugih,
okoli sebe navijam sama.
In do kosti me mrazi.
Danes je en takšen čuden dan. Ponedeljek. In res me mrazi do kosti in res se mi zdi, da se svet, z vsemi nitmi, počasi ustavlja nekje na pol poti. Nekateri izstopajo, drugi vstopajo, jaz pa kot na nekem preveč polnem avtobusu, vztrajno gledam v tla, da mi ne bi bilo potrebno vstati, ko pride mimo kdo, ki sedež potrebuje bolj kot jaz. In sem popolnoma namrgodena, ko se odprejo vrata in zapiha hladen zimski veter pod noge. Potem pa, ko se že odpeljemo s postaje, ugotavljam, da bi morala že davno izstopiti. Ampak se je tako udobno in toplo voziti še naprej. Zapreti oči in sanjati. Medtem, ko se ljudje okoli mene menjavajo. In tako... počasi naprej. Dokler me dokončno ne vržejo z avtobusa... Od takrat dalje se bom zopet poglabljala v sivine sveta in hladen veter juga. Do takrat pa se vozniku samo vsake toliko časa nasmehnem v vzvratno ogledalo in mu namignem - Just drive. :)
torek, 7. februar 2012
Little Black Book :)
But
if each day,
each hour,
you feel that you are destined for me
with implacable sweetness,
if each day a flower
climbs up to your lips to seek me,
ah my love, ah my own,
in me all that fire is repeated,
in me nothing is extinguished or forgotten,
my love feeds on your love, beloved,
and as long as you live it will be in your arms
without leaving mine.
(izsek iz If you forget me, Pablo Neruda)
Zgornje vrstice in še vse ostale, ki sodijo poleg, so prilepljene v moj črn čečkalnik. Nasledil je enega takšnega zelo roza.
Čečkalnik. Ker je temu namenjen. Pisanju, zapisovanju, prepisovanju, lepljenju, čečkanju... in vsemu kar sodi poleg. Je, poleg telefona in denarnice, edini stalni element v moji torbici. Je neke vrste lovilec sanj. Zakladnica za trenutke, ki so nekaj pomenili. Pesmi. Zgodbe. V njem so, na platnico nalepljene kartice, ki dovoljujejo vstop na Kitajski zid. Ker sem ga od nekdaj želela prehoditi vsaj košček in ker je bil poseben trenutek, ko se mi je želja izpolnila. V njem je bila do nedavnega, s kovinsko sponko pripeta vstopnica v Future of Flight, dokler je nisem z veseljem pripela nekam drugam. In v njem je nalepljen rumen listek z rokopisom, ki me je nekega decembrskega jutra čakal na mizi in ki nikomur drugemu, razen meni ne pomeni nič posebnega. Galapagos nosim tam s seboj. In vstopnico na prvo nogometno tekmo na Allianz Areni. Prvo zame kot gledalko in navijačico. Zadnjo za mojega drugega najljubšega nogometnega vratarja. :)) In Barbarin listek, ki mi ga je, v odgovor na mojega, podala med Pesniško olimpijado...
Pisane strani pokrivajo črke, ki sestavljajo pesmi in zgodbe. Utrinki mojega življenja. In še enkrat, trenutki.
Ne maram živet v preteklosti, zato nosim nekatere ljudi in trenutke in kraje in čustva s seboj v sedanjost. In, dokler bo z menoj hodil mali črni zvezek, tudi v prihodnost.
Enega od "ujetih" delim z vami.
Posedaš na robu mojih ustnic,
še vedno,
ko topiš drobne snežinke,
ki se lepijo name,
jaz pa se izgubljam vate,
tako močno in tako globoko
(verjetno zaradi tvojih oči),
da pozabljam dan in uro in letni čas
in se vse okoli mene ustavlja,
kot v počasnem posnetku filma,
ko postaja vse bolj napeto in
kar slišim tisto neverjetno glasbo orkestra v ozadju...
In potem se me dotakneš.
S poljubom.
S srcem.
Orkester pa še vedno nekje preigrava tisto simfonijo.
if each day,
each hour,
you feel that you are destined for me
with implacable sweetness,
if each day a flower
climbs up to your lips to seek me,
ah my love, ah my own,
in me all that fire is repeated,
in me nothing is extinguished or forgotten,
my love feeds on your love, beloved,
and as long as you live it will be in your arms
without leaving mine.
(izsek iz If you forget me, Pablo Neruda)
Zgornje vrstice in še vse ostale, ki sodijo poleg, so prilepljene v moj črn čečkalnik. Nasledil je enega takšnega zelo roza.
Čečkalnik. Ker je temu namenjen. Pisanju, zapisovanju, prepisovanju, lepljenju, čečkanju... in vsemu kar sodi poleg. Je, poleg telefona in denarnice, edini stalni element v moji torbici. Je neke vrste lovilec sanj. Zakladnica za trenutke, ki so nekaj pomenili. Pesmi. Zgodbe. V njem so, na platnico nalepljene kartice, ki dovoljujejo vstop na Kitajski zid. Ker sem ga od nekdaj želela prehoditi vsaj košček in ker je bil poseben trenutek, ko se mi je želja izpolnila. V njem je bila do nedavnega, s kovinsko sponko pripeta vstopnica v Future of Flight, dokler je nisem z veseljem pripela nekam drugam. In v njem je nalepljen rumen listek z rokopisom, ki me je nekega decembrskega jutra čakal na mizi in ki nikomur drugemu, razen meni ne pomeni nič posebnega. Galapagos nosim tam s seboj. In vstopnico na prvo nogometno tekmo na Allianz Areni. Prvo zame kot gledalko in navijačico. Zadnjo za mojega drugega najljubšega nogometnega vratarja. :)) In Barbarin listek, ki mi ga je, v odgovor na mojega, podala med Pesniško olimpijado...
Pisane strani pokrivajo črke, ki sestavljajo pesmi in zgodbe. Utrinki mojega življenja. In še enkrat, trenutki.
Ne maram živet v preteklosti, zato nosim nekatere ljudi in trenutke in kraje in čustva s seboj v sedanjost. In, dokler bo z menoj hodil mali črni zvezek, tudi v prihodnost.
Enega od "ujetih" delim z vami.
Posedaš na robu mojih ustnic,
še vedno,
ko topiš drobne snežinke,
ki se lepijo name,
jaz pa se izgubljam vate,
tako močno in tako globoko
(verjetno zaradi tvojih oči),
da pozabljam dan in uro in letni čas
in se vse okoli mene ustavlja,
kot v počasnem posnetku filma,
ko postaja vse bolj napeto in
kar slišim tisto neverjetno glasbo orkestra v ozadju...
In potem se me dotakneš.
S poljubom.
S srcem.
Orkester pa še vedno nekje preigrava tisto simfonijo.
nedelja, 5. februar 2012
Jokica...
Danes je en tak hladen dan. Če se vremenska postaja ne moti, naj bi bilo zunaj -7,5. Zimska idila, kot bi jo potrebovali decembra, se počasi plazi skozi osamljeno februarsko nedeljo.
Po odstranjevanju snega z dvorišča, polovica me še čaka, sem odšla še na sprehod čez sosednji hrib in gozd (hvala Nika in David, ker sta me vzela s seboj) in ko sem prišla nazaj domov, sem bila tako zmrznjena kot že dolgo ne. Sicer se že od zjutraj ne počutim najbolje, mraz pa me je do konca uničil. Kot še nikoli. Saj sem vendar ljubitelj zime in mraza... Mogoče se samo staram.
Sedaj pa posedam na kavču, zavita v odejo, pijem čaj, zijam v računalnik, ki se, tako se mi zdi, počasi poslavlja in bo za seboj pustil veliko praznino, če odide prehitro. In še vedno me zebe... In tako zelo mi godi malo jamranja in pritoževanja danes.
Ugotavljam, da je težko vedno biti pozitiven. In nasmejan. In v vsem videti dobro. Danes je moj dan za gledanje sivin tega sveta. Ko mi gredo popolnoma in čisto na živce pozitivni in nasmejani ljudje, čeprav vem, da bom verjetno že jutri zopet taka tudi sama. In jezijo me vesele melodije, danes bom poslušala tiste najbolj temne. In samo spala bi, čeprav mi je žal nedelje, ker bo že tako čisto prehitro minila.
Tolažim se z mislimi na teden, ki prihaja - krajši bo za en dan, mogoče se prikaže sonce, vsaj za nekaj trenutkov, in upam, da se bom vsaj nekoliko bolje počutila...
Verjetno bi pa morala samo počakati, da mine. Tale današnja sivina. In praznina, na katero sem se pripravljala že nekaj časa, pa je z vsakim dnem videti nekoliko hujša.
Ja, hladen dan je...
Pa še tole mi ne gre iz glave.
Po odstranjevanju snega z dvorišča, polovica me še čaka, sem odšla še na sprehod čez sosednji hrib in gozd (hvala Nika in David, ker sta me vzela s seboj) in ko sem prišla nazaj domov, sem bila tako zmrznjena kot že dolgo ne. Sicer se že od zjutraj ne počutim najbolje, mraz pa me je do konca uničil. Kot še nikoli. Saj sem vendar ljubitelj zime in mraza... Mogoče se samo staram.
Sedaj pa posedam na kavču, zavita v odejo, pijem čaj, zijam v računalnik, ki se, tako se mi zdi, počasi poslavlja in bo za seboj pustil veliko praznino, če odide prehitro. In še vedno me zebe... In tako zelo mi godi malo jamranja in pritoževanja danes.
Ugotavljam, da je težko vedno biti pozitiven. In nasmejan. In v vsem videti dobro. Danes je moj dan za gledanje sivin tega sveta. Ko mi gredo popolnoma in čisto na živce pozitivni in nasmejani ljudje, čeprav vem, da bom verjetno že jutri zopet taka tudi sama. In jezijo me vesele melodije, danes bom poslušala tiste najbolj temne. In samo spala bi, čeprav mi je žal nedelje, ker bo že tako čisto prehitro minila.
Tolažim se z mislimi na teden, ki prihaja - krajši bo za en dan, mogoče se prikaže sonce, vsaj za nekaj trenutkov, in upam, da se bom vsaj nekoliko bolje počutila...
Verjetno bi pa morala samo počakati, da mine. Tale današnja sivina. In praznina, na katero sem se pripravljala že nekaj časa, pa je z vsakim dnem videti nekoliko hujša.
Ja, hladen dan je...
Pa še tole mi ne gre iz glave.
petek, 3. februar 2012
Le še eno (super) jutro :)
Zadnje dni me nekaj muči in slabše spim.
Sicer me je težko zbuditi, sedaj pa me zbudijo že tisti najbolj tihi zvoki. In danes sem bila budna ob 5:30. Sredi noči. Ob dobrih dneh se gre takrat šele spat. Nekaj minut sem se še trudila, da bi zaspala nazaj, pa sem kmalu obupala. Res se mi je zdelo brez smisla, da sem že pred sedmo zjutraj v pisarni (čeprav bi, glede na količino dela, bilo to povsem dobrodošlo). Si bom pač ogledala kakšno uro jutranjega programa na nacionalki... Počasi sem se odvlekla v kopalnico, se najprej pošteno ustrašila same sebe in nekaj trenutkov kasneje, nekje na poti iz kopalnice proti kuhinji zagledala tekaške hlače. Kot naročeno.
In potem sem doživela enega tistih trenutkov, ko se ti zdi, da si dobil najboljšo idejo na svetu in da je ne more prav nič premagati. Moj trenutek zmagoslavja ob tem občutku, je trajal zelo kratko, oziroma samo do takrat, ko sem pričela s tekom. Razsvetljenje, zakaj ne tečem zjutraj. Komaj sem se premikala in še moj power song mi ni kaj dosti pomagal, da bi se čim prej prignala do cruising speeda. Sprijaznjena z idejo, da bom tokrat tekla počasneje kot ponavadi, sem tudi glasbo prilagodila počasnejšemu tempu in se odklopila. V bistvu nisem imela česa odklopiti, ker moji možgani nekako ne delujejo preveč dobro cca 20 minut po tem, ko se zbudim. Še enkrat, sredi noči.
Torej; nekaj minut sem tekla kot bi se mi sanjalo. Čas se sploh ni nikamor premikal, kilometri pa tudi ne... se mi je zdelo, kot da se še metri valijo počasi kolikor le gre.
Ko je kri končno dosegla tudi možgane, se mi je vklopil tok misli. Včerajšnji pogovori. Današnje sanje. Občutki, ki so me celo popoldne morili. Ideje, ki so mi zvečer rojile po mislih in sem jih pozabila zapisati.
Dokončno me je odneslo razmišjanje o dajanju in prejemanju. In stavek "več daš, več dobiš" (kar ne sodi v trenutni kontekst daru, ampak je bila spodbuda za razmišljanje).
Z antropološkega in sociološkega vidika naj bi vedela vse o daru. Predvsem zaradi Mauss-a, Malinowskega, zaradi Trobriandcev... kula ring mi je jasen. V obliki, kot mi je bila predstavljena iz del prej omenjenih dveh.
Toda, kako dar oziroma ideja, da nekomu nekaj daš in dobiš zato nekaj v zameno, deluje v naši družbi?
Ljudje smo požrešni. Velikokrat bi si želeli imeti vse in ničesar dati. Vendar pozabljamo, da je bilo v to, da smo mi nekaj dobili, vloženega vsaj malo dela. Ne glede na to ali je "dar", ki smo ga prejeli obdarovalec ustvaril sam ali ga je mimogrede nekje kupil. Nekdo je ob tem mislil na nas. In se za nas potrudil.
Ljudje smo nehvaležni. Včasih pričakujemo od nekoga nekaj brez razloga. In včasih si usvarimo v glavi neko zgodbo, kaj bi morali dobiti, pa smo potem popolnoma razočarani, ko tega ne dobimo. Neupravičeno.
Ljudje smo čudaški. Za darovi se lahko skrivajo pričakovanja. Skrivnosti. Vprašanja. Dajemo z napačnim namenom. Lahko pa si le napačno interpretiramo dano.
Tako da; obdarovanje ni tako lahka in nedolžna zadeva, kot je videti na prvi pogled.
Vedno je pa lepo biti obdarovan. In vedno je lepo darilo tudi dati. Iskreno dajati. Zato, ker si želimo nekoga razveseliti. Ker želimo nekomu pomagati. In najlepše je dati takrat, ko ne pričakuješ v zameno popolnoma ničesar. Ko daješ nesebično.
In tukaj "več daš-več dobiš" vsekakor je tisto pravo. Ker dobiš, poleg vrnjenega daru, še čustveno reakcijo osebe, ki si jo obdaroval. In connection. Kot neke vrste kula ring - povezavo z obdarovancem.
In ko sem naslednjič preverila čas, sem ugotovila, da sem jutranjih 5 pretekla hitreje kot kdajkoli do sedaj. V zanosu toka misli. Z Elvisom v ozadju.
In poleg super počutja, sem dobila tudi nekatere odgovore. Ob zajtrku mi je uspelo ujeti tudi par minut programa nacionalke... tudi, če ne. Vse kar sem izvedela je, da imajo moški z bradami svoj poseben dan v Mokronogu. Resno?
Pa naj še kdo reče, da tek ni terapija. :)
Sicer me je težko zbuditi, sedaj pa me zbudijo že tisti najbolj tihi zvoki. In danes sem bila budna ob 5:30. Sredi noči. Ob dobrih dneh se gre takrat šele spat. Nekaj minut sem se še trudila, da bi zaspala nazaj, pa sem kmalu obupala. Res se mi je zdelo brez smisla, da sem že pred sedmo zjutraj v pisarni (čeprav bi, glede na količino dela, bilo to povsem dobrodošlo). Si bom pač ogledala kakšno uro jutranjega programa na nacionalki... Počasi sem se odvlekla v kopalnico, se najprej pošteno ustrašila same sebe in nekaj trenutkov kasneje, nekje na poti iz kopalnice proti kuhinji zagledala tekaške hlače. Kot naročeno.
In potem sem doživela enega tistih trenutkov, ko se ti zdi, da si dobil najboljšo idejo na svetu in da je ne more prav nič premagati. Moj trenutek zmagoslavja ob tem občutku, je trajal zelo kratko, oziroma samo do takrat, ko sem pričela s tekom. Razsvetljenje, zakaj ne tečem zjutraj. Komaj sem se premikala in še moj power song mi ni kaj dosti pomagal, da bi se čim prej prignala do cruising speeda. Sprijaznjena z idejo, da bom tokrat tekla počasneje kot ponavadi, sem tudi glasbo prilagodila počasnejšemu tempu in se odklopila. V bistvu nisem imela česa odklopiti, ker moji možgani nekako ne delujejo preveč dobro cca 20 minut po tem, ko se zbudim. Še enkrat, sredi noči.
Torej; nekaj minut sem tekla kot bi se mi sanjalo. Čas se sploh ni nikamor premikal, kilometri pa tudi ne... se mi je zdelo, kot da se še metri valijo počasi kolikor le gre.
Ko je kri končno dosegla tudi možgane, se mi je vklopil tok misli. Včerajšnji pogovori. Današnje sanje. Občutki, ki so me celo popoldne morili. Ideje, ki so mi zvečer rojile po mislih in sem jih pozabila zapisati.
Dokončno me je odneslo razmišjanje o dajanju in prejemanju. In stavek "več daš, več dobiš" (kar ne sodi v trenutni kontekst daru, ampak je bila spodbuda za razmišljanje).
Z antropološkega in sociološkega vidika naj bi vedela vse o daru. Predvsem zaradi Mauss-a, Malinowskega, zaradi Trobriandcev... kula ring mi je jasen. V obliki, kot mi je bila predstavljena iz del prej omenjenih dveh.
Toda, kako dar oziroma ideja, da nekomu nekaj daš in dobiš zato nekaj v zameno, deluje v naši družbi?
Ljudje smo požrešni. Velikokrat bi si želeli imeti vse in ničesar dati. Vendar pozabljamo, da je bilo v to, da smo mi nekaj dobili, vloženega vsaj malo dela. Ne glede na to ali je "dar", ki smo ga prejeli obdarovalec ustvaril sam ali ga je mimogrede nekje kupil. Nekdo je ob tem mislil na nas. In se za nas potrudil.
Ljudje smo nehvaležni. Včasih pričakujemo od nekoga nekaj brez razloga. In včasih si usvarimo v glavi neko zgodbo, kaj bi morali dobiti, pa smo potem popolnoma razočarani, ko tega ne dobimo. Neupravičeno.
Ljudje smo čudaški. Za darovi se lahko skrivajo pričakovanja. Skrivnosti. Vprašanja. Dajemo z napačnim namenom. Lahko pa si le napačno interpretiramo dano.
Tako da; obdarovanje ni tako lahka in nedolžna zadeva, kot je videti na prvi pogled.
Vedno je pa lepo biti obdarovan. In vedno je lepo darilo tudi dati. Iskreno dajati. Zato, ker si želimo nekoga razveseliti. Ker želimo nekomu pomagati. In najlepše je dati takrat, ko ne pričakuješ v zameno popolnoma ničesar. Ko daješ nesebično.
In tukaj "več daš-več dobiš" vsekakor je tisto pravo. Ker dobiš, poleg vrnjenega daru, še čustveno reakcijo osebe, ki si jo obdaroval. In connection. Kot neke vrste kula ring - povezavo z obdarovancem.
In ko sem naslednjič preverila čas, sem ugotovila, da sem jutranjih 5 pretekla hitreje kot kdajkoli do sedaj. V zanosu toka misli. Z Elvisom v ozadju.
In poleg super počutja, sem dobila tudi nekatere odgovore. Ob zajtrku mi je uspelo ujeti tudi par minut programa nacionalke... tudi, če ne. Vse kar sem izvedela je, da imajo moški z bradami svoj poseben dan v Mokronogu. Resno?
Pa naj še kdo reče, da tek ni terapija. :)
četrtek, 2. februar 2012
O ljubezni... :)
Kako bi bilo, če bi ga lahko poljubila v slovo. Ali vsaj objela, tako zares močno in iskreno. Ali bi ji za trenutek verjel, da je res vse tisto, kar mu je na skrivaj napisala do sedaj? Vihar misli v njeni glavi se ni umiril, že vse od takrat, ko se ga je mimogrede dotaknila prvič. Pozabljala je sebe in druge in mu mehko postiljala, ko je tako ujet vanjo, vedno znova in znova obstajal samo on in nihče drug. Kako dobro je vedela, da jo njena norost ne vodi nikamor in da se počasi, nežno ubija z idejami, ki jih je pletla, medtem ko je sanjarila o njuni dvojini.
On, daleč kot bi se nahajal v neki drugi galaksiji, se je verjetno večino časa sploh ni zavedal. Na trenutke sta se njuna pogleda srečala, večkrat zgolj slučajno in takrat se je zdrznila, okamenela, kot bi želela s svojim telesom ustaviti trenutek in ga zamrzniti v večnost. Za takrat, ko se bo ohladilo. Za takrat, ko bo sama posedala nekje, za porumenelimi stranmi knjige, s solzami v očeh. Za njeno lastno knjižno romanco.
On, zopet, je le odmaknil pogled in šel dalje. Ker mu je bila le točka v daljavi, v katero se v nekem trenutku razmišljanja o vsakdanjih problemih zazremo vsi.
Zima jo je načenjala, z vsakim sunkom hladnega vetra je njeno srce malo umrlo. Z vsakim ledenim pogledom, se je v duši malo postarala. Njeno življenje pa se je nekje na pol poti na vrh, pričelo spuščati malo bolj k dnu...
Vsi imamo svoje ljubezni. nekateri tiste velike, filmske. Nekateri takšne skrivne za katere ne ve nihče. Nekateri prepovedane. In nekateri neuslišane.
Vse pa nas nosi ena sama želja; biti ljubljen.
In ne glede na to, kakšna je vaša ljubezen; negujte jo. Ker z vsakim dnem smo dlje od mladosti, od tistih dni, ko se lahko brez skrbi in brez slabe vesti predajamo norostim, ki jih s seboj prinese zaljubljenost. In če vas osrečuje, se nikar ne ozirajte na druge - pustite si kdaj pa kdaj zaradi ljubezni malo znoreti.
Naj vam bo lepo. ;)
On, daleč kot bi se nahajal v neki drugi galaksiji, se je verjetno večino časa sploh ni zavedal. Na trenutke sta se njuna pogleda srečala, večkrat zgolj slučajno in takrat se je zdrznila, okamenela, kot bi želela s svojim telesom ustaviti trenutek in ga zamrzniti v večnost. Za takrat, ko se bo ohladilo. Za takrat, ko bo sama posedala nekje, za porumenelimi stranmi knjige, s solzami v očeh. Za njeno lastno knjižno romanco.
On, zopet, je le odmaknil pogled in šel dalje. Ker mu je bila le točka v daljavi, v katero se v nekem trenutku razmišljanja o vsakdanjih problemih zazremo vsi.
Zima jo je načenjala, z vsakim sunkom hladnega vetra je njeno srce malo umrlo. Z vsakim ledenim pogledom, se je v duši malo postarala. Njeno življenje pa se je nekje na pol poti na vrh, pričelo spuščati malo bolj k dnu...
Vsi imamo svoje ljubezni. nekateri tiste velike, filmske. Nekateri takšne skrivne za katere ne ve nihče. Nekateri prepovedane. In nekateri neuslišane.
Vse pa nas nosi ena sama želja; biti ljubljen.
In ne glede na to, kakšna je vaša ljubezen; negujte jo. Ker z vsakim dnem smo dlje od mladosti, od tistih dni, ko se lahko brez skrbi in brez slabe vesti predajamo norostim, ki jih s seboj prinese zaljubljenost. In če vas osrečuje, se nikar ne ozirajte na druge - pustite si kdaj pa kdaj zaradi ljubezni malo znoreti.
Naj vam bo lepo. ;)
sreda, 1. februar 2012
Ljudje v mojem življenju
Vsak dan, čeprav bi se včasih temu najraje izognili, se srečujemo z različnimi ljudmi. Poleg teh, ki so v našem življenju kot partnerji, sorodniki, sostanovalci...
Torej, srečujemo različne ljudi. Različnih karakterjev. Različnih razpoloženj. In predvsem zelo različnih pogledov na življenje. Z nekaterimi je zelo težko shajati in, moje mnenje je, takšnih se je potrebno iz našega življenja čim prej znebiti. Seveda, ne govorim o nekih radikalnih prijemih, le pokazati jim je potrebno, da mora njihova pot čim hitreje skreniti čim dlje od naše. Ker dnevi preveč hitro bežijo mimo in je življenje na sploh preveč kratko, da ne bi imeli ob sebi le ljudi, ki so nam pri srcu. Seveda vedno ne gre tako, saj že na delovnem mestu najdemo vsaj eno takšno osebo, s karakterjem, ki nikakor ni kompatibilen z našim. V takšnih primerih pa ljudje navadno "zamrznemo" in igre ne znamo odigrati naprej sebi v prid. Zato:
Prvo pravilo; ljudem je potrebno dati možnost, da se pokažejo v dobri luči in iskati pri njih pozitivne lastnosti, četudi (po našem mnenju) negativne udarjajo iz njih, tako očitno kot je očitna rdeča luč na semaforju.
Drugo pravilo; komplimenti in pohvale ne bolijo. Tudi, če jih iztisnete skozi zobe, vredno je poizkusiti.
Tretje pravilo; ni nujno, da z vsemi najdete skupne točke in interese. Ampak, ko vam nekdo čisto mimogrede navrže kaj ga v življenju veseli, se potrudite vsaj toliko in zadevo preverite na Internetu, če ne veste o njej ničesar. Ali pa povprašajte prav to osebo, s katero ste prisiljeni preživeti več časa kot si želite. Verjetno bo led prebit lažje in tudi "sobivanje" bo nekoliko prijetnejše.
Življenje je lahko igra pisana za nas in ljudje v njej naši prijatelji.
Malo me je zaneslo, nisem želela pisati o tem, ampak o ljudeh v mojem življenju...
Ne izbiram prav posebej, ker pač pridejo in gredo. Nekateri kasneje, drugi prej. Tisti, ki ostajajo in imajo v mojem srcu posebno mesto, so tudi tisti, brez katerih ne gre...
Hvaležna sem za vse, ki so nekoč nekje prečkali mojo pot ali jo še danes hodijo z menoj. To sem že povedala. In ponosna sem na večino od njih. Ker jim uspeva in ker so tisto kar si želijo biti. Originali, ki izstopajo iz črede. Zelo. Ali vsaj malo.
In čeprav so originali in si zaslužijo imena, jih bom danes omenila zgolj kot številke (se opravičujem). Zato, da koga ne izpostavim. Da ne bo komu preveč ego v nebo ušel. V glavnem... sami sebe boste že prepoznali. :)
Oseba 1; hvala za potrpežljivost, razumevanje in skrb. Hvala za stisnjene zobe. Večkrat. Za prostor, ko ga človek potrebuje. Za vse. Ponosna sem nate. Brez nadaljnje razlage. Zelo ponosna.
Oseba 2: hvala, ker razumeš. Ker poslušaš norosti ob kaloričnih slaščicah. Ker veš kako je s tem svetom. In ponosna sem nate, ker stiskaš zobe in greš naprej, čeprav trenutno ne uživaš v tem. Saj veš, slediti svojim sanjam je pomembno in vem, da ti bo uspelo. ;)
Oseba 3: hvala za ramo na katero sem se lahko naslonila, ko nisem več mogla naprej in debate ob pivu. Ponosna sem nate, ker spreminjati svet in verjeti v dobro v ljudeh ni lahko.
Oseba 4: hvala, ker se vsak dan smejiš skupaj z mano in vse moje norosti prenašaš z nasmehom. Ponosna sem nate, ker si drzneš. Rada bi delila vsaj pol tvojega poguma.
Oseba 5: velika hvala! Za dejstva. Zato, ker veš kaj me mora čakati na mizi. Ker veš česa mi manjka v življenju. Ker pač si. In ja, ponosna sem nate, ker veš kam s svojim življenjem.
Oseba 6: hvala za brco v rit, ko sem jo najbolj potrebovala. Hvala za podporo, ko nihče več ni verjel vame. Za vse. In ponosna sem, ker iz nič ni lahko začeti in ker je še težje vztrajati, ko ne gre nič kot je treba.
Oseba 7: hvala, ker me pokličeš, ko jaz pozabljam. Hvala, ker si takrat, ko te potrebujem. Ni lahko biti pogumen in se lotiti vsega, kar se ti v življenju zahoče - ponosna sem nate zaradi tega.
Še marsikdo bi si zaslužil zahvalo, pohvalo, spoštovanje... ampak prvih sedem v mojem življenju trenutno sem morala izpostaviti. Ne nujno po zgornjem vrstnem redu...
Premalo smo hvaležni za ljudi v svojem življenju. Tiste, ki so nam izziv in se učimo od njih. Tiste, ki jih imamo radi poleg sebe in se prav tako učimo od njih. In šele, ko odidejo, ko jih izgubimo, se zavemo koliko so pomenili in kako veliko so prinesli. Že samo zato, ker so bili.
Torej, srečujemo različne ljudi. Različnih karakterjev. Različnih razpoloženj. In predvsem zelo različnih pogledov na življenje. Z nekaterimi je zelo težko shajati in, moje mnenje je, takšnih se je potrebno iz našega življenja čim prej znebiti. Seveda, ne govorim o nekih radikalnih prijemih, le pokazati jim je potrebno, da mora njihova pot čim hitreje skreniti čim dlje od naše. Ker dnevi preveč hitro bežijo mimo in je življenje na sploh preveč kratko, da ne bi imeli ob sebi le ljudi, ki so nam pri srcu. Seveda vedno ne gre tako, saj že na delovnem mestu najdemo vsaj eno takšno osebo, s karakterjem, ki nikakor ni kompatibilen z našim. V takšnih primerih pa ljudje navadno "zamrznemo" in igre ne znamo odigrati naprej sebi v prid. Zato:
Prvo pravilo; ljudem je potrebno dati možnost, da se pokažejo v dobri luči in iskati pri njih pozitivne lastnosti, četudi (po našem mnenju) negativne udarjajo iz njih, tako očitno kot je očitna rdeča luč na semaforju.
Drugo pravilo; komplimenti in pohvale ne bolijo. Tudi, če jih iztisnete skozi zobe, vredno je poizkusiti.
Tretje pravilo; ni nujno, da z vsemi najdete skupne točke in interese. Ampak, ko vam nekdo čisto mimogrede navrže kaj ga v življenju veseli, se potrudite vsaj toliko in zadevo preverite na Internetu, če ne veste o njej ničesar. Ali pa povprašajte prav to osebo, s katero ste prisiljeni preživeti več časa kot si želite. Verjetno bo led prebit lažje in tudi "sobivanje" bo nekoliko prijetnejše.
Življenje je lahko igra pisana za nas in ljudje v njej naši prijatelji.
Malo me je zaneslo, nisem želela pisati o tem, ampak o ljudeh v mojem življenju...
Ne izbiram prav posebej, ker pač pridejo in gredo. Nekateri kasneje, drugi prej. Tisti, ki ostajajo in imajo v mojem srcu posebno mesto, so tudi tisti, brez katerih ne gre...
Hvaležna sem za vse, ki so nekoč nekje prečkali mojo pot ali jo še danes hodijo z menoj. To sem že povedala. In ponosna sem na večino od njih. Ker jim uspeva in ker so tisto kar si želijo biti. Originali, ki izstopajo iz črede. Zelo. Ali vsaj malo.
In čeprav so originali in si zaslužijo imena, jih bom danes omenila zgolj kot številke (se opravičujem). Zato, da koga ne izpostavim. Da ne bo komu preveč ego v nebo ušel. V glavnem... sami sebe boste že prepoznali. :)
Oseba 1; hvala za potrpežljivost, razumevanje in skrb. Hvala za stisnjene zobe. Večkrat. Za prostor, ko ga človek potrebuje. Za vse. Ponosna sem nate. Brez nadaljnje razlage. Zelo ponosna.
Oseba 2: hvala, ker razumeš. Ker poslušaš norosti ob kaloričnih slaščicah. Ker veš kako je s tem svetom. In ponosna sem nate, ker stiskaš zobe in greš naprej, čeprav trenutno ne uživaš v tem. Saj veš, slediti svojim sanjam je pomembno in vem, da ti bo uspelo. ;)
Oseba 3: hvala za ramo na katero sem se lahko naslonila, ko nisem več mogla naprej in debate ob pivu. Ponosna sem nate, ker spreminjati svet in verjeti v dobro v ljudeh ni lahko.
Oseba 4: hvala, ker se vsak dan smejiš skupaj z mano in vse moje norosti prenašaš z nasmehom. Ponosna sem nate, ker si drzneš. Rada bi delila vsaj pol tvojega poguma.
Oseba 5: velika hvala! Za dejstva. Zato, ker veš kaj me mora čakati na mizi. Ker veš česa mi manjka v življenju. Ker pač si. In ja, ponosna sem nate, ker veš kam s svojim življenjem.
Oseba 6: hvala za brco v rit, ko sem jo najbolj potrebovala. Hvala za podporo, ko nihče več ni verjel vame. Za vse. In ponosna sem, ker iz nič ni lahko začeti in ker je še težje vztrajati, ko ne gre nič kot je treba.
Oseba 7: hvala, ker me pokličeš, ko jaz pozabljam. Hvala, ker si takrat, ko te potrebujem. Ni lahko biti pogumen in se lotiti vsega, kar se ti v življenju zahoče - ponosna sem nate zaradi tega.
Še marsikdo bi si zaslužil zahvalo, pohvalo, spoštovanje... ampak prvih sedem v mojem življenju trenutno sem morala izpostaviti. Ne nujno po zgornjem vrstnem redu...
Premalo smo hvaležni za ljudi v svojem življenju. Tiste, ki so nam izziv in se učimo od njih. Tiste, ki jih imamo radi poleg sebe in se prav tako učimo od njih. In šele, ko odidejo, ko jih izgubimo, se zavemo koliko so pomenili in kako veliko so prinesli. Že samo zato, ker so bili.
Naročite se na:
Objave (Atom)