V življenju vsakega dekleta je vsaj en pomemben moški. Lahko je to oče, brat ali kakšen drug krvni sorodnik. Lahko je življenjski sopotnik. Ali prijatelj. Ker ženske imamo lahko tudi moške prijatelje, če mogoče dvomite o tem. Nekoč mi je nekdo pripravil kar dolgo pridigo o tem, da ženske in moški ne morejo biti prijatelji, ker je to nekako tako kot bi v žepu nosil nabito pištolo. Samo vprašanje časa. Nobenega "če", le "kdaj".
Ampak, do tega pridem kasneje.
Nazaj k moškim. Tiste v mojem življenju delim v štiri skupine. Moški, ki so tam zato, ker pač morajo biti. Ker so nekako, po kakršnem koli naključju prišli v moje življenje. Večine od njih zares niti ne opazim. Verjetno vam ne bi znala povedati ali imajo novo frizuro in kakšne barve obleko so nosili danes. Ali katera je njihova najljubša skladba. Ker imam z njimi opravka le toliko, kot je nujno potrebno. Nekatere opazim in se z njimi včasih celo pogovarjam. In to je to. Nobene možnosti, da bi bili kaj več kot le moški, ki jih občasno nekje srečam - v službi, med tekom, na kakšni občasni zabavi...
V drugo skupino uvrščam moške, ki jih srečujem večkrat in so, zaradi svoje energije, karakterja ali pač kakšne druge lastnosti, zanimivejši kot drugi. Znanci. Moški mojih prijateljic. Takšni s katerimi najdemo celo kakšno temo za pogovor. In kot sem omenila, prijatelji. Moški in ženske smo lahko prijatelji. Lahko sedimo cele ure skupaj, pijemo pivo in se pogovarjamo. Se poslušamo. Rešujemo svet. Si posojamo rame, za naslonit se. Podajamo roke, da lažje preskočimo oviro. In tako je. Pa če vam je všeč ali ne.
V tretjo skupino sodijo moški, ki imajo v mojem srcu posebno mesto. Majhna skupina. Ker se ljudje izgubljajo na poti, se seznam včasih malo spremeni. Nekateri pridejo, drugi odidejo. Nekateri imajo stalno mesto. Nekateri se zasidrajo tako globoko, da tudi, ko fizično odidejo, še vedno ostanejo na seznamu te posebne skupine. Vendar imajo prva tri mesta stalne rezidente.
In potem zadnja, četrta skupina. Ki niti ni skupina. En sam človek. Moj oče. Ker je oče. Ker zaradi njega (in seveda čudovite mame, ki sodi poleg) sem. Ker je edini, ki bi mu verjetno oprostila (skoraj) vse. Ker me ima brezpogojno rad in mi je oprostil in spregledal marsikatero neumnost. Ker me je vedno podpiral in verjel vame in to počne še danes. Ker se je z njim lahko družiti in kljub temu, da je moj oče, nobena tema ni tabu. Zato, ker lahko skupaj poslušava Rammsteine, hodiva, smučava, tečeva... Ker je oče kot ga potrebuješ - ravno prav očeta, ravno prav prijatelja.
Moški so čudovita bitja. Ki jih, kljub temu, da jih je bilo v mojem življenju kar nekaj, ne bom nikoli razumela. Vem le, da je z njimi težko. In brez njih ne gre.
In naj vam povem, vsem, ki ste bili in ste, ki ste me klesali v osebnost kakršna danes sem - hvaležna sem vam. Za lepe trenutke. Za lepe spomine. Za rane, zaradi katerih ne bom več ponavljala nekaterih napak. Za besede, ki so bolele in sem zaradi tega postala boljša. Za dejanja zaradi katerih sem spoznala, da nekateri niste vredni moje prisotnosti v vašem življenju. V glavnem pa, zato ker ste bili in ste.
Ni komentarjev:
Objavite komentar