O ljubezni... :)

Kako bi bilo, če bi ga lahko poljubila v slovo. Ali vsaj objela, tako zares močno in iskreno. Ali bi ji za trenutek verjel, da je res vse tisto, kar mu je na skrivaj napisala do sedaj? Vihar misli v njeni glavi se ni umiril, že vse od takrat, ko se ga je mimogrede dotaknila prvič. Pozabljala je sebe in druge in mu mehko postiljala, ko je tako ujet vanjo, vedno znova in znova obstajal samo on in nihče drug. Kako dobro je vedela, da jo njena norost ne vodi nikamor in da se počasi, nežno ubija z idejami, ki jih je pletla, medtem ko je sanjarila o njuni dvojini.
On, daleč kot bi se nahajal v neki drugi galaksiji, se je verjetno večino časa sploh ni zavedal. Na trenutke sta se njuna pogleda srečala, večkrat zgolj slučajno in takrat se je zdrznila, okamenela, kot bi želela s svojim telesom ustaviti trenutek in ga zamrzniti v večnost. Za takrat, ko se bo ohladilo. Za takrat, ko bo sama posedala nekje, za porumenelimi stranmi knjige, s solzami v očeh. Za njeno lastno knjižno romanco.
On, zopet, je le odmaknil pogled in šel dalje. Ker mu je bila le točka v daljavi, v katero se v nekem trenutku razmišljanja o vsakdanjih problemih zazremo vsi.
Zima jo je načenjala, z vsakim sunkom hladnega vetra je njeno srce malo umrlo. Z vsakim ledenim pogledom, se je v duši malo postarala. Njeno življenje pa se je nekje na pol poti na vrh, pričelo spuščati malo bolj k dnu...

Vsi imamo svoje ljubezni. nekateri tiste velike, filmske. Nekateri takšne skrivne za katere ne ve nihče. Nekateri prepovedane. In nekateri neuslišane.
Vse pa nas nosi ena sama želja; biti ljubljen.
In ne glede na to, kakšna je vaša ljubezen; negujte jo. Ker z vsakim dnem smo dlje od mladosti, od tistih dni, ko se lahko brez skrbi in brez slabe vesti predajamo norostim, ki jih s seboj prinese zaljubljenost. In če vas osrečuje, se nikar ne ozirajte na druge - pustite si kdaj pa kdaj zaradi ljubezni malo znoreti.

Naj vam bo lepo. ;)