Je še vedno zima
in premražene misli še vedno zavijam v
pisan šal, ki se je pletel tako dolgo,
med mano in tabo in nekaj drugimi,
potem, ko sva jaz in ti vlekla niti
vsak na svojo stran
in so se vsi ostali vanje zapletali,
medtem, ko so na pol slepi hiteli zatiskati oči,
ker del takšne pregrehe biti je greh.
In še vedno je ta ista zima,
ko se ovijam v prav ta isti šal,
niti pa, brez tebe in drugih,
okoli sebe navijam sama.
In do kosti me mrazi.
Danes je en takšen čuden dan. Ponedeljek. In res me mrazi do kosti in res se mi zdi, da se svet, z vsemi nitmi, počasi ustavlja nekje na pol poti. Nekateri izstopajo, drugi vstopajo, jaz pa kot na nekem preveč polnem avtobusu, vztrajno gledam v tla, da mi ne bi bilo potrebno vstati, ko pride mimo kdo, ki sedež potrebuje bolj kot jaz. In sem popolnoma namrgodena, ko se odprejo vrata in zapiha hladen zimski veter pod noge. Potem pa, ko se že odpeljemo s postaje, ugotavljam, da bi morala že davno izstopiti. Ampak se je tako udobno in toplo voziti še naprej. Zapreti oči in sanjati. Medtem, ko se ljudje okoli mene menjavajo. In tako... počasi naprej. Dokler me dokončno ne vržejo z avtobusa... Od takrat dalje se bom zopet poglabljala v sivine sveta in hladen veter juga. Do takrat pa se vozniku samo vsake toliko časa nasmehnem v vzvratno ogledalo in mu namignem - Just drive. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar