Ljudje v mojem življenju

Vsak dan, čeprav bi se včasih temu najraje izognili, se srečujemo z različnimi ljudmi. Poleg teh, ki so v našem življenju kot partnerji, sorodniki, sostanovalci...
Torej, srečujemo različne ljudi. Različnih karakterjev. Različnih razpoloženj. In predvsem zelo različnih pogledov na življenje. Z nekaterimi je zelo težko shajati in, moje mnenje je, takšnih se je potrebno iz našega življenja čim prej znebiti. Seveda, ne govorim o nekih radikalnih prijemih, le pokazati jim je potrebno, da mora njihova pot čim hitreje skreniti čim dlje od naše. Ker dnevi preveč hitro bežijo mimo in je življenje na sploh preveč kratko, da ne bi imeli ob sebi le ljudi, ki so nam pri srcu. Seveda vedno ne gre tako, saj že na delovnem mestu najdemo vsaj eno takšno osebo, s karakterjem, ki nikakor ni kompatibilen z našim. V takšnih primerih pa ljudje navadno "zamrznemo" in igre ne znamo odigrati naprej sebi v prid. Zato:

Prvo pravilo; ljudem je potrebno dati možnost, da se pokažejo v dobri luči in iskati pri njih pozitivne lastnosti, četudi (po našem mnenju) negativne udarjajo iz njih, tako očitno kot je očitna rdeča luč na semaforju.

Drugo pravilo; komplimenti in pohvale ne bolijo. Tudi, če jih iztisnete skozi zobe, vredno je poizkusiti.

Tretje pravilo; ni nujno, da z vsemi najdete skupne točke in interese. Ampak, ko vam nekdo čisto mimogrede navrže kaj ga v življenju veseli, se potrudite vsaj toliko in zadevo preverite na Internetu, če ne veste o njej ničesar. Ali pa povprašajte prav to osebo, s katero ste prisiljeni preživeti več časa kot si želite. Verjetno bo led prebit lažje in tudi "sobivanje" bo nekoliko prijetnejše.

Življenje je lahko igra pisana za nas in ljudje v njej naši prijatelji.

Malo me je zaneslo, nisem želela pisati o tem, ampak o ljudeh v mojem življenju...
Ne izbiram prav posebej, ker  pač pridejo in gredo. Nekateri kasneje, drugi prej. Tisti, ki ostajajo in imajo v mojem srcu posebno mesto, so tudi tisti, brez katerih ne gre...
Hvaležna sem za vse, ki so nekoč nekje prečkali mojo pot ali jo še danes hodijo z menoj. To sem že povedala. In ponosna sem na večino od njih. Ker jim uspeva in ker so tisto kar si želijo biti. Originali, ki izstopajo iz črede. Zelo. Ali vsaj malo.
In čeprav so originali in si zaslužijo imena, jih bom danes omenila zgolj kot številke (se opravičujem). Zato, da koga ne izpostavim. Da ne bo komu preveč ego v nebo ušel. V glavnem... sami sebe boste že prepoznali. :)

Oseba 1; hvala za potrpežljivost, razumevanje in skrb. Hvala za stisnjene zobe. Večkrat. Za prostor, ko ga človek potrebuje. Za vse. Ponosna sem nate. Brez nadaljnje razlage. Zelo ponosna.

Oseba 2: hvala, ker razumeš. Ker poslušaš norosti ob kaloričnih slaščicah. Ker veš kako je s tem svetom. In ponosna sem nate, ker stiskaš zobe in greš naprej, čeprav trenutno ne uživaš v tem. Saj veš, slediti svojim sanjam je pomembno in vem, da ti bo uspelo. ;)

Oseba 3: hvala za ramo na katero sem se lahko naslonila, ko nisem več mogla naprej in debate ob pivu. Ponosna sem nate, ker spreminjati svet in verjeti v dobro v ljudeh ni lahko.

Oseba 4: hvala, ker se vsak dan smejiš skupaj z mano in vse moje norosti prenašaš z nasmehom. Ponosna sem nate, ker si drzneš. Rada bi delila vsaj pol tvojega poguma.

Oseba 5: velika hvala! Za dejstva. Zato, ker veš kaj me mora čakati na mizi. Ker veš česa mi manjka v življenju. Ker pač si. In ja, ponosna sem nate, ker veš kam s svojim življenjem.

Oseba 6: hvala za brco v rit, ko sem jo najbolj potrebovala. Hvala za podporo, ko nihče več ni verjel vame. Za vse. In ponosna sem, ker iz nič ni lahko začeti in ker je še težje vztrajati, ko ne gre nič kot je treba.

Oseba 7: hvala, ker me pokličeš, ko jaz pozabljam. Hvala, ker si takrat, ko te potrebujem. Ni lahko biti pogumen in se lotiti vsega, kar se ti v življenju zahoče - ponosna sem nate zaradi tega.

Še marsikdo bi si zaslužil zahvalo, pohvalo, spoštovanje... ampak prvih sedem v mojem življenju trenutno sem morala izpostaviti. Ne nujno po zgornjem vrstnem redu...

Premalo smo hvaležni za ljudi v svojem življenju. Tiste, ki so nam izziv in se učimo od njih. Tiste, ki jih imamo radi poleg sebe in se prav tako učimo od njih. In šele, ko odidejo, ko jih izgubimo, se zavemo koliko so pomenili in kako veliko so prinesli. Že samo zato, ker so bili.