Haruki Murakami. Pred nekaj meseci sem prebrala elektronsko izvedbo njegove O čem govorim, ko govorim o teku. V angleščini, ker slovenske izvedbe ni bilo, za original pa mi je zmanjkalo časa. In znanja jezika. Po dolgem času knjiga, ki sem jo prav zares z užitkom prebrala in mi ni niti na enem samem delu zmanjkovalo volje za nadaljevanje. Ker niti na enem delu avtorja ne odnese preveč daleč od tega, o čemer piše.
Moram priznati, da sem se nekoliko skeptično lotila branja, ker Sputnika nisem mogla prebaviti. Vendar me je tokrat vsrkal že v predgovoru z (angleškim) naslovom Suffering in optional. Verjetno zato, ker je knjiga že sama po sebi pač knjiga o teku. In ne z napotki, kako se pripravljati, kako teči, kakšno obutev priporočajo, ampak knjiga o Murakamiju kot tekaču. O njegovi izkušnji teka. O vseh tistih neverjetnih občutkih.
Same sebe ne uvrščam med resne tekače, ker toliko kot tečem jaz, ni niti slučajno dovolj za kakšno resnejšo progo, za sedaj seveda. Ampak kljub temu, to kar počnem je tek. In v teku uživam. In včasih, ko moje koleno meni, da je bilo dovolj, vsaj malo tudi trpim. Skoraj vedno me je ta bolečina pripeljala do tega, da sem odnehala. Največkrat po nekaj kilometrih, kar mi je tudi preprečilo priprave na kakšen daljši izziv. Potem pa sem v roke dobila to čudovito knjigo (ne morem si pomagati, res me je navdušila). Prav v začetku, v samem predgovoru avtor povzame mantro enega od tekačev na maratonu: Pain is inevitable. Suffering is optional. In res. Tako pri teku, kot v življenju. Slej ko prej bo nekaj hudo bolelo. Temu se težko izognemo. Koliko bomo pri tem trpeli je pa seveda povsem naša odločitev. Če si prigovarjamo, da ne zmoremo več in da boli in da je hudo, bo seveda samo slabše. Če je bolečina izziv, se jo bomo naučili sprejemati drugače. V njej ne bomo (tako zelo) trpeli. Se preizkušam v tem. In vedno bolj uživam.
Skozi tek in svoja razmišljanja Murakami plete zgodbo življenjskih resnic. Ki so, skoraj vse, še kako aktualne v spopadanju z ovirami v življenju in prav tako v premagovanju kilometrov. Vročih ravnin. In preveč strmih vzponov.
Poleg zgornjega, se mi je nekam na vidno mesto spomina obesil tudi stavek: You overcome your limitations, or you don't, one or the other. Ker tako pač je.
Pri teku, si meje postavljamo sami. S tem koliko smo pripravljeni preteči, s tem koliko truda vložimo v to, da podaljšujemo zastavljeno progo in da povečujemo hitrost. Da se naučimo ob tem poslušati svoje telo. In premagovati svoje omejitve. Ne trdim, da je prav vse mogoče, ampak kdor že v osnovi trdi, da 42 km ne bo pretekel nikoli (in naj bo to prispodoba tudi za ostale dolgoprogaške projekte življenja), si je postavil obsodbo sam. Jih pač ne bo. Ker tako misli. In ena njegovih omejitev je odnehanje pred pričetkom. V glavah nas vseh je najhujša omejitev naše podcenjevanje samega sebe. Torej, ali to premagamo ali ne, je naša odločitev. In ne gre drugače kot eno ali drugo. Ločnica med tem ali bomo nekje uspeli ali bomo uspehu obrnili hrbet že takoj na začetku.
Uživala sem v branju. Tako zelo, da sem prebrala knjigo še drugič. Ker sem čutila vsak avtorjev korak. Vsak njegov dih. Našla sem se v njegovih občutkih. In ko sem obrnila zadnjo stran, sem si želela le ene stvari - teči. Tako po Forrestovo, nekam daleč. Namen dosežen. :)
Seveda pa, tek ni le oblika rekreacije. Po mojem mnenju je terapija. Z glasbo v ušesih in supergami na nogah se počutim... v superlativih. Vsemogočno. In, ko se prebijem skozi prva dva kilometra, tudi lahkotno. Velikokrat si predstavljam, da skakljam po neki ponjavi, od katere se brez posebnega truda odbijam. In potem me kar nese naprej. Včasih počasneje. Včasih hitreje. Potem pa tako ali tako izstopim iz telesa, ki teče samo naprej, jaz pa ga od nekje daleč, z glasbo v ušesih in mislimi pri vsem drugem kot teku opazujem.
Vse to učenje uživanja in spravljanja svojega telesa v pogon, sem dosegla v zadnjih dveh letih. Veliko v zadnjem času, odkar sem prebrala knjigo. In, vsekakor jo priporočam v branje... z upoštevanjem mojega kometarja:
...elektronske knjige - saj so super, ker so hitro dostopne in jih lahko nosim s seboj na svojem telefonu, vendar nič ne more doseči občutka tiskane knjige. Vonja, ko jo, čisto novo, dobiš v roke. Zvoka, ko obrneš novo stran. Občutka, ko jo držiš v rokah. In tega, da si lahko tisto kar mi je najbolj všeč označim s pisalom, pobarvam in kaj dopišem. In odločila sem se, da mora na mojo polico prav kmalu priteči Murakami v tiskani obliki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar