Kot sem že (in po vsej verjetnosti ne samo enkrat) omenila, živim s ponavljajočimi se strahovi pred določenimi stvarmi. Ljudi se načeloma ne bojim. Verjetno zato, ker bi se morali bati mene. :)
No, popolnoma resno, veliko stvari me je strah. Čeprav so mi celo moje otroštvo vztrajno zatrjevali, da je strah votel, okrog ga pa nič ni, se mi danes zdi, da so se motili. Strah ni votel in ni res, da ga okrog nič ni. Gledano drugače, strah je stanje živčne napetosti in neke vrste obrambni mehanizem pred neprijetnimi situacijami. Čeprav stanje, je takšen strah, zaradi katerega okameniš in ne razmišljaš več razsodno, vse prej kakor votel.
Strah, ki me spremlja prav vsak dan, ampak res vsak dan (in je povezan z blagim OCD) je, da se bo komu, ki mi je pri srcu, kaj zgodilo. Takšna stalnica v mojem življenju. Kadar je kdo kam namenjen z avtom, kadar gre kdo kam na daljšo pot s katerim koli prevoznim sredstvom. Kar naprej živim v strahu, da bi kdo resno zbolel. In, da je nekdo pozabil izključiti likalnik. Štedilnik. Nekaj električnega. To me ne okameni, me pa vsekakor pripravi do tega, da se včasih obrnem in odpravim nazaj domov. Ali pa, da odhajam od doma zelo dolgo. Ker vse vtičnice petkrat preverim.
Strah me je, da bi ostala sama. Zato veliko raje vidim, da moja družina ne hodi skupaj naokrog. Ker je manjša verjetnost, da ostanem brez vseh naenkrat. Tudi ta strah me ne okameni. Je pa kar naprej prisoten. In mi na trenutke vzame veliko energije.
Strah me je, da ne bi bila ljubljena. In zaradi tega dvomim v vse izpovedi ljubezni in naklonjenosti, ki sem jih slišala v svojem življenju. Ker je potem, ko se zgodi, da ugotoviš, da nisi ljubljen, veliko lažje samemu sebi prikimati in potrditi, da si imel ves čas prav, ker si dvomil.
Strah me je neuspeha. Sicer vedno manj, ker se zavedam, da vsi padamo. In da se dogaja tudi najboljšim.
Strah me je svojega lastnega netalenta za določene stvari. Recimo za glasbo. Že celo življenje si želim, da bi znala igrati kitaro. Ker kitare so pač super. Vseh oblik, vseh vrst. Sploh, če jo igra kdo, ki obvlada in ti je po možnosti vsaj malo všeč. In strah pred tem, da si bom naredila popolno sramoto, me je ustavljal, da bi vsaj enkrat prijela za kitaro. Sem se odločila, da sedaj je pa res čas. Da se spopadem s strahom in preverim ali sem res tako netalentirana. :)
In še strahovi, ki me paralizirajo. Popolnoma.
Najbolj neumen od vseh, strah pred psi. Doma imamo tri čudovite zverinice. Ostali družinski člani imajo pse, s katerimi sem zelo rada. Sosedi imajo enega kosmatega velikana, ki je en ogromen cukrček. Ampak vseh ostalih se bojim. Tako zelo, da obstanem in se ne upam premakniti. Da hiperventiliram in se mi srčni utrip dvigne na neke popolnoma nenormalne meje. In da raje naredim nekaj kilometrski krog, kot da bi srečala psa, ki ga ne poznam.
Nikoli me ni napadel ali ugriznil pes. Ne vem od kje takšen strah. In ga niti ne bom analizirala. Niti se ne bom trudila z nekimi metodami, kot jih priporoča Šepetalec psom, ker on pač očitno ne razume tega strahu.
Zaradi naslednjega sem si že enkrat naredila veliko sramoto. In si jo verjetno še bom. Ampak letos je napočil čas, ko se bom soočila s tem strahom. Iz oči v oči.
Voda (ne tista iz pipe, tisto obožujem). Preveč deroča. Preveč globoka. Takšna, kjer se ne vidi dna. Valovita. Zato ne maram pretirano jadranja in podobnih športov. In potapljanja. Ker je povsod preveč vode. Si pa zelo želim deskati na vodi. In ker mi gre na živce, da sem popolnoma paralizirana zaradi tega čudaškega strahu, bom šla nekam za en teden in se učila. In spopadala sama s seboj in morjem, ki je moj sovražnik.
Ker... štiri leta nazaj, smo s čolnom pristali na enem čudovitem delu Bornea in do obale nas je ločilo le nekaj korakov po, do kolen ali pa še to ne, globoki vodi. Vsi so brez skrbi skočili iz čolna in se odpravili proti obali, jaz pa... hmmm, sem doživela neke vrste histerični napad, da jaz pa tja notri že ne bom stopila. Ker je bilo veliko blata. In ker je imela voda veliko preveč stopinj. Niti slučajno se ni videlo kaj je spodaj. Torej; po nekaj minutah prepričevanja in veliko solzah, ter ob nemočnih pogledih z vseh strani, ko nihče ni več vedel kaj naj storijo, se je nekdo ponudil, da me odnese. In ne spomnim se niti danes kako sem prišla do obale, vem pa, da je bilo vložene ogromno energije, da sem se sploh premaknila.
Opice. Še eden od mojih strahov. Ker štiri leta nazaj, ta isti čudoviti del Bornea, nekaj ur po travmi z izkrcanjem, so dokazale kakšne zverine v resnici so. Danes imam v spominu samo njene kremplje, velike zobe, tisi grd obraz in to kako sem ostala brez hrane.
Če dobro pomislim, očitno res ni bil moj dan... :)
Vidite, niso vsi strahovi votli in jih okrog nič ni. Imajo agregatna stanja, srhljive obraze in kremplje ter popolnoma utemeljen razlog, da se jih bojimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar