Zopet sem v tistem na pol živčnem pričakovanju. Več stvari se ima zgoditi v naslednjih nekaj tednih in vsaka od njih me navdaja s tistim otroškim navdušenjem. Kot na predvečer božiča (le da brez vonja cimeta, potice in kadila).
Poleg vseh teh lepih in me-bo-kar-razneslo-od-navdušenja stvari jih imam na žalost še veeeeeeliko, ki me niti ne navdušujejo tako zelo. Ob misli nanje me je groza že sedaj, ko se še sploh ne dogajajo, ko samo vem, da so nekje tam v prihodnosti.
Najprej selitev. Cel vikend (sončen za povrhu) smo porabili, da smo uredili okolico, pomili kopalnice, sobe, kuhinjo, tla... Ne samo nama, celi najini družini, je vikend minil kot bi mignil. In sedaj se sveti in diši in je pripravljeno na vso kramo, ki jo bova prinesla s seboj.
Selitev je najbolj primeren trenutek, da podarim, vržem v smeti ali pa prodam, stvari, ki jih ne potrebujem več in se tako znebim nekaj bremena.
Dopust. Še prej kot selitev. Končno. Saj vem, december niti ni tako daleč nazaj, takrat sem si vzela teden dni oddiha. Ampak smo v vmesnem času obrnili številke na koledarju, veliko sem že naredila... in je čas za letošnji dopust. Dva tedna čez lužo. Sicer že videno in poznano, pa vseeno. Vredno še ene priložnosti v drugem letnem času. Da si naberem moči za službene izzive, ki me čakajo prav kmalu po vrnitvi, za zadnje izdihljaje mojega študija, za diplomo.
Vsekakor bo zabavno. Bomo poskrbeli za to.
V vmesnem času bom držala pesti za brata in njegovo drago, da se jima vse izteče po načrtih in bomo lahko tudi njima pomagali pri selitvi. :)
Kljub temu, da sem večni pesimist in da me celo življenje spremlja strah pred tem, da bi se mi kaj zgodilo, se prav optimistično veselim novega obdobja najinega življenja. Ko bova imela svoj vrt, dovolj prostora... čas za naslednji korak v življenju-mogoče si omisliva psa. :)
O tistih črnih oblakih, ki visijo nad menoj, ne bom izgubljala besed. Nima smisla. Nočem, da že preden je zares potrebno, uničujejo trenutni potek dogodkov. :)
ponedeljek, 13. junij 2011
torek, 7. junij 2011
Dopust? Že?
Ta vikend me je pretreslo dejstvo, da je do začetka dopusta samo še dva tedna. Kar bi bilo v nekem drugem obdobju popolnoma razveseljivo, me danes preganja bolj kot kdajkoli. Časa za vse uredit imam čisto premalo, po finančni plati bi bilo prav tako bolje, če bi ostala doma in ne zapravljala... Ampak, tudi na dopust je potrebno iti. :) Je pa v vsem tem tudi resnica, da se po drugi strani izjemno veselim, ker bom šla za dva tedna stran od ustaljenih poti, ker bom videla svoje sorodnike, ker bom mogoče videla kaj novega (recimo tisto opevano goro, ki se je med mojim zadnjim obiskom skrivala v oblakih), ker bova skupaj preživljala čas, ki ga imava sedaj bolj malo... pač predvsem tega, da je to dopust. :)
Ko se vrneva pa sledi tisti največji premik letos; selitev v hišo. Se zelo veselim. Najino sedanje domovanje je sicer prav prijetno, ampak je okrog veliko preveč betona, skozi okno vidim sosedu v dnevno sobo, kar posledično verjetno pomeni, da tudi on nama. Hrup zaradi ljudi, ki se (očitno) učijo parkirati pod oknom je na trenutke neznosen, že sedaj nisem preveč velik oboževalec sosedovih otrok in niti sosedov, ker si izbirajo nemogoče ure za kuhanje, poslušanje glasne glasbe, zabijanje žebljev in podobno, predvsem pa nemogoča mesta za kajenje... argh.
Danes naj bi začeli z urejanjem vrta, ampak pri temle junijskem vremenu s krizo identitete (ker več kot očitno misli, da je aprilsko), nam bolj slabo kaže... potem pa sledi pospravljanje hiše. In podiranje zidu. In postavljanje novega... in potem končno en uradni vselitveni piknik. :) To bo še zabavno. :)
Čeprav sem v začetku leta obljubila, da si ne bom zadala prav nobenih zaobljub za 2011, sem si vseeno jih, nekje globoko v sebi. In sem danes več kot prepričana, da mi gre še kar dobro. :) Nov dom je v pripravi, z novim avtom se vozim že nekaj časa (in je že doživel krst, na žalost), nekaj kilometrov do 500 sem že odtekla, nekaj jih še bom, manjka mi samo še diploma... in potem sem izpolnila vse. Se sicer bojim, da bo šele v začetku 2012 ta slednja stvar, ampak... samo da bo. :)
Služba? Tudi bo, sem optimistična glede tega in se ne sekiram v tem trenutku. :))
Ko se vrneva pa sledi tisti največji premik letos; selitev v hišo. Se zelo veselim. Najino sedanje domovanje je sicer prav prijetno, ampak je okrog veliko preveč betona, skozi okno vidim sosedu v dnevno sobo, kar posledično verjetno pomeni, da tudi on nama. Hrup zaradi ljudi, ki se (očitno) učijo parkirati pod oknom je na trenutke neznosen, že sedaj nisem preveč velik oboževalec sosedovih otrok in niti sosedov, ker si izbirajo nemogoče ure za kuhanje, poslušanje glasne glasbe, zabijanje žebljev in podobno, predvsem pa nemogoča mesta za kajenje... argh.
Danes naj bi začeli z urejanjem vrta, ampak pri temle junijskem vremenu s krizo identitete (ker več kot očitno misli, da je aprilsko), nam bolj slabo kaže... potem pa sledi pospravljanje hiše. In podiranje zidu. In postavljanje novega... in potem končno en uradni vselitveni piknik. :) To bo še zabavno. :)
Čeprav sem v začetku leta obljubila, da si ne bom zadala prav nobenih zaobljub za 2011, sem si vseeno jih, nekje globoko v sebi. In sem danes več kot prepričana, da mi gre še kar dobro. :) Nov dom je v pripravi, z novim avtom se vozim že nekaj časa (in je že doživel krst, na žalost), nekaj kilometrov do 500 sem že odtekla, nekaj jih še bom, manjka mi samo še diploma... in potem sem izpolnila vse. Se sicer bojim, da bo šele v začetku 2012 ta slednja stvar, ampak... samo da bo. :)
Služba? Tudi bo, sem optimistična glede tega in se ne sekiram v tem trenutku. :))
Naročite se na:
Objave (Atom)