Zopet sem v tistem na pol živčnem pričakovanju. Več stvari se ima zgoditi v naslednjih nekaj tednih in vsaka od njih me navdaja s tistim otroškim navdušenjem. Kot na predvečer božiča (le da brez vonja cimeta, potice in kadila).
Poleg vseh teh lepih in me-bo-kar-razneslo-od-navdušenja stvari jih imam na žalost še veeeeeeliko, ki me niti ne navdušujejo tako zelo. Ob misli nanje me je groza že sedaj, ko se še sploh ne dogajajo, ko samo vem, da so nekje tam v prihodnosti.
Najprej selitev. Cel vikend (sončen za povrhu) smo porabili, da smo uredili okolico, pomili kopalnice, sobe, kuhinjo, tla... Ne samo nama, celi najini družini, je vikend minil kot bi mignil. In sedaj se sveti in diši in je pripravljeno na vso kramo, ki jo bova prinesla s seboj.
Selitev je najbolj primeren trenutek, da podarim, vržem v smeti ali pa prodam, stvari, ki jih ne potrebujem več in se tako znebim nekaj bremena.
Dopust. Še prej kot selitev. Končno. Saj vem, december niti ni tako daleč nazaj, takrat sem si vzela teden dni oddiha. Ampak smo v vmesnem času obrnili številke na koledarju, veliko sem že naredila... in je čas za letošnji dopust. Dva tedna čez lužo. Sicer že videno in poznano, pa vseeno. Vredno še ene priložnosti v drugem letnem času. Da si naberem moči za službene izzive, ki me čakajo prav kmalu po vrnitvi, za zadnje izdihljaje mojega študija, za diplomo.
Vsekakor bo zabavno. Bomo poskrbeli za to.
V vmesnem času bom držala pesti za brata in njegovo drago, da se jima vse izteče po načrtih in bomo lahko tudi njima pomagali pri selitvi. :)
Kljub temu, da sem večni pesimist in da me celo življenje spremlja strah pred tem, da bi se mi kaj zgodilo, se prav optimistično veselim novega obdobja najinega življenja. Ko bova imela svoj vrt, dovolj prostora... čas za naslednji korak v življenju-mogoče si omisliva psa. :)
O tistih črnih oblakih, ki visijo nad menoj, ne bom izgubljala besed. Nima smisla. Nočem, da že preden je zares potrebno, uničujejo trenutni potek dogodkov. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar