Nesreča je lahko marsikaj. Lahko je fizično ali čustveno pomanjkanje. Lahko je skrivnost, ki nas razjeda. Lahko je psihično trpljenje. Empatija. Lahko je v več oblikah in velikostih in vsakemu izmed nas pomeni nekaj drugega. Nesrečo si določamo glede na naše lastno izhodišče.
Je moja družina nesrečna po svoje? Da in ne. Kdaj se mi zdi, da ni. Pridejo obdobja, ko se mi zdi, da je. Zelo po svoje. Vsak s svojo bitko in bolečino. Včasih te bitke in bolečine pridejo na plano in jih odkrito borimo, včasih jih znamo živeti bolj potiho in zmagovati korak za korakom, pa se drugim niti sanja ne o tem. Ne glede na to kakšna je ta moja družina, koliko bitk še moramo premagati in kako težke so, so to moji ljudje. Edini ljudje na tem svetu, ki jih imam. Edina zemeljska navezanost. Če njih ne bi bilo, ne bi imela korenin. In, ko ti ljudje niso srečni, se mi zdi, kot da bi tudi jaz morala biti nesrečna. Včasih me je to zelo obremenjevalo. Ni potrebno, da jih vidim vsak dan. Ni potrebno, da jih slišim vsak dan. Čeprav mislijo, da ne vem, vidim, ko gredo stvari narobe. Čutim. Ker, naše korenine se prepletajo pod zemljo, čeprav bolj globoko. Bila sem nesrečna, ko so bili nesrečni oni. Ko so se prepirali. Bežali od težav. Imeli čustvene težave. Ko so bili v bolnicah.
Potem pa sem, ker sem želela biti bolj jaz, malo neodvisna od njih in malo svoja, nekega dne pustila, da se stvari dogajajo. Odločila sem se, da se ne bom vmešala. Še vedno tam za vse, ki so se mi pripravljeni zaupati. Še vedno tukaj, ko me kdo potrebuje. Z odprtimi rokami in srcem. Vendar, to je vse kar lahko naredim. Ne morem biti več odlagališče za bremena drugih, ker jih potem preveč nosim na svojih ramenih in postane preveč težko. Lahko dam nasvet, ampak ne bom nikogar poskušala več prepričati v nekaj, v kar se sam ne more prepričati. Lahko dam zatočišče, ampak nikoli več ne bom poskušala koga zadržati, samo zato, da bom prepričana, da so varni. Družine so živa enota in kot take dihajo po nekem popolnoma nepredvidljivem ritmu. Včasih hitreje, včasih počasneje, včasih jezno, včasih umirjeno. Velikokrat ubrano, ampak večinoma vsak člen zase. Da bi jih zavijali v vato in postavljali za steklena vrata, da se ne bodo razletele je brez pomena, ker ne moremo ustaviti poti, po kateri se kotalijo.
Jaz sem lahko blazina, na katero se sem in tja lahko naslonijo, jim povem, da jih imam rada, ne glede na vse, ker, koga boš imel brezpogojno rad, če ne svoje družine? Lahko jim povem, da se z vsem kar počnejo ne strinjam in da nekatera dejanja hudo obsojam, ampak jim oprostim. Ker, komu boš oprostil neumnosti, če ne svojim družinskim članom? Lahko sem močna zanje, ko same ne zmorejo biti. Zato smo tu eden za drugega. Vendar, ne bom pa več bila njihovih bitk, ker imam svoje. Ne bom se več slabo počutila zaradi njihovih življenjskih izbir, ker imam morda dovolj svojih, za katere se moram počutiti slabo. Lahko sem družinski član, ne morem biti sama cela družina. Lahko sem del družine, ki je nesrečna po svoje, ne morem biti nesrečna zaradi njih.
In, vedno bolj razmišljam, da so popolnoma srečne družine tiste, ki se ne pogovarjajo dovolj. Ker, lahko je biti srečna družina, če vsak svoje težave predeluje po svoje in drugi ničesar ne vedo o tem. Vse ostale družine, so normalne družine. Tiste, ki dihajo v svojem ritmu. Tiste, ki prehodijo skupaj tako vzpone, kot tudi padce. To je najbolj težko delo. Tiste, ki so malo čudaške in malo vsak zase. S koreninami, ki se dotikajo pod zemljo.
Rada vas imam, bumbarji. :)
