petek, 6. november 2015

Dinamika družine

Tolstoj je napisal "Все счастливые семьи пахожи друг на друга, каждая иесчастливая семья иесчастлива по-своему", kar nekako pomeni, da so si vse srečne družine podobne med seboj, medtem, ko je vsaka nesrečna družina nesrečna po svoje. Verjetno res. Ker, sreča je neka univerzalna stvar. Ko smo srečni, smo si res podobni. Vsi smo optimistični, vsi gledamo naprej, nihče ne razmišlja o posledicah. Ko smo nesrečni, obstaja ogromno načinov kako se s tem spopasti. Kako preživeti in dvigniti glavo ter pogledati naprej.
Nesreča je lahko marsikaj. Lahko je fizično ali čustveno pomanjkanje. Lahko je skrivnost, ki nas razjeda. Lahko je psihično trpljenje. Empatija. Lahko je v več oblikah in velikostih in vsakemu izmed nas pomeni nekaj drugega. Nesrečo si določamo glede na naše lastno izhodišče.
Je moja družina nesrečna po svoje? Da in ne. Kdaj se mi zdi, da ni. Pridejo obdobja, ko se mi zdi, da je. Zelo po svoje. Vsak s svojo bitko in bolečino. Včasih te bitke in bolečine pridejo na plano in jih odkrito borimo, včasih jih znamo živeti bolj potiho in zmagovati korak za korakom, pa se drugim niti sanja ne o tem. Ne glede na to kakšna je ta moja družina, koliko bitk še moramo premagati in kako težke so, so to moji ljudje. Edini ljudje na tem svetu, ki jih imam. Edina zemeljska navezanost. Če njih ne bi bilo, ne bi imela korenin. In, ko ti ljudje niso srečni, se mi zdi, kot da bi tudi jaz morala biti nesrečna. Včasih me je to zelo obremenjevalo. Ni potrebno, da jih vidim vsak dan. Ni potrebno, da jih slišim vsak dan. Čeprav mislijo, da ne vem, vidim, ko gredo stvari narobe. Čutim. Ker, naše korenine se prepletajo pod zemljo, čeprav bolj globoko. Bila sem nesrečna, ko so bili nesrečni oni. Ko so se prepirali. Bežali od težav. Imeli čustvene težave. Ko so bili v bolnicah.
Potem pa sem, ker sem želela biti bolj jaz, malo neodvisna od njih in malo svoja, nekega dne pustila, da se stvari dogajajo. Odločila sem se, da se ne bom vmešala. Še vedno tam za vse, ki so se mi pripravljeni zaupati. Še vedno tukaj, ko me kdo potrebuje. Z odprtimi rokami in srcem. Vendar, to je vse kar lahko naredim. Ne morem biti več odlagališče za bremena drugih, ker jih potem preveč nosim na svojih ramenih in postane preveč težko. Lahko dam nasvet, ampak ne bom nikogar poskušala več prepričati v nekaj, v kar se sam ne more prepričati. Lahko dam zatočišče, ampak nikoli več ne bom poskušala koga zadržati, samo zato, da bom prepričana, da so varni. Družine so živa enota in kot take dihajo po nekem popolnoma nepredvidljivem ritmu. Včasih hitreje, včasih počasneje, včasih jezno, včasih umirjeno. Velikokrat ubrano, ampak večinoma vsak člen zase. Da bi jih zavijali v vato in postavljali za steklena vrata, da se ne bodo razletele je brez pomena, ker ne moremo ustaviti poti, po kateri se kotalijo.
Jaz sem lahko blazina, na katero se sem in tja lahko naslonijo, jim povem, da jih imam rada, ne glede na vse, ker, koga boš imel brezpogojno rad, če ne svoje družine? Lahko jim povem, da se z vsem kar počnejo ne strinjam in da nekatera dejanja hudo obsojam, ampak jim oprostim. Ker, komu boš oprostil neumnosti, če ne svojim družinskim članom? Lahko sem močna zanje, ko same ne zmorejo biti. Zato smo tu eden za drugega. Vendar, ne bom pa več bila njihovih bitk, ker imam svoje. Ne bom se več slabo počutila zaradi njihovih življenjskih izbir, ker imam morda dovolj svojih, za katere se moram počutiti slabo. Lahko sem družinski član, ne morem biti sama cela družina. Lahko sem del družine, ki je nesrečna po svoje, ne morem biti nesrečna zaradi njih.

In, vedno bolj razmišljam, da so popolnoma srečne družine tiste, ki se ne pogovarjajo dovolj. Ker, lahko je biti srečna družina, če vsak svoje težave predeluje po svoje in drugi ničesar ne vedo o tem. Vse ostale družine, so normalne družine. Tiste, ki dihajo v svojem ritmu. Tiste, ki prehodijo skupaj tako vzpone, kot tudi padce. To je najbolj težko delo. Tiste, ki so malo čudaške in malo vsak zase. S koreninami, ki se dotikajo pod zemljo.

Rada vas imam, bumbarji. :)

torek, 20. oktober 2015

Breme zemeljske navezanosti

Z vsakim letom je svet težji na ramah.
Z vsakim dnem, ko se zjutraj zdani, mi malo in malo in še malo hrbtenico krivi.
Z vsakim vdihom sem dlje od tam. Vedno bolj v megli je tisto, kar sem verjela v jutrih, ko sem brezskrbno vstala in odšla.

Ne obračam se nazaj.
Ne iščem več.
Samo še čakam, da bo nekega jutra, z naslednjim vdihom na nekaj bolj svežega zadišalo in bo energija v zraku spet svobodna.

Včasih razočarajo ljudje, na katere si se opiral, na katere si sidral vso svojo bit.
Včasih tisti, ki jih sploh ne poznaš in, zanimivo, od njih nisi pričakoval ničesar.
In, ne glede na to, kako trdo se trudiš vzeti manj kot dajati, slej ko prej ugotoviš, da samo z dajanjem ne prideš nikamor in da več kot daješ, bolj z veseljem ti bodo vsi zatikali nože v hrbet in te, vedno ko se skloniš naprej, da bi pobral, kar je od tebe ostalo, vzamejo od zadaj. Tako, lepo. 

Kakšne dni, ko misliš, da si se sestavil, pride par oči, ki te sesuje. Pride tista ena duša na svetu, ki te zmore dotolči tako, da se znova postavljaš na noge celo večnost. In takrat veš, da je verjetno še daleč tisti vdih svobodne energije. Vse dokler čutimo navezanost in vse dokler čutimo pripadnost družini in posameznikom in krajem in vonjem, vse do takrat ne bomo dosegli svojega zena. 
Ker, ne glede na to, kako živimo sami, vedno bo tisti nekdo, ki bo svojo energijo prelil čez rob do te mere, da nas bo preplavila, če želimo ali ne. 

To je ta zemeljska navezanost. En del bremena na naših ramah. En del tega, kar nas drži in dovoli pognati korenine, takrat, ko bi radi leteli.

petek, 21. avgust 2015

Črni dnevi

Temno je.
Z rokami drsim po vlažnem zidu,
ko iščem pot skozi predor brez luči.
Spotikam se.
Razpoke v tleh proti ravnotežju,
ki ga le s težavo še lovim.
Zdi se mi, da mi sledijo sence
nekoga, nečesa, morda moja lastna.
Slišim glasove, svoje korake, kapljanje,
z vsakim mojim korakom naprej
se predor oži, kot bi me želel zadušiti.
Ne zmoreš, se zasmeje glas. 
Preveč daleč si, odmeva drugi.
Ni res, kričim v glavi, ne bom pustila, da me kaj ustavi sedaj.
Gnil zrak, ki mi reže pljuča
postaja vedno bolj gost.
Zmanjka mi tal. Sesedem se.
Odnehala bi. Pustila, da me zaduši.

Pa se poberem, še enkrat, kot že prej.
In grem v nov krog.
V novo temo.


Morda razumem, kaj mislijo ljudje, ko povedo, da je naenkrat postala tema. Da niso več vedeli kako dalje. Razumem. Težko je. Vendar je vedno znova potrebno dvigniti glavo in oditi naprej.  Tudi, ko si popolnoma izgubljen. Tudi, ko je vsako jutranje bujenje težje kot kdajkoli do sedaj. Tudi, ko vsak stik z ljudmi predstavlja takšen napor, da ti pobere vso energijo. Ker, življenja ne moreš ustaviti kar nekje na sredini. Spopasti se je s treba vsem, kar ti vrže v obraz. In stopiti čez to. 
Ko človek ugotovi v kakšnem krogu se vrti, je lažje, ker je ponavadi predvidljiv. Morda ne ugotovimo, ko pridemo prvič skozi cel krog, morda niti drugič ali tretjič. Potem pa počasi, z malo razsodnosti, ugotoviš kako se vrti in na kateri točki si. Da je potem lažje pripraviti vse za takrat, ko veš da bo najhuje. In takrat je čas za glasbo, šport, knjige in tiste, ki te razumejo. 
Se je pa potrebno, brez slabe vesti, kakšen dan enostavno umakniti, zapreti vase in si vzeti čas. 
Tako to gre. Pravijo, da bo bolje. In verjamem, da bo. Če ne z leti, pa s tableti. Tako nekako. :)


četrtek, 20. avgust 2015

Ingverjevo jutro

Tokrat je bilo vse drugače.
Jutro se je dvigalo v drugačnih odtenkih modre in oranžne in ptice na ograji so še vedno, kot okamenele, strmele v zlato črto, ki se je risala okrog črnih silhuet dreves. Oddaljene v svojem svetu. Tema se je dvigala v nebo z neko drugačno hitrostjo kot ponavadi.
Tokrat je bilo drugače.
Iz sobe sem odšla skozi druga vrata in stopila na vse črte med ploščicami, ki se jim navadno izogibam. Odmaknila sem zaveso in strmela v črne ptice, ki so še vedno strmele v daljavo in tako je svet za nek nedoločljiv trenutek obstal v počasnem posnetku strmenja.
Tvoja majica se je v jutranjem vetru pozibavala na vrvi za perilo, kot da bi mi mahala. Videti je bila kot nek na pol zbledel spomin na druge čase, ki ga bo zdaj zdaj odneslo čez ograjo, čez ptice, čez morje, za obzorje in potem kdo ve komu k jutranjemu časopisu na mizo, da ga bo pojedel skupaj z zajtrkom.
Postalo je svetlo. Jata je raztegnila krila in takrat sem te slišala, ko si šel mimo mene: Danes moram oditi z njimi.
Skomignila sem z rameni, ker ne vem kaj drugega bi ti lahko odgovorila. Odgrnila sem zaveso do konca, odprla okno, vdihnila jutranji zrak in zaprla oči. Mislim, da si odšel že davno tega, sem pripomnila sama pri sebi.
Ptice so, ena za drugo odletele, črne kot vedno, da so zastrle nebo.

Potem je še enkrat zapihal veter.

In zrak je postal lahek. Kot nežen vonj ingverja, ki sem ga še enkrat globoko vdihnila.
In odšla dalje v svoje življenje.

ponedeljek, 17. avgust 2015

Rinpoche

Narisala bom novo pot.
Izmislila si bom novo dimenzijo.
Vzela bom zemljevid in malo premešala koordinate,
da svet ne bo več le sever, jug in vzhod, zahod,
ampak bodo nova obzorja za obzorji,
noč in dan pa malo tu in malo tam.

Izmislila si bom nove ljudi,
imena krajev in nove prostore, kamor se bom umestila.
Narisala bom palme na vrhove in dodala sonce kamor si bom zaželela.
Izmislila si bom samo poletje 
in izbrisala sivo in hladno zimo.

Tebe bi narisala točno takšnega kot si. 
Ob meni. V novih krajih, z novimi ljudmi.
S tvojim nasmehom.
S tvojimi čudovitimi očmi.
Tebe. Kot si.



nedelja, 9. avgust 2015

Slon

Mavrični slon mi sedi na dlani.
Ko jo zaprem, izgine vame,
kadar jo držim razprto pred sabo me gleda naravnost v oči. 
Ne razumem ga. In videti je, kot da tudi on ne razume samega sebe.

Mavričnemu slonu v svoji dlani se nasmehnem.
Potem pa poleti.
In za njim še cela jata mavričnih slonov.

Rešili so se krize identitete.

torek, 28. julij 2015

O vprašanju časa

Pridejo dnevi, ko so ure stoletja
in minute neskončne. Ko se vse prestavlja naprej kot stare lokomotive,
polne hrupa in dima, za njimi pa ostane en prazen nič.
Pridejo dnevi, ko se relativnost časa uklanja vsem teorijam in razdalje med zdaj in potem niso absolutne, ampak abstrakten skupek nečesa, kar zleti mimo nas. Razdalje od takrat, ko si delil svoje trenutke, do takrat, ko jih zopet boš, se ne merijo več v zemeljskem času. 
Pridejo tudi takšni dnevi, ko se vse lepo uredi in ima ura, če jo dovolj podrobno gledaš spet smisel. Če strmiš vanjo, kot bi bil začaran in izdihneš za trenutek vse misli, vse ljudi in si popolnoma sam. Takrat, tisti trenutek, je svet takšen kot mora biti in čas prav tako. Nobenega hitenja. Nobenega vlečenja skozi hodnike relativnosti. Nobene zmede več. Le še tvoj čas.
In tiktak do tam, kjer se vse ustavi. 

https://m.youtube.com/watch?v=JwYX52BP2Sk

 

petek, 24. julij 2015

Najini življenji



Sanjala sem, da me vodiš po obalah Kalifornije, po gozdovih Kanade, da puščava stopinje v stepah vzhodne Patagonije in na ulicah Tokija. Sanjala sem, da sva tako lahkotna in neskončna, da prehajava skozi nevidne membrane dimenzij in se prelijeva eden v drugega, ko se skloniš k meni, da bi me poljubil. 
Vodiš me za roko in jaz, popolnoma predana, sledim. Ne sprašujem te. Kar vem, da me ne boš izpustil. Ne dvomin in se ne obračam čez ramo. Kar vem, da sem edina, ki gre za teboj. Ko ne zmorem več, me dvigneš na hrbet in poletiš. Z enim odrivom se dvigneva od tal in ves svet leži pod nama, midva pa, breztežnostna, lebdiva. Kot da nikoli in nikdar več ne potrebujeva nikogar. Dokler imava eden drugega. 
Poljubljaš me drugače. Tvoje oči so bolj žive. Tvoj nasmeh je, kot bi bil okamenel, večen. Drugačen si. In jaz... jaz te ljubim bolj kot lahko besede opišejo. Tako zelo.

Večkrat naju sanjam takšna. Ker sva takšna tako popolna skupaj, da si težko priznam, da so sanje. Da jih poskušam potegniti z neba v realnost. Pa ne zmorem. In sva, ko odprem oči zopet le midva, zemeljska, težja, bolj utrujena. Ujeta v življenji na napačnih koordinatah.

A vseeno, skupaj sva nepremagljiva.  

ponedeljek, 20. julij 2015

Ujetniki svobode

Narediš korak naprej, pa se zdi, kot da bi stopal na mestu. Morda malo sem in malo tja. Vdihneš globoko, pa se ti zdi, kot da bi imel na prsih mlinski kamen, ki te pritiska k tlom. Sezuješ čevlje, da bi začutil travo med prsti, pa je tako, kot da bi stal na hladnih kamnih. 
In potem se sesedeš. Sam vase. Naravnost v tla, kjer si prej stal. Zliješ se v struge potokov. Obrneš obraz v jasno noč in se sprijazniš s tem, da smo le še ena pika na nebu, ko se gledamo z druge strani. Sprijazniš se s tem, da ne moremo doseči neba, če iztegnemo roke, da ne moremo poleteti čez obzorje, tudi če se močno odrinemo. Sprijaznimo se. Z vsem, kar nam je vrženo v obraz. Ker je lažje tako. Sprijaznimo se z žalostmi, ki jih nosimo na zalogo, z ljudmi, ki nam ne pašejo, z boleznimi, ki nas pestijo, s strtimi srci. Malo pademo, spustimo nekaj energije iz sebe, vstanemo in gremo naprej. Še enkrat v ta začaran krog. In še enkrat. In še enkrat. V bistvu smo bolniki, vsak s svojo neozdravljivo dušno boleznijo, ki jo negujemo do onemoglosti in ne popustimo, dokler nas ne ubije.

Kako lažje bi se bilo včasih sestaviti, namesto seseti, pogledati predse in ne v nebo. Iskreno reči, da smo v redu. Zajeti zrak s polnimi pljuči, kot da mislimo zares. Preskočiti ovire, ki nas omejujejo, steči komu v objem in povedati kar mislimo. 
Postavili smo si toliko omejitev in okvirov, da smo sami sebe zadušili. Ubili lastno voljo. In, vsak dan, kos po kos, sami sebe.

Čudni smo. Mazohistični, na trenutke, ker uživamo v bolečinah, ki bi jih lahko premagali.

četrtek, 16. julij 2015

Poletni večeri

  Danes je prvi poletni večer letos, ko lahko doma na terasi opazujem večerno nebo iz viseče mreže. Letala v daljavi, ki vzletajo in pristajajo. Vem kam so namenjeni in od kod prihajajo, pa si vseeno raje izmislim kakšno zgodbo o tem. Zvoki, ki se mešajo in odbijajo so neka temu večeru primerna zvočna podlaga; pogovor sosedov, črički, vlak v daljavi, ki postaja vedno močnejši, potem pa zopet zbledi v tišino. Nekje nad hribi vsake toliko časa malo zasveti. 
Pa se vseeno zdi na trenutke, kot da sem sama na svetu. Jaz in zvezde nad mano. Ki me vedno znova spomnijo kako mali in nepomembni smo. Tam nekje, na sredi vesolja, ki ga niti izmeriti ne zmoremo.

Stvari, ki so se dogajale čez dan se počasi usedajo na svoje mesto in niso več povsod raztresene misli. Strahovi, s katerimi sem se soočila danes so le še ena nova izkušnja. Umirjam se.

Nič ni bolj pomirjujočega kot takšni poletni večeri. Ko se sprašuješ, če kje kdo v istem trenutku kot ti strmi v isto zvezdo in se sprašuje iste stvari. Če kje kdo, tako kot ti umirja svoj dan in pušča mislim prosto pot. Dela prostor za sanje.

Všeč so mi poletni večeri. Prav zares.

sreda, 15. julij 2015

V drugo smer

In potem si odšel.

Skozi mangrove.
Čez meandre kristalnih rek.
Skozi temne predore
in čez tako visoke vzpetine,
da jim ne vidim vrha.

Skozi gozdove ljudi.
Po peščenih plažah, v druga obzorja.
Skozi mežikajoče veke.
Pod svojo kožo.

Si se skril in hočeš, da te iščem?
Ali si odvrgel kompas, da ti ne bi več kazal moje smeri?

ponedeljek, 6. julij 2015

Razmišljam na pol na glas

Ko postaneš malo starejši in malo svoj, malo bolj čemeren in malo naveličan nekih stvari, se najdejo ljudje, ki ti podtikajo vprašanja na katera nimaš odgovorov in v katerih ne vidiš nobenega smisla. Koliko lažje in kako bolj osvežujoče bi lahko bilo, če bi lahko ljudem na nekatera vprašanja preprosto odgovoril: K**c gleda to. 
Potem pa greš. Malo po svetu. Malo okrog. Malo zapustiš območja udobja in se vanja zopet malo vračaš. Spiš v posteljah, ki niso tvoje. Ješ hrano, ki je ne poznaš. Poslušaš smeh neznancev in uživaš v pogovorih z njimi. Gledaš v oči ljudi, ki pridejo mimo, najdeš kraje, ki so tako tuji, da se počutiš na koncu sveta. 
Včasih se dotakneš koga na način, ki ga nisi poznal do sedaj, včasih se kdo dotakne tebe, kot da se te dotikajo prvič. 
Kakšno jutro stopiš skozi vrata, ki niso vrata tvojega doma, vdihneš na polna pljuča zrak, ki ga deliš s temi neznanimi ljudmi in si neskončno hvaležen, da lahko. Da zmoreš. Da si tam, kjer si. Ker nekoč, nekje, se bo nekaj spremenilo in morda bodo tvoja vrata in tvoja postelja delili isti zrak ki ga sedaj dihaš, iste koščke duše z vsemi temi ljudmi. Nekateri od njih te potrebujejo. Da iztegneš roko. Da se nasmehneš. Da prikimaš. 
In, ko se spušča večer se zopet spomiš vseh tistih nadležnih vprašanj, ki jih izustijo ljudje, o stvareh, ki se jih niti najman ne tičejo in si misliš; ja, k**c gleda to. Tole je moj svet. In točno takšen naj bo. 

Hvaležna sem za to. 

sobota, 4. julij 2015

Union island

Morda ni vse popolno. Morda po ulicah hodijo ljudje brez službe. Morda se z njimi sprehajajo psi, ki bi potrebovali kakšen dodaten kilogram. Morda je smeti preveč, povsod okrog. Morda.
Pa vendar; nepopolna popolnost modrine, ki obdaja otok, je nekaj kar manjka vsakemu od nas, ki smo ujeti v svoje vsakodnevne rituale, ki nas ne osrečujejo preveč. Način življenja, ne preživetja, ki ga tukajšni prebivalci obvladajo do potankosti. Morda se boš zunanjemu svetu zdel čuden in odročen in vpet sam vase, ampak tvojega življenja ne živijo drugi, temveč ti sam. Tako tukaj gre.
Poznam ljudi, ki bi jih način življenja tukaj tako motil, da bi se težko sprostili. In poznam ljudi, ki bi brez premisleka rekli Da, če bi jim nekdo ponudil možnost, da zamenjajo to, kar živijo, z življenjem tu. 

Modrina neba, nepopolne oblike belih oblakov na obzorju, vsi odtenki zelene in modre na morju, tiste velike, elegantne palme z nekim svojim tropskim plesom,... Ljudje z velikimi nasmehi. Tukaj se svet malo spremeni in si malo oddahne. Ne išče več kar naprej stvari, ki niso bile še narejene, ampak jih pusti, da počakajo na kakšen drug dan. Ker, nič se ne bo zgodilo samo od sebe, zakaj bi torej hitel? Zakaj bi se ukvarjal s tem kaj vse je narobe, če se lahko s tem kar je prav? Zakaj bi se spravljal v stres, če je življenje prekratko za kaj takšnega? 

Mislimo, da znamo živeti. Ampak se v bistvu ukvarjamo s preživljanjem. Mislimo, da smo osvojili vse, pa pademo že pri osnovah. Tako nečimrni smo, polni samih sebe. Namesto, da bi stopili ven, globoko vdihnili, se nasmehnili in imeli najprej radi sebe, se zapiramo v pisarne, se ukvarjamo z zadevami, ki nam vzamejo vso energijo, pa nismo sposobni storiti ničesar drugega kot le to, kat moramo. Moramo?

Na tem malem kosu kopnega, sredi čudovitih odtenkov modre jim je vse bolj jasno kot nam....

torek, 30. junij 2015

From where I stand

Velik je ta naš čudovit svet. In hkrati tako majhen. Neskončno velik, ko pogrešaš bližino koga. In čisto majhen, ko poskušaš pobegniti.
Čudovit. In hkrati preveč tragičen.
Iskreno čudovit, ko brezskrbno posedaš kje in se ti nikamor, nikamor ne mudi. In tako tragičen, ko se soočiš z njim.

V trenutku, ko odvržemo sebe in druge in skrbi in se izoliramo nekam, ko se zlijemo v druge kraje, med druge ljudi in vdihnemo s polnimi pljuči, takrat smo le še skupek molekul, z eno samo nalogo-da naredimo naš prostor v vesolju boljši.


Ja, velik je ta naš lepi svet.

nedelja, 28. junij 2015

Grenada

Vsak nov kraj, ki ga obiščem me malo vzame. Nekateri vrnejo v potrojeni meri, nekateri le vzamejo in me izpljunejo prazno. Brez čustev. Kot recimo Sarajevo. Trudila sem se dobiti kaj nazaj, pa sem odšla popolnoma prazna. Takšni kraji so le izkušnja in nič drugega.
In potem, vsake toliko časa pristaneš kje, kjer se ti zdi, da si neko svoje prejšnje življenje obstajal. Duše dvojčice v obliki mest. Krajev. Kot "moj" čudoviti Barbados, s tistimi čudovitimi, toplimi ljudmi. Mislila sem, da bo trajalo eno naslednje življenje, da bom zopet našla takšno toplino in občutek. Pa se je zgodilo čisto mimogrede. Grenada. V trenutku sem jo začutila. Njeno pristnost. Njeno preprostost. 
Da bi začutil to, je potrebno med ljudi. Ne med turiste, med ljudi, ki kraj živijo in ga dihajo. Govoriti z njimi. Se družiti. Ne ocenjevati in soditi. Poslušati. Vprašati in pustiti, da odgovorijo.

Grenada je zelen otok. Kot St. Lucia. Dobi zadostno količino dežja, zato se paleta zelenih odtenkov kar ne konča, rastline pa imajo dobo rasti, oziroma cvetenja celo leto, ni t.i. dry season. Tako se z vsem zelenim prelivajo tudi druge barve, skoraj vse, kar si jih je moč zamisliti.
Je tudi otok začimb. Diši kot božično pecivo; po cimetu, ingverju, muškatnem oreščku, klinčkih in čokoladi. In vaniliji.  
Okrog 600 m visok hrib je najvišji del otoka, tam se nahaja tudi jezero Grand Etang, v kraterju vulkana. Ugasnjenega ali spečega, kdo ve. 

Leta 2004 je (po podatkih, ki sem jih izvedela od domačinov) 95% otoka uničil hurikan Ivan. Nekatere ceste in domovi so še danes v izredno slabem stanju, kar so še vedno posledice divjanja Ivana. Rekonstrukcije so drage, otok pa nima ravno veliko denarja. Tri glavne gospodarske panoge kmetijstvo, turizem in ribištvo prinesejo največ denarja. Turizem se očitno razvija, saj po celotnem otoku rastejo novi hoteli. V tem pa sama vidim dvorezen meč. Več turistov bo otoku sicer prineslo nekaj denarja. Seveda s predpostavko, da se vsi, ki pridemo sem, zavedamo, da je potrebno podpirati lokalno; kupovati od lokalnih pridelovalcev, jesti v restavracijah, ki so v lasti domačinov in ne verig, se voziti s taksiji in avtobusi, katerih lastniki so domačini. Ker, biti turist ni le privilegij tistih, ki si lahko privoščimo pot, ampak tudi dolžnost, da pomagamo ohranjati dobro v krajih, ki jih obiščemo. Da podpiramo prebivalce, ki potrebujejo prihodke in predvsem, da nekaj dni, ki jih preživimo skupaj z njimi, poskušamo vdihniti kar največ njihovega in dobro besedo širiti naprej.
Druga stran, ki pa ni tako dobra pa je, da veliko ljudi ne razmišlja tako; pridejo s svojimi jadrnicami in jahtami, vržejo sidro in uničujejo podmorske grebene, medtem, ko hrano in vse ostalo prinesejo s seboj. Več turistov pomeni tudi več onesnaženja, s katerim se težko spopadajo že sedaj. Pomeni več novejše infrastrukture, ki jo prinesejo tuji vlagatelji, kar pripelje vedno bogatejše priseljence in, posledično, izgubo prave identitete otoka. Težko sicer verjamem, da bi ljudem kot so tukaj, kar tako vzeli njihovo identiteto in bit, pa vendar... Barbados je že globje na tej poti in tista pristnost se je že nekoliko zameglila. 

Torej, morda sem malo zašla s poti, ki sem si jo zadala s tem pisanjem, pa vendar. Malo antropologa v meni mi ne da miru, da ne bi izpostavila problema, ki ga sama vidim tukaj.
Ker, zelo nesrečna bi bila, če bi tako čudovitemu delu sveta karkoli vzelo njegovo sproščenost, dostopnost in velike, iskrene nasmehe, ki jih je velik del sveta že pozabil nekje v vsem hitenju in priganjanju na katerega smo bolj kot ne prostovoljno pristali. 





sobota, 27. junij 2015

Here to stay

Brez vdiha in počasi,
kot ritem Karibskega morja ponoči,
ko ga ziba le veter pod nebom, 
posutim z zvezdami,
si se mi prilepil na podkožje.
Na zaprte veke.
Na kapilare.
Na sistem, ki me poganja. 
Če me danes, obsijano s soncem vdihneš dovolj globoko,
se boš čutil v priokusu.

Medtem, ko palme na modri podlagi plešejo svoj ples elegance,
naju narišem v pesek.
Da naju vidijo zvezde.
In v večnost zabriše Ocean.

Ostal boš.

torek, 23. junij 2015

Jeza

Toliko ene jeze nosim zadnje čase s seboj.
Nad vsemi.
Nad vsem.
Čutim jo, ker me razjeda nekje od znotraj, tudi če se trudim, da ne bi.
Čutim kako me poskuša spraviti na kolena.
Kako me vsak trenutek malo pocuka tam kjer najbolj boli.
Toliko jeze, da bi se najraje postavila na streho in na ves glas vpila. Drla bi se, kot ranjena žival, dokler pljuča ne bi zmogla več in bi se sesedla. Dokler telo ne bi več moglo in bi se zrušila sama vase.
Navadno jo prediham. Vdihnem dobre stvari in pozitivno energijo. Izdihnem slabo v sebi.

Ne morem tako globoko vdihniti, da bi bila količina dobrega lahko večja kot tisto, kar je v meni pripravljeno za izdih.
Verjetno je pol rešitve to, da se soočim s čustvom in ga napadem. Tako kot bi danes napadla voznika, ki mi je zjutraj izsilil prednost, osebo na stopnicah, ki sem ji zaželela dobro jutro in me je popolnoma ignorirala. Samo sebe, ker slutim kaj je vzrok moje jeze, pa ga ne upam razčistiti.
Ko sem jezna, jem. Ko jem preveč, sem nesrečna. Ko sem nesrečna, sem še bolj jezna nase. Začaran krog.
Občudujem ljudi, ki znajo takšna čustva kar spustiti in se obrniti, kot da nikoli ni bilo nič. Jaz gnev vlečem s seboj v večnosti. In zamere. Vse tisto, kar bi moralo ostati za mano. In tako vedno ostanem samo s polovično rešitvijo težave - prepoznam težavo in vidim rešitev. Ki je nikoli ne znam realizirati.
Potem pa poslušam veliko jezne glasbe. In grdo gledam v ta naš čudoviti svet. In sem prepričana, da sem sama s tem, da me nihče ne razume in ne mara. In potem padem zopet v tisti začarani krog od prej.

Potrebujem drugo okolje. Nujno.
In k**c gleda filozofijo. Ker sicer vse postane pretežko za ena sama ramena.

nedelja, 21. junij 2015

Vse bo v redu

"Vse bo v redu", boš rekel,
ko bova spolzela vase,
v trenutku, ki ga kradeva dnevu.
Jaz bom prikimala,
ko bom zakrila oči
in ti brez besed povedala, da je že tako.

Potem se boš nasmehnil,
ker veš, da te tako ne bom nikoli pozabila. 
Na moji koži boš pustil svoj vonj,
čisto malo, za v dan, ki ga bom preživljala brez tebe. 

Premerila te bom, še zadnjič preden izstopim,
da te lahko ukrojim v svojem spominu,
po merah, ki so mi dostopne.
"Vse je v redu", bom rekla jaz, da me boš slišal. Potem pa si v misli dodala zaznamek: dokler sem s teboj. 

ponedeljek, 15. junij 2015

Ikigai

Položi dlan na trebuh, da te vdihnem počasi skozi popek.
Prisloni ustnice k ušesu, da se uglasim s teboj.
Razgali kožo prsi, v jutranjem soncu je tako bela in lepa. 
Odmakni rjuho s stegen, naj jih boža tudi veter.
Odpiram se ti. 

Razmrši lase, naj ne bodo tako gladko počesani.
Potisni me ob steno, dovoli, da čutim sladko bolečino.
Glej me in pusti, da se izgubim v tvojem pogledu.
Govori, kako si me želiš, da dvignem boke k tebi.
Vzemi me. 

In potem, v neskončnost toplega jutra vpiši koordinate,
da te na zemljevidu norosti tega življenja nikoli ne izgubim. 

ponedeljek, 20. april 2015

Ponedeljkovo

Ko sem danes porabila skoraj 140 znakov v eni od objav na družbenem omrežju in jo označila z zahtevano oznako, sem se spomnila kako dolgo že nisem ničesar napisala. Pa bi lahko. Ne na silo, ampak zato, ker se mi po glavi kar naprej podijo misli in ideje, pa nikoli nimam s seboj pisala in papirja ali pa telefona, računalnika,... da bi takoj zapisala. 
Zadnjič sva z Ottom počasi hodila skozi pomladansko, sramežljivo zelen gozd, pa se sploh nisem mogla otresti misli. Stavkov. Že skoraj nadležno so mi odzvanjali z vsakim korakom v glavi. Sem jih pričela na glas ponavljati, pa so izzvenele in se pojavile nove. 
Verjetno bo kriva pomlad. Iz zimskega spanja prebujeni možgani so vedno najbolj polni idej. 
Danes sem vzela knjižico, v katero zapisujem takšne mimobežne misli, pa sem naletela na tole. Sodi v pomladno vzdušje nihanja med entuziastičnim navdihom in pomečkano melanholijo.

Še kdaj zamižiš in si predstavljaš kako Trst, v meglici zgodnjepomladnega večera, važno mežika v odsevu in kako veter od tam prinaša vonj po mestni gneči, zrak pa kakor neke čudne, galaktične gmote, visi v polsnu? 
Spomnim se, da je tvoj poljub dišal po viskiju in da so bile tvoje roke čudovito tople, ko si z njimi zaobjel moj obraz.

Se še kdaj spomniš, kako sva potem v tišini strmela predse, ko si rekel, da se nekaterim stvarem v življenju ne moreš odpovedati?

Verjetno takrat nisi vedel kako prav imaš.

ponedeljek, 12. januar 2015

Še enkrat o življenju

Ni neke velike logike za tem življenjem. Nihamo med obdobji, ko smo popolnoma odvisni od drugih in tistimi, ko se nam zdi, da stojimo na vrhu sveta in smo vsega sposobni. Med obdobji, ko bi se skrili v kakšno jamo in živeli samo od samopomilovanja in jeze, ki jo gojimo do sveta in tistimi, ko se nam zdi, da se moramo obdati z ljudmi, čim več ljudi, ker naše življenje ne bo imelo nobenega smisla, tudi če nas ne bodo slišali in videli. Vsi počnemo enako. Le z različno intenziteto. Meljemo premleto, odkrivamo odkrito in delamo po vzorcih, ki nas jih naučijo. Včasih kot z zavezanimi očmi tipamo za nečim večjim, močnejšim, pomembnejšim. In veste kaj? Tega ni. To je vse tisto, o čemer so že govorili. To je tisto "Življenje je tisto kar se zgodi, medtem ko smo zaposleni z drugimi stvarmi." Ko bomo iskali svoj višji pomen, same sebe, svoje boljše, lepše in neskončno pomembnejše polovice, ko bomo lovili službe za večji zaslužek in skušali z neskončnimi urami ugajati svojim nadrejenim, ko se bomo ukvarjali s tem ali je sploh smiselno na ta svet, kakršnega smo naredili, še rojevati nove otroke, ko bomo brskali po svoji duši zaradi lastne krize identitete in eksistenicalnih vprašanj. Takrat se bo za našim hrbtom odvijalo življenje. In ne, nihče od nas ne bo pustil trajnih stopinj, slej kot prej se bo neki generaciji naše delo, pa še tako pomembno v tem trenutku, zdelo povsem samoumevno. Če boste vedno samo dobri do vseh, se vam ne bo vrnilo v dvojni meri, ampak vas bo slej kot prej z letvijo udarilo po hrbtu.
Življenje so trenutki, takšni ki minejo preden se dobro zavemo, da so se zgodili. Tako.
Valovi. Ko jih enkrat vidiš na obzorju, je čas da se obrneš in pričneš veslati z njimi, se odpelješ in ko mine, počakaš na novega. Vedno bo prišel naslednji val. Če bomo čakali, da pride do nas, nas bo najprej prevrnil, zmlel in izpljunil, do naslednjega bomo pa porabili še več energije, še več časa.

Ni velike logike. In ni nekega večjega razodetja, živeti je potrebno tukaj in zdaj. Ne deset let v prihodnosti, ko sploh ne vemo kaj bo. In sploh ne desetletja v preteklosti, kjer ne moremo ničesar popraviti. Danes. Tukaj. Zdaj. Ko se bo jutri zdanilo, si bomo zopet izmislili način kako preživeti. Ne, ne preživeti, kako živeti.
Živeti tisto kar čutimo. Tisto česar si želimo. Tisto, kar smo takrat, ko ne razmišljamo preveč o tem kaj in kdo smo.