Tokrat je bilo vse drugače.
Jutro se je dvigalo v drugačnih odtenkih modre in oranžne in ptice na ograji so še vedno, kot okamenele, strmele v zlato črto, ki se je risala okrog črnih silhuet dreves. Oddaljene v svojem svetu. Tema se je dvigala v nebo z neko drugačno hitrostjo kot ponavadi.
Tokrat je bilo drugače.
Iz sobe sem odšla skozi druga vrata in stopila na vse črte med ploščicami, ki se jim navadno izogibam. Odmaknila sem zaveso in strmela v črne ptice, ki so še vedno strmele v daljavo in tako je svet za nek nedoločljiv trenutek obstal v počasnem posnetku strmenja.
Tvoja majica se je v jutranjem vetru pozibavala na vrvi za perilo, kot da bi mi mahala. Videti je bila kot nek na pol zbledel spomin na druge čase, ki ga bo zdaj zdaj odneslo čez ograjo, čez ptice, čez morje, za obzorje in potem kdo ve komu k jutranjemu časopisu na mizo, da ga bo pojedel skupaj z zajtrkom.
Postalo je svetlo. Jata je raztegnila krila in takrat sem te slišala, ko si šel mimo mene: Danes moram oditi z njimi.
Skomignila sem z rameni, ker ne vem kaj drugega bi ti lahko odgovorila. Odgrnila sem zaveso do konca, odprla okno, vdihnila jutranji zrak in zaprla oči. Mislim, da si odšel že davno tega, sem pripomnila sama pri sebi.
Ptice so, ena za drugo odletele, črne kot vedno, da so zastrle nebo.
Potem je še enkrat zapihal veter.
In zrak je postal lahek. Kot nežen vonj ingverja, ki sem ga še enkrat globoko vdihnila.
In odšla dalje v svoje življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar