Z rokami drsim po vlažnem zidu,
ko iščem pot skozi predor brez luči.
Spotikam se.
Razpoke v tleh proti ravnotežju,
ki ga le s težavo še lovim.
Zdi se mi, da mi sledijo sence
nekoga, nečesa, morda moja lastna.
Slišim glasove, svoje korake, kapljanje,
z vsakim mojim korakom naprej
se predor oži, kot bi me želel zadušiti.
Ne zmoreš, se zasmeje glas.
Preveč daleč si, odmeva drugi.
Ni res, kričim v glavi, ne bom pustila, da me kaj ustavi sedaj.
Gnil zrak, ki mi reže pljuča
postaja vedno bolj gost.
Zmanjka mi tal. Sesedem se.
Odnehala bi. Pustila, da me zaduši.
Pa se poberem, še enkrat, kot že prej.
In grem v nov krog.
V novo temo.
Morda razumem, kaj mislijo ljudje, ko povedo, da je naenkrat postala tema. Da niso več vedeli kako dalje. Razumem. Težko je. Vendar je vedno znova potrebno dvigniti glavo in oditi naprej. Tudi, ko si popolnoma izgubljen. Tudi, ko je vsako jutranje bujenje težje kot kdajkoli do sedaj. Tudi, ko vsak stik z ljudmi predstavlja takšen napor, da ti pobere vso energijo. Ker, življenja ne moreš ustaviti kar nekje na sredini. Spopasti se je s treba vsem, kar ti vrže v obraz. In stopiti čez to.
Ko človek ugotovi v kakšnem krogu se vrti, je lažje, ker je ponavadi predvidljiv. Morda ne ugotovimo, ko pridemo prvič skozi cel krog, morda niti drugič ali tretjič. Potem pa počasi, z malo razsodnosti, ugotoviš kako se vrti in na kateri točki si. Da je potem lažje pripraviti vse za takrat, ko veš da bo najhuje. In takrat je čas za glasbo, šport, knjige in tiste, ki te razumejo.
Se je pa potrebno, brez slabe vesti, kakšen dan enostavno umakniti, zapreti vase in si vzeti čas.
Tako to gre. Pravijo, da bo bolje. In verjamem, da bo. Če ne z leti, pa s tableti. Tako nekako. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar