Veš, občasno me malo ubiješ. Kar tako, sebi v zabavo.
Ko mislim, da sem iz sistema izločila vse elemente nekega obdobja, ki ga puščam nekje na obrobju spomina, za čase, ko bo hudo.
Ko mislim, da sem dorasla ideji o mojem super življenju, službeni rutini in pretvarjanju, da sem odrasla.
Ko mislim, da nikoli več ne bi mogla nazaj, po istih stopinjah, da je bila pot prehojena enkrat dovolj.
Takrat iz rokava potegneš najvišjo karto. Ko najmanj pričakujem.
In se zlomim.
Z nasmehom na obrazu in mrtvim pogledom. V sebi pa se tresem, jokam, kričim, prosim.
Prepevam si, vedno isto melodijo, ki zaduši te zvoke in se še naprej prazno smehljam.
Obrnem se in si rečem, da sem v redu. Kaj v redu, odlično.
Ker sem si od nekdaj znala dobro lagati.
Malo preveč je življenja v določenih trenutkih. In preveč hitro se odvija. Ko se obrnem, da bi za trenutek pogledala nazaj, pa se zgodi zgodovina vmes. In pride naslednji rojstni dan. In se postaram. Verjetno bo šlo tako dalje, dokler se ne bom nekega dne pričela zavedati, da sem stara že veliko preveč, da bi počela neumnosti, skakala bosa po travniku in se tega neizmerno veselila, surfala, padala in vstajala, imela velike načrte in sanje.. trenutek, ko bom še vedno premlada, da bi mislila na grob in bila hkrati prestara, da bi štela zvezde, če malo prevedem in posvojim D. Balaševića.
Preveč življenja naenkrat. Tistega življenja, ki ga nisem izbrala sama, ampak je prišlo samo, kar tako mimogrede. Nekega dne, ko sem se zbudila, me je čakalo in vztrajalo. In še vedno vztraja. S plačevanjem računov, iskanjem poti za preživetje, sedenjem v pisarni in delom, ki ti morda ni všeč, ampak plača hrano in dobrine. Komaj.
Veliko preveč odločitev, ki jih prinese čas s seboj. Kdaj bom storila to in kdaj ono. S kom. Kako. Zakaj. S kakšnim namenom.
Vendar pa, v vsem tem kaosu, ki se verjetno nikoli ne postavi v razumljivo obliko, se kdaj pa kdaj najdejo svetli, čudoviti, nepozabni, odločni, veličastni. Ja, nepozabni. Ko misliš, da si šel mimo, da si se odpravil in se nikoli več obrnil. Tam v neki senci vsega tega življenja ostajajo tisti nepozabni. Trenutki. Drobci. Ljudje.
Takšni, ki jih nikoli zares ne izpustimo in so oaza v vsej zmešnjavi. Stopnica, ko ne vidimo skozi množico. Topla blazina v mislih, ko se nimamo kam nasloniti. In hkrati brazgotina, tam na levi strani prsi. Ki nikoli ne neha skeleti.
Ne glede na to, kako globoko si vkopal svoje temelje, sem in tja nas vse zamaje dejstvo, da smo marsikaj zamudili in da smo tako globoko zakopani v dogajanje, vloge in odnose, ki smo jih bolj ali manj izbrali ali pa bili vanje potisnjeni, ker se pač vse premika naprej, da nismo znali pomahati v slovo, da nismo znali povedati kar bi morali. Da smo izpustili priložnosti. Trenutke, ki bi lahko bili veličastni. Ljudi. Občutke. Čustva. Spomine.
In ob vsem tem mojem tipanju z zavezanimi očmi, ob vsem kar vre v meni in ne znam predelati mi počasi zmanjkuje moči za spopadanje z vsakodnevnimi izzivi. Ki jim kar ni videti konca.
... but I like to think at least things can't get any worse.
Včasih sanjam, da te primem za roko. Ne vidim tvojega obraza, ne vem kako se ob tem počutiš. Le držim te za roko. In tako potem sediva. Vem, da sediva, ker vidim moje noge v mokrih škornjih, ki se jih še vedno drži rumen list, ki ga je jesen obarvala. In vidim tvoje noge, poleg mojih. In rdeč dežnik.
Verjetno sva šla, malo stran od vsega tega kaosa, ki je povsod kamor grem.
Verjetno sva šla, da bi lahko bila skupaj, sama, malo s svojimi mislimi.
Nikoli ne rečeva besede. Sediva in strmiva predse. Jaz strmim predse, kot bi se bala pogledati v tvojo smer. Ti mogoče gledaš v nebo, mogoče v tla ali pa gledaš mene. Ne vem, ker ne čutim tvojega pogleda.
Vem pa, da se v nekem trenutku obrneš proti meni, saj vedno čutim tvoj poljub. Na desno lice. In potem na vrat. Takrat močneje stisnem tvojo roko.
Ti pa, kot bi zbledel v gosto meglo, izgineš.
Jaz še vedno sedim in strmim predse, roko pa stisnem v žep. In občutek, ki ga imam po tem je neznosen. Prazen. Mrtva duša v živem telesu.
In tam se konča. Pot, občutki. Verjetno jaz.
Približno tako mrtvo, kot v ponavljajočih se sanjah, se počutim zadnje čase. Z redkimi obdobji sreče, ki jo povzroči udobje doma z mojimi najljubšimi, pa sem občutno premalo doma in pa doza sproščenega hormona sreče po intenzivni vadbi, pa tudi to počnem premalokrat.
Sicer pa sem tako siva kot ljubljanska megla, ki se že vleče naokrog in tako brez volje, da od mene vsak najmanjši opravek zahteva ogromno energije.
Čas bo za spremembe. Ne vem še kakšne, ampak nekaj se bo moralo zgoditi. Na temni strani meseca postaja pretesno za vse karakterje in cinizem in nezadovoljstvo.
