O vprašanju časa

Pridejo dnevi, ko so ure stoletja

in minute neskončne. Ko se vse prestavlja naprej kot stare lokomotive,

polne hrupa in dima, za njimi pa ostane en prazen nič.

Pridejo dnevi, ko se relativnost časa uklanja vsem teorijam in razdalje med zdaj in potem niso absolutne, ampak abstrakten skupek nečesa, kar zleti mimo nas. Razdalje od takrat, ko si delil svoje trenutke, do takrat, ko jih zopet boš, se ne merijo več v zemeljskem času. 

Pridejo tudi takšni dnevi, ko se vse lepo uredi in ima ura, če jo dovolj podrobno gledaš spet smisel. Če strmiš vanjo, kot bi bil začaran in izdihneš za trenutek vse misli, vse ljudi in si popolnoma sam. Takrat, tisti trenutek, je svet takšen kot mora biti in čas prav tako. Nobenega hitenja. Nobenega vlečenja skozi hodnike relativnosti. Nobene zmede več. Le še tvoj čas.

In tiktak do tam, kjer se vse ustavi. 

https://m.youtube.com/watch?v=JwYX52BP2Sk

 

Najini življenji

Sanjala sem, da me vodiš po obalah Kalifornije, po gozdovih Kanade, da puščava stopinje v stepah vzhodne Patagonije in na ulicah Tokija. Sanjala sem, da sva tako lahkotna in neskončna, da prehajava skozi nevidne membrane dimenzij in se prelijeva eden v drugega, ko se skloniš k meni, da bi me poljubil. 

Vodiš me za roko in jaz, popolnoma predana, sledim. Ne sprašujem te. Kar vem, da me ne boš izpustil. Ne dvomin in se ne obračam čez ramo. Kar vem, da sem edina, ki gre za teboj. Ko ne zmorem več, me dvigneš na hrbet in poletiš. Z enim odrivom se dvigneva od tal in ves svet leži pod nama, midva pa, breztežnostna, lebdiva. Kot da nikoli in nikdar več ne potrebujeva nikogar. Dokler imava eden drugega. 

Poljubljaš me drugače. Tvoje oči so bolj žive. Tvoj nasmeh je, kot bi bil okamenel, večen. Drugačen si. In jaz... jaz te ljubim bolj kot lahko besede opišejo. Tako zelo.

Večkrat naju sanjam takšna. Ker sva takšna tako popolna skupaj, da si težko priznam, da so sanje. Da jih poskušam potegniti z neba v realnost. Pa ne zmorem. In sva, ko odprem oči zopet le midva, zemeljska, težja, bolj utrujena. Ujeta v življenji na napačnih koordinatah.

A vseeno, skupaj sva nepremagljiva.  

Ujetniki svobode

Narediš korak naprej, pa se zdi, kot da bi stopal na mestu. Morda malo sem in malo tja. Vdihneš globoko, pa se ti zdi, kot da bi imel na prsih mlinski kamen, ki te pritiska k tlom. Sezuješ čevlje, da bi začutil travo med prsti, pa je tako, kot da bi stal na hladnih kamnih. 

In potem se sesedeš. Sam vase. Naravnost v tla, kjer si prej stal. Zliješ se v struge potokov. Obrneš obraz v jasno noč in se sprijazniš s tem, da smo le še ena pika na nebu, ko se gledamo z druge strani. Sprijazniš se s tem, da ne moremo doseči neba, če iztegnemo roke, da ne moremo poleteti čez obzorje, tudi če se močno odrinemo. Sprijaznimo se. Z vsem, kar nam je vrženo v obraz. Ker je lažje tako. Sprijaznimo se z žalostmi, ki jih nosimo na zalogo, z ljudmi, ki nam ne pašejo, z boleznimi, ki nas pestijo, s strtimi srci. Malo pademo, spustimo nekaj energije iz sebe, vstanemo in gremo naprej. Še enkrat v ta začaran krog. In še enkrat. In še enkrat. V bistvu smo bolniki, vsak s svojo neozdravljivo dušno boleznijo, ki jo negujemo do onemoglosti in ne popustimo, dokler nas ne ubije.

Kako lažje bi se bilo včasih sestaviti, namesto seseti, pogledati predse in ne v nebo. Iskreno reči, da smo v redu. Zajeti zrak s polnimi pljuči, kot da mislimo zares. Preskočiti ovire, ki nas omejujejo, steči komu v objem in povedati kar mislimo. 

Postavili smo si toliko omejitev in okvirov, da smo sami sebe zadušili. Ubili lastno voljo. In, vsak dan, kos po kos, sami sebe.

Čudni smo. Mazohistični, na trenutke, ker uživamo v bolečinah, ki bi jih lahko premagali.

Poletni večeri

  Danes je prvi poletni večer letos, ko lahko doma na terasi opazujem večerno nebo iz viseče mreže. Letala v daljavi, ki vzletajo in pristajajo. Vem kam so namenjeni in od kod prihajajo, pa si vseeno raje izmislim kakšno zgodbo o tem. Zvoki, ki se mešajo in odbijajo so neka temu večeru primerna zvočna podlaga; pogovor sosedov, črički, vlak v daljavi, ki postaja vedno močnejši, potem pa zopet zbledi v tišino. Nekje nad hribi vsake toliko časa malo zasveti. 

Pa se vseeno zdi na trenutke, kot da sem sama na svetu. Jaz in zvezde nad mano. Ki me vedno znova spomnijo kako mali in nepomembni smo. Tam nekje, na sredi vesolja, ki ga niti izmeriti ne zmoremo.

Stvari, ki so se dogajale čez dan se počasi usedajo na svoje mesto in niso več povsod raztresene misli. Strahovi, s katerimi sem se soočila danes so le še ena nova izkušnja. Umirjam se.

Nič ni bolj pomirjujočega kot takšni poletni večeri. Ko se sprašuješ, če kje kdo v istem trenutku kot ti strmi v isto zvezdo in se sprašuje iste stvari. Če kje kdo, tako kot ti umirja svoj dan in pušča mislim prosto pot. Dela prostor za sanje.

Všeč so mi poletni večeri. Prav zares.

V drugo smer

In potem si odšel.

Skozi mangrove.

Čez meandre kristalnih rek.

Skozi temne predore

in čez tako visoke vzpetine,

da jim ne vidim vrha.

Skozi gozdove ljudi.

Po peščenih plažah, v druga obzorja.

Skozi mežikajoče veke.

Pod svojo kožo.

Si se skril in hočeš, da te iščem?

Ali si odvrgel kompas, da ti ne bi več kazal moje smeri?

Razmišljam na pol na glas

Ko postaneš malo starejši in malo svoj, malo bolj čemeren in malo naveličan nekih stvari, se najdejo ljudje, ki ti podtikajo vprašanja na katera nimaš odgovorov in v katerih ne vidiš nobenega smisla. Koliko lažje in kako bolj osvežujoče bi lahko bilo, če bi lahko ljudem na nekatera vprašanja preprosto odgovoril: K**c gleda to. 

Potem pa greš. Malo po svetu. Malo okrog. Malo zapustiš območja udobja in se vanja zopet malo vračaš. Spiš v posteljah, ki niso tvoje. Ješ hrano, ki je ne poznaš. Poslušaš smeh neznancev in uživaš v pogovorih z njimi. Gledaš v oči ljudi, ki pridejo mimo, najdeš kraje, ki so tako tuji, da se počutiš na koncu sveta. 

Včasih se dotakneš koga na način, ki ga nisi poznal do sedaj, včasih se kdo dotakne tebe, kot da se te dotikajo prvič. 

Kakšno jutro stopiš skozi vrata, ki niso vrata tvojega doma, vdihneš na polna pljuča zrak, ki ga deliš s temi neznanimi ljudmi in si neskončno hvaležen, da lahko. Da zmoreš. Da si tam, kjer si. Ker nekoč, nekje, se bo nekaj spremenilo in morda bodo tvoja vrata in tvoja postelja delili isti zrak ki ga sedaj dihaš, iste koščke duše z vsemi temi ljudmi. Nekateri od njih te potrebujejo. Da iztegneš roko. Da se nasmehneš. Da prikimaš. 

In, ko se spušča večer se zopet spomiš vseh tistih nadležnih vprašanj, ki jih izustijo ljudje, o stvareh, ki se jih niti najman ne tičejo in si misliš; ja, k**c gleda to. Tole je moj svet. In točno takšen naj bo. 

Hvaležna sem za to. 

Union island

Morda ni vse popolno. Morda po ulicah hodijo ljudje brez službe. Morda se z njimi sprehajajo psi, ki bi potrebovali kakšen dodaten kilogram. Morda je smeti preveč, povsod okrog. Morda.

Pa vendar; nepopolna popolnost modrine, ki obdaja otok, je nekaj kar manjka vsakemu od nas, ki smo ujeti v svoje vsakodnevne rituale, ki nas ne osrečujejo preveč. Način življenja, ne preživetja, ki ga tukajšni prebivalci obvladajo do potankosti. Morda se boš zunanjemu svetu zdel čuden in odročen in vpet sam vase, ampak tvojega življenja ne živijo drugi, temveč ti sam. Tako tukaj gre.

Poznam ljudi, ki bi jih način življenja tukaj tako motil, da bi se težko sprostili. In poznam ljudi, ki bi brez premisleka rekli Da, če bi jim nekdo ponudil možnost, da zamenjajo to, kar živijo, z življenjem tu. 

Modrina neba, nepopolne oblike belih oblakov na obzorju, vsi odtenki zelene in modre na morju, tiste velike, elegantne palme z nekim svojim tropskim plesom,... Ljudje z velikimi nasmehi. Tukaj se svet malo spremeni in si malo oddahne. Ne išče več kar naprej stvari, ki niso bile še narejene, ampak jih pusti, da počakajo na kakšen drug dan. Ker, nič se ne bo zgodilo samo od sebe, zakaj bi torej hitel? Zakaj bi se ukvarjal s tem kaj vse je narobe, če se lahko s tem kar je prav? Zakaj bi se spravljal v stres, če je življenje prekratko za kaj takšnega? 

Mislimo, da znamo živeti. Ampak se v bistvu ukvarjamo s preživljanjem. Mislimo, da smo osvojili vse, pa pademo že pri osnovah. Tako nečimrni smo, polni samih sebe. Namesto, da bi stopili ven, globoko vdihnili, se nasmehnili in imeli najprej radi sebe, se zapiramo v pisarne, se ukvarjamo z zadevami, ki nam vzamejo vso energijo, pa nismo sposobni storiti ničesar drugega kot le to, kat moramo. Moramo?

Na tem malem kosu kopnega, sredi čudovitih odtenkov modre jim je vse bolj jasno kot nam....