in minute neskončne. Ko se vse prestavlja naprej kot stare lokomotive,
polne hrupa in dima, za njimi pa ostane en prazen nič.
Pridejo dnevi, ko se relativnost časa uklanja vsem teorijam in razdalje med zdaj in potem niso absolutne, ampak abstrakten skupek nečesa, kar zleti mimo nas. Razdalje od takrat, ko si delil svoje trenutke, do takrat, ko jih zopet boš, se ne merijo več v zemeljskem času.
Pridejo tudi takšni dnevi, ko se vse lepo uredi in ima ura, če jo dovolj podrobno gledaš spet smisel. Če strmiš vanjo, kot bi bil začaran in izdihneš za trenutek vse misli, vse ljudi in si popolnoma sam. Takrat, tisti trenutek, je svet takšen kot mora biti in čas prav tako. Nobenega hitenja. Nobenega vlečenja skozi hodnike relativnosti. Nobene zmede več. Le še tvoj čas.
In tiktak do tam, kjer se vse ustavi.
https://m.youtube.com/watch?v=JwYX52BP2Sk
Ni komentarjev:
Objavite komentar