Poletni večeri

  Danes je prvi poletni večer letos, ko lahko doma na terasi opazujem večerno nebo iz viseče mreže. Letala v daljavi, ki vzletajo in pristajajo. Vem kam so namenjeni in od kod prihajajo, pa si vseeno raje izmislim kakšno zgodbo o tem. Zvoki, ki se mešajo in odbijajo so neka temu večeru primerna zvočna podlaga; pogovor sosedov, črički, vlak v daljavi, ki postaja vedno močnejši, potem pa zopet zbledi v tišino. Nekje nad hribi vsake toliko časa malo zasveti. 

Pa se vseeno zdi na trenutke, kot da sem sama na svetu. Jaz in zvezde nad mano. Ki me vedno znova spomnijo kako mali in nepomembni smo. Tam nekje, na sredi vesolja, ki ga niti izmeriti ne zmoremo.

Stvari, ki so se dogajale čez dan se počasi usedajo na svoje mesto in niso več povsod raztresene misli. Strahovi, s katerimi sem se soočila danes so le še ena nova izkušnja. Umirjam se.

Nič ni bolj pomirjujočega kot takšni poletni večeri. Ko se sprašuješ, če kje kdo v istem trenutku kot ti strmi v isto zvezdo in se sprašuje iste stvari. Če kje kdo, tako kot ti umirja svoj dan in pušča mislim prosto pot. Dela prostor za sanje.

Všeč so mi poletni večeri. Prav zares.