Razmišljam na pol na glas

Ko postaneš malo starejši in malo svoj, malo bolj čemeren in malo naveličan nekih stvari, se najdejo ljudje, ki ti podtikajo vprašanja na katera nimaš odgovorov in v katerih ne vidiš nobenega smisla. Koliko lažje in kako bolj osvežujoče bi lahko bilo, če bi lahko ljudem na nekatera vprašanja preprosto odgovoril: K**c gleda to. 

Potem pa greš. Malo po svetu. Malo okrog. Malo zapustiš območja udobja in se vanja zopet malo vračaš. Spiš v posteljah, ki niso tvoje. Ješ hrano, ki je ne poznaš. Poslušaš smeh neznancev in uživaš v pogovorih z njimi. Gledaš v oči ljudi, ki pridejo mimo, najdeš kraje, ki so tako tuji, da se počutiš na koncu sveta. 

Včasih se dotakneš koga na način, ki ga nisi poznal do sedaj, včasih se kdo dotakne tebe, kot da se te dotikajo prvič. 

Kakšno jutro stopiš skozi vrata, ki niso vrata tvojega doma, vdihneš na polna pljuča zrak, ki ga deliš s temi neznanimi ljudmi in si neskončno hvaležen, da lahko. Da zmoreš. Da si tam, kjer si. Ker nekoč, nekje, se bo nekaj spremenilo in morda bodo tvoja vrata in tvoja postelja delili isti zrak ki ga sedaj dihaš, iste koščke duše z vsemi temi ljudmi. Nekateri od njih te potrebujejo. Da iztegneš roko. Da se nasmehneš. Da prikimaš. 

In, ko se spušča večer se zopet spomiš vseh tistih nadležnih vprašanj, ki jih izustijo ljudje, o stvareh, ki se jih niti najman ne tičejo in si misliš; ja, k**c gleda to. Tole je moj svet. In točno takšen naj bo. 

Hvaležna sem za to.