In potem se sesedeš. Sam vase. Naravnost v tla, kjer si prej stal. Zliješ se v struge potokov. Obrneš obraz v jasno noč in se sprijazniš s tem, da smo le še ena pika na nebu, ko se gledamo z druge strani. Sprijazniš se s tem, da ne moremo doseči neba, če iztegnemo roke, da ne moremo poleteti čez obzorje, tudi če se močno odrinemo. Sprijaznimo se. Z vsem, kar nam je vrženo v obraz. Ker je lažje tako. Sprijaznimo se z žalostmi, ki jih nosimo na zalogo, z ljudmi, ki nam ne pašejo, z boleznimi, ki nas pestijo, s strtimi srci. Malo pademo, spustimo nekaj energije iz sebe, vstanemo in gremo naprej. Še enkrat v ta začaran krog. In še enkrat. In še enkrat. V bistvu smo bolniki, vsak s svojo neozdravljivo dušno boleznijo, ki jo negujemo do onemoglosti in ne popustimo, dokler nas ne ubije.
Kako lažje bi se bilo včasih sestaviti, namesto seseti, pogledati predse in ne v nebo. Iskreno reči, da smo v redu. Zajeti zrak s polnimi pljuči, kot da mislimo zares. Preskočiti ovire, ki nas omejujejo, steči komu v objem in povedati kar mislimo.
Postavili smo si toliko omejitev in okvirov, da smo sami sebe zadušili. Ubili lastno voljo. In, vsak dan, kos po kos, sami sebe.
Čudni smo. Mazohistični, na trenutke, ker uživamo v bolečinah, ki bi jih lahko premagali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar