Najini življenji

Sanjala sem, da me vodiš po obalah Kalifornije, po gozdovih Kanade, da puščava stopinje v stepah vzhodne Patagonije in na ulicah Tokija. Sanjala sem, da sva tako lahkotna in neskončna, da prehajava skozi nevidne membrane dimenzij in se prelijeva eden v drugega, ko se skloniš k meni, da bi me poljubil. 

Vodiš me za roko in jaz, popolnoma predana, sledim. Ne sprašujem te. Kar vem, da me ne boš izpustil. Ne dvomin in se ne obračam čez ramo. Kar vem, da sem edina, ki gre za teboj. Ko ne zmorem več, me dvigneš na hrbet in poletiš. Z enim odrivom se dvigneva od tal in ves svet leži pod nama, midva pa, breztežnostna, lebdiva. Kot da nikoli in nikdar več ne potrebujeva nikogar. Dokler imava eden drugega. 

Poljubljaš me drugače. Tvoje oči so bolj žive. Tvoj nasmeh je, kot bi bil okamenel, večen. Drugačen si. In jaz... jaz te ljubim bolj kot lahko besede opišejo. Tako zelo.

Večkrat naju sanjam takšna. Ker sva takšna tako popolna skupaj, da si težko priznam, da so sanje. Da jih poskušam potegniti z neba v realnost. Pa ne zmorem. In sva, ko odprem oči zopet le midva, zemeljska, težja, bolj utrujena. Ujeta v življenji na napačnih koordinatah.

A vseeno, skupaj sva nepremagljiva.