Pa vendar; nepopolna popolnost modrine, ki obdaja otok, je nekaj kar manjka vsakemu od nas, ki smo ujeti v svoje vsakodnevne rituale, ki nas ne osrečujejo preveč. Način življenja, ne preživetja, ki ga tukajšni prebivalci obvladajo do potankosti. Morda se boš zunanjemu svetu zdel čuden in odročen in vpet sam vase, ampak tvojega življenja ne živijo drugi, temveč ti sam. Tako tukaj gre.
Poznam ljudi, ki bi jih način življenja tukaj tako motil, da bi se težko sprostili. In poznam ljudi, ki bi brez premisleka rekli Da, če bi jim nekdo ponudil možnost, da zamenjajo to, kar živijo, z življenjem tu.
Modrina neba, nepopolne oblike belih oblakov na obzorju, vsi odtenki zelene in modre na morju, tiste velike, elegantne palme z nekim svojim tropskim plesom,... Ljudje z velikimi nasmehi. Tukaj se svet malo spremeni in si malo oddahne. Ne išče več kar naprej stvari, ki niso bile še narejene, ampak jih pusti, da počakajo na kakšen drug dan. Ker, nič se ne bo zgodilo samo od sebe, zakaj bi torej hitel? Zakaj bi se ukvarjal s tem kaj vse je narobe, če se lahko s tem kar je prav? Zakaj bi se spravljal v stres, če je življenje prekratko za kaj takšnega?
Mislimo, da znamo živeti. Ampak se v bistvu ukvarjamo s preživljanjem. Mislimo, da smo osvojili vse, pa pademo že pri osnovah. Tako nečimrni smo, polni samih sebe. Namesto, da bi stopili ven, globoko vdihnili, se nasmehnili in imeli najprej radi sebe, se zapiramo v pisarne, se ukvarjamo z zadevami, ki nam vzamejo vso energijo, pa nismo sposobni storiti ničesar drugega kot le to, kat moramo. Moramo?
Na tem malem kosu kopnega, sredi čudovitih odtenkov modre jim je vse bolj jasno kot nam....
Ni komentarjev:
Objavite komentar