Čudovit. In hkrati preveč tragičen.
Iskreno čudovit, ko brezskrbno posedaš kje in se ti nikamor, nikamor ne mudi. In tako tragičen, ko se soočiš z njim.
V trenutku, ko odvržemo sebe in druge in skrbi in se izoliramo nekam, ko se zlijemo v druge kraje, med druge ljudi in vdihnemo s polnimi pljuči, takrat smo le še skupek molekul, z eno samo nalogo-da naredimo naš prostor v vesolju boljši.
Ja, velik je ta naš lepi svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar