kot ritem Karibskega morja ponoči,
ko ga ziba le veter pod nebom,
posutim z zvezdami,
si se mi prilepil na podkožje.
Na zaprte veke.
Na kapilare.
Na sistem, ki me poganja.
Če me danes, obsijano s soncem vdihneš dovolj globoko,
se boš čutil v priokusu.
Medtem, ko palme na modri podlagi plešejo svoj ples elegance,
naju narišem v pesek.
Da naju vidijo zvezde.
In v večnost zabriše Ocean.
Ostal boš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar