Jeza

Toliko ene jeze nosim zadnje čase s seboj.
Nad vsemi.
Nad vsem.
Čutim jo, ker me razjeda nekje od znotraj, tudi če se trudim, da ne bi.
Čutim kako me poskuša spraviti na kolena.
Kako me vsak trenutek malo pocuka tam kjer najbolj boli.
Toliko jeze, da bi se najraje postavila na streho in na ves glas vpila. Drla bi se, kot ranjena žival, dokler pljuča ne bi zmogla več in bi se sesedla. Dokler telo ne bi več moglo in bi se zrušila sama vase.
Navadno jo prediham. Vdihnem dobre stvari in pozitivno energijo. Izdihnem slabo v sebi.

Ne morem tako globoko vdihniti, da bi bila količina dobrega lahko večja kot tisto, kar je v meni pripravljeno za izdih.
Verjetno je pol rešitve to, da se soočim s čustvom in ga napadem. Tako kot bi danes napadla voznika, ki mi je zjutraj izsilil prednost, osebo na stopnicah, ki sem ji zaželela dobro jutro in me je popolnoma ignorirala. Samo sebe, ker slutim kaj je vzrok moje jeze, pa ga ne upam razčistiti.
Ko sem jezna, jem. Ko jem preveč, sem nesrečna. Ko sem nesrečna, sem še bolj jezna nase. Začaran krog.
Občudujem ljudi, ki znajo takšna čustva kar spustiti in se obrniti, kot da nikoli ni bilo nič. Jaz gnev vlečem s seboj v večnosti. In zamere. Vse tisto, kar bi moralo ostati za mano. In tako vedno ostanem samo s polovično rešitvijo težave - prepoznam težavo in vidim rešitev. Ki je nikoli ne znam realizirati.
Potem pa poslušam veliko jezne glasbe. In grdo gledam v ta naš čudoviti svet. In sem prepričana, da sem sama s tem, da me nihče ne razume in ne mara. In potem padem zopet v tisti začarani krog od prej.

Potrebujem drugo okolje. Nujno.
In k**c gleda filozofijo. Ker sicer vse postane pretežko za ena sama ramena.