Črni dnevi

Temno je.

Z rokami drsim po vlažnem zidu,

ko iščem pot skozi predor brez luči.

Spotikam se.

Razpoke v tleh proti ravnotežju,

ki ga le s težavo še lovim.

Zdi se mi, da mi sledijo sence

nekoga, nečesa, morda moja lastna.

Slišim glasove, svoje korake, kapljanje,

z vsakim mojim korakom naprej

se predor oži, kot bi me želel zadušiti.

Ne zmoreš, se zasmeje glas. 

Preveč daleč si, odmeva drugi.

Ni res, kričim v glavi, ne bom pustila, da me kaj ustavi sedaj.

Gnil zrak, ki mi reže pljuča

postaja vedno bolj gost.

Zmanjka mi tal. Sesedem se.

Odnehala bi. Pustila, da me zaduši.

Pa se poberem, še enkrat, kot že prej.

In grem v nov krog.

V novo temo.

Morda razumem, kaj mislijo ljudje, ko povedo, da je naenkrat postala tema. Da niso več vedeli kako dalje. Razumem. Težko je. Vendar je vedno znova potrebno dvigniti glavo in oditi naprej.  Tudi, ko si popolnoma izgubljen. Tudi, ko je vsako jutranje bujenje težje kot kdajkoli do sedaj. Tudi, ko vsak stik z ljudmi predstavlja takšen napor, da ti pobere vso energijo. Ker, življenja ne moreš ustaviti kar nekje na sredini. Spopasti se je s treba vsem, kar ti vrže v obraz. In stopiti čez to. 

Ko človek ugotovi v kakšnem krogu se vrti, je lažje, ker je ponavadi predvidljiv. Morda ne ugotovimo, ko pridemo prvič skozi cel krog, morda niti drugič ali tretjič. Potem pa počasi, z malo razsodnosti, ugotoviš kako se vrti in na kateri točki si. Da je potem lažje pripraviti vse za takrat, ko veš da bo najhuje. In takrat je čas za glasbo, šport, knjige in tiste, ki te razumejo. 

Se je pa potrebno, brez slabe vesti, kakšen dan enostavno umakniti, zapreti vase in si vzeti čas. 

Tako to gre. Pravijo, da bo bolje. In verjamem, da bo. Če ne z leti, pa s tableti. Tako nekako. :)

Ingverjevo jutro

Tokrat je bilo vse drugače.
Jutro se je dvigalo v drugačnih odtenkih modre in oranžne in ptice na ograji so še vedno, kot okamenele, strmele v zlato črto, ki se je risala okrog črnih silhuet dreves. Oddaljene v svojem svetu. Tema se je dvigala v nebo z neko drugačno hitrostjo kot ponavadi.
Tokrat je bilo drugače.
Iz sobe sem odšla skozi druga vrata in stopila na vse črte med ploščicami, ki se jim navadno izogibam. Odmaknila sem zaveso in strmela v črne ptice, ki so še vedno strmele v daljavo in tako je svet za nek nedoločljiv trenutek obstal v počasnem posnetku strmenja.
Tvoja majica se je v jutranjem vetru pozibavala na vrvi za perilo, kot da bi mi mahala. Videti je bila kot nek na pol zbledel spomin na druge čase, ki ga bo zdaj zdaj odneslo čez ograjo, čez ptice, čez morje, za obzorje in potem kdo ve komu k jutranjemu časopisu na mizo, da ga bo pojedel skupaj z zajtrkom.
Postalo je svetlo. Jata je raztegnila krila in takrat sem te slišala, ko si šel mimo mene: Danes moram oditi z njimi.
Skomignila sem z rameni, ker ne vem kaj drugega bi ti lahko odgovorila. Odgrnila sem zaveso do konca, odprla okno, vdihnila jutranji zrak in zaprla oči. Mislim, da si odšel že davno tega, sem pripomnila sama pri sebi.
Ptice so, ena za drugo odletele, črne kot vedno, da so zastrle nebo.

Potem je še enkrat zapihal veter.

In zrak je postal lahek. Kot nežen vonj ingverja, ki sem ga še enkrat globoko vdihnila.
In odšla dalje v svoje življenje.

Rinpoche

Narisala bom novo pot.
Izmislila si bom novo dimenzijo.
Vzela bom zemljevid in malo premešala koordinate,
da svet ne bo več le sever, jug in vzhod, zahod,
ampak bodo nova obzorja za obzorji,
noč in dan pa malo tu in malo tam.

Izmislila si bom nove ljudi,

imena krajev in nove prostore, kamor se bom umestila.

Narisala bom palme na vrhove in dodala sonce kamor si bom zaželela.

Izmislila si bom samo poletje 

in izbrisala sivo in hladno zimo.

Tebe bi narisala točno takšnega kot si. 

Ob meni. V novih krajih, z novimi ljudmi.

S tvojim nasmehom.

S tvojimi čudovitimi očmi.

Tebe. Kot si.

Slon

Mavrični slon mi sedi na dlani.

Ko jo zaprem, izgine vame,

kadar jo držim razprto pred sabo me gleda naravnost v oči. 

Ne razumem ga. In videti je, kot da tudi on ne razume samega sebe.

Mavričnemu slonu v svoji dlani se nasmehnem.

Potem pa poleti.

In za njim še cela jata mavričnih slonov.

Rešili so se krize identitete.