Lekcije

Mimogrede se tudi jaz kaj naučim.

Nikoli iz izkušenj drugih, saj nikoli ne poslušam. Skoraj vedno iz lastnih ran, ki navadno ostajajo vidne brazgotine. Eno, zadnjo, nosim s ponosom.

Lekcije se pa kar vrstijo. Takrat, ko najmanj pričakuješ, se naučiš...

...da je včasih lažje nositi masko, ki daje videz, da je vse v redu, kot da bi nekomu priznali, da nas boli.

...da je največkrat pametno povedati, če imaš nekoga rad, saj se ljudje zelo hitro izgubijo na poti.

...da ni vse v obleki, ampak v tem kako jo nosiš.

...če delaš dobro, te bo najprej teplo slabo, šele potem se ti bo dobro povrnilo.

...da ne smeš nikogar siliti v kaj, česar si ne želi. Tudi, če to pomeni, da nam bo hudo.

...da ni vsa žgana pijača zdravilo za boleč želodec.

...da se je potrebno zanesti na prvi vtis, ni pa vedno pravi.

...da moramo tudi ljudi, ki jim verjamemo, včasih vzeti nekoliko manj resno.

...da je potrebno narediti vse za ljubezen svojega življenja, tudi če meniš, da kaj takšnega ne obstaja.

...da pravi prijatelji nikoli ne zatajijo, tudi če so daleč proč.

...da je kljub vsemu lažje biti optimist.

...da najbolj leni in nesposobni ljudje najlažje plezajo skozi življenje.

...da v ljubezni, vojni in biznisu ni pravil. 

...da je popoldanski sprehod vreden več kot vse nadure.

...da je comfort zone v resnici zapor.

...da je odštevanje do dopusta zabavno šele, ko postane številka enomestna.

Pa naj še kdo reče, da se ne učimo celo življenje. :)

Energije v ljudeh in krajih.

Nekateri kraji in ljudje so nam bolj domači kot drugi. Že takoj, na prvi pogled.
Drugi malo manj. Tudi, ko jih obiskujemo in srečujemo redno, se nam zdijo oddaljeni. Nedostopni. Neprijazni. In to je vse. Nobene kemije.
Zanima me kaj je za tem. Resno. Od kod prihaja vsa ta energija in zakaj se vzpostavi tako, da bi se nekam prav takoj preselili in da bi nekatere ljudi, že ob prvem srečanju, najraje kar objeli in jih nikoli izpustili?
Sama nisem tako zelo hitro in lahko navdušena nad vsem. Sem videla in doživela že veliko in je potrebno malo več. Tisto nekaj. Tista iskrica, da me premakne.
Se mi pa zgodi včasih, da sem v trenutku impresionirana in ne potrebujem ničesar več, da bi se vedno, znova in znova, vračala nazaj. Kam. Ali h komu.

Takšna ljubezenska zgodba na prvi pogled, se je spletla med mano in Portugalsko. Nikoli nisem imela posebne želje, da bi šla. Nobene potrebe, da bi videla ta del Evrope. Potem pa sem, po spletu srečnih okoliščin, nekega hladnega dne pristala v Lizboni. In kljub temu, da je šlo narobe skoraj vse kar je lahko šlo narobe tisti dan, je naslednje jutro prineslo tisto, kar sem potrebovala. Pisane vasice, dolge peščene plaže, ravno pravi kontrast peska in morja, hiške z modrimi polkni, male restavracije, ljudi z ritmom življenja, ki si ga želim tudi sama in dobro hrano. In mesta. Z dušo. Čudovit jezik.
Vem, da vedno gledamo na kraje, kjer se nam godi dobro, torej, kjer smo na dopustu, nekoliko drugače, kot če bi tam imeli poslovne opravke. Ampak, na mojo srečo so moja potovanja vedno povezana le z užitkom in zato lahko vse ocenjujem enako.
Portugalska, oziroma del nje, ki sem ga uspela nekoliko raziskati, je ljubezen na prvi pogled. Na prvo srečanje, bolje rečeno. In, ko sem se letos, ob približno enakem času kot lansko leto, vračala nazaj, sem se počutila malo tako, kot da bi odhajala domov. Toplo in prijetno.
Mesto, s katerim si nisva bila preveč simpatična in se mi je zdelo, kot da me še namerno muči, pa je prav gotovo Sarajevo. Bilo je sivo in hladno. Malo obglodano in načeto. In v poznem aprilu, nekega jutra, kar naenkrat še zasneženo. Verjamem, da energije ostajajo ujete v pajčevine kotičkov, kamor ljudje manj zahajajo. In se potem širijo skozi mesto, ko zapiha pravi veter. Tam se je širila neka čudna energija. Ne spomnim se kako so se počutili drugi, jaz sem si želela le, da bi čim prej minilo.

Kot z mesti je tudi z ljudmi. Z nekaterimi se trudimo, nekatere takoj vzljubimo in drugi so nam samo še en opravek takrat, ko jih moramo srečati.
Spomim se, da sem nekaj let nazaj spoznala osebo, o kateri sem sicer prej že slišala, približno sem vedela kako je videti, nisem imela nikakršnih pričakovanj, pa sem bila zelo prijetno presenečena, ko sem jo prvič v življenju srečala osebno. Tisti občutek, kot bi se poznali od nekdaj. Ko se je zelo lahko pogovarjati in se ti zdi, da bi lahko povedal karkoli, ko se sploh ni potrebno preveč truditi. Tako preprosto se je usesti in piti pivo in se pogovarjati. Nekateri so pač takšni. In kako zelo si želim, da bi bilo v mojem življenju več slednjih, kot tistih, s katerimi se je potrebno kar naprej nekaj truditi. Razglabljati. Pregovarjati. Popuščati. Ne, takšnih mi res ni treba, čeprav so vsekakor izziv.

V naslednjih dneh, bolje v naslednjem mesecu, bom imela opravka z vsemi. Temi, ki bodo pili vso mojo energijo in me izčrpali do točke, ko se bom lahko samo še sesedla. In s temi, ko je vse tako lahko, kot bi se poznali od nekdaj. Veselim se srečanja z eno takšno osebo in vsemi, ki sodijo poleg. Kmalu. Veselim se še enega od krajev, kjer bi lahko bila tudi doma. Občutka svobode in sproščenosti, ki ga prinese. Ljudi tam. Mene, takšne kot sem lahko le tam.
Ja, veselim se. Ko bi le vse bilo tako lahkotno preprosto, kot pozibavanje v viseči mreži.

Svet, kot ga želim

Ko zaprem za seboj vrata pisarne, zavijem z glavne ceste proti domu, takrat se moj svet spremeni. In nič več nisem živčna razvalina. Nihče več me ne jezi. Obrazne mišice se mi sprostijo in guba na čelu se zravna. Nič več neprestanega hrupa in drvenja.
Od takrat dalje so le še...

...pisani travniki, kjer si lahko sam s seboj in svojimi mislimi

...obiski pri najljubših in posedanje na vrtu

...zverinice, ki jim ni mar kako si videti, kaj razmišljaš, kdo te je razjezil. So tam in so neizmerno vesele, ko se pojaviš na vratih.

...sončni zahodi in tišina

...sprehodi po listju 

...kotički, kjer bi se usedel in celo večnost brezdelno strmel v nebo

...skrbno premišljene vragolije, ki so dovoljene le, če imaš štiri tačke

...norenja, tekanja, poskakovanja in sreča

...ljubi, ljubši, najljubši

...popoldanski počitki 

...trenutki, ko bi ustavil čas, globoko vdihnil lepoto okrog sebe in izdihnil nemogoče ljudi, stresne ljudi, težave, izzive in obstal. Za vedno.

Pravijo, da so pred nami veliko boljše stvari, kot tiste, ki smo jih pustili za seboj.
In končno to res, čisto zares verjamem. Veste zakaj? Ker je vse v pristopu in menim, da je moj, po številnih vzponih in padcih, tokrat pravi. Dovolj pozitiven. Dovolj pretresen in premešan, da sem se končno naučila stati trdno na nogah.
Življenje je lepo, če ga le ne jemlješ preveč resno. ;)

Oranžno

Ni popolnoma jasno od kod so tiste pomaranče,
ki si jih ob deževnih dneh nosil na moje okno,
da bi odsevale oranžno
namesto vzhajajočega sonca.
In bile moj sončni zahod.
Vonj se je vpletal v jutranjo kavo
in z malo čokolade je bila nekaj posebnega.
Še danes se sprašujem
(z Jaffa keksi v posodici na mizi in magdalenicami v mislih),
če bom še kdaj okusila podobno.
Sedaj pada dež. Le dež, brez oranžne,
brez mavric v kapljicah na oknu.
In zmanjkalo je pomaranč.

Ko bi le vedela, od kod so bile.

Dediščine in s tem povezane burleske v Butalah

Pravijo, da se pri denarju vse konča.
Kadar to slišim si mislim svoje. Da verjetno ne poznam ljudi, ki bi bili tako nori, da bi zaradi denarja kakšno stvar prekinili. Ki bi se prepirali zaradi denarja. Ki bi grebli denar na kup in živeli za to, da bi imeli nekoč čim več (ker so nesmrtni ali pa bodo vse odnesli s seboj). Ne, takšnih pa že ne poznam, sploh se ne bi družila s takšnimi ljudmi, ker mi gredo na živce.
Naivna? Ja, očitno precej. Ker, ne, ne konča se vse pri denarju. V slovenceljskem svetu se konča vse že pri dediščinah. Preden do denarja sploh pridemo. In moje razmišljanje, da takšnih ljudi ne poznam... Neumno, ne da jih ne poznam, imam jih celo v družini. Očitno.

Občasno se pač zgodi, da kdo umre. Ja, kaj hočemo, vsi gremo tja. In najbolj podla stvar (po mojem mnenju) v tej situaciji je, da se vsi pričnejo pogovarjati o premoženju ravno umrle osebe, še preden se le ta dobro ohladi na temperaturo mrliča. Veliko je imel. Le kam je šlo vse to premoženje? Pa hiše, le kdo bo sedaj to dobil? Mi smo bližji sorodniki, kako lahko tisti tam, ki sploh niso tako blizu, dobijo več kot jaz? Jaz sem se dobro razumel z njim, sigurno moram nekaj dobiti.
Ponavadi se z vsemi temi, kot jaz rada rečem, "second hand posmrtnimi dilemami" ukvarjajo ravno tisti, ki so pokojniku lezli v rit tako, da jih niti vlačilec za ladje ne bi potegnil več ven, za njegovim hrbtom pa kritizirali odločitve, ki jih je oseba naredila, kritizirali boljše polovice te osebe, obnašanje in ocenjevali vsak korak, kot bi bili profesionalni psihologi. Neumni zakoni in traparije kot je nujni delež, omogočajo ljudem, da dejansko izsilijo nekaj, kar jim po nikakršni logiki ne pripada. Ker, roko na srce, v večini primerov niso bili tam, ko se je bogastvo ustvarjalo, niso bili tam, ko je oseba pričenjala svojo, ne tako lepo tlakovano pot, niso bili tam ob vzponih in padci v karieri te osebe. In, z golimi rokami zgrajeno bogastvo pač ne pripada bratom in sestram, ki so v tem času živeli svoja življenja, v stilu daleč od oči, daleč od srca. Pripada osebi, ki je bila podporni steber, ki je čustveno nekaj pomenila pokojniku in šele nato tistim, ki jih je izbral za vredne delčka svojega premoženja. Seveda, poklicni dediči v naši državi se nikakor ne bi strinjali, sploh tisti, ki imajo dovolj veliko srečo, da živijo od nujnega deleža in so preživeli vse možne sorodnike, svetlikanje cekinov pa jim zamegli pogled na kulturo žalovanja in njihova lastna čustva.

Pred kratkim sem imela možnost prav od blizu spremljati tovrstne dediče. Tiste najbližne in tiste malo bolj odaljene. Vsi so si meli roke in se smehljali sami sebi v brk. So že vedeli zakaj.

Če nadaljujem... Potem, ko je vsa ceremonija in (kvazi) žalovanje že dovolj oddaljeno, se pričnejo druge dileme. Ne več Ali bom v oporoki?, ampak tiste Koliko bo kdo dobil? Tukaj pa popolnoma izgubim živce. Moj denar je moja osebna stvar. Mogoče še stvar mojega parterja, vse ostalo pa... lahko si lepo zataknete kam vso vašo radovednost in foušljivost in odkorakate čim dlje stran od mene. In ja, ne obračajte se nazaj.
Tokrat je nekaj padlo pač tudi na moj krožnik. Ker nisem pričakovala ničesar in ker to pomeni, da sem dobila več kot pričakovala, sem razumljivo hvaležna. Ker delam pošteno in hodim vsak dan v službo, kjer skušam dati vse od sebe, seveda moja plača ne pokrije vseh stroškov. Pač nisem bila tako pametna, da bi zajahala zlato kravo, ki bi jo lahko molzla v nedlogled. Potem mi ne bi bilo potrebno imeti zaresne službe, ne bi imela kredita, ne bi imela lastnega avta, ki zahteva svoje in bi živela kot lord. Saj veste... prijetno brezdelje, zabave, pogoste počitnice in vse to, kar sodi poleg.
Kakorkoli, zdi se mi, da iz dediščinskih vojn izidejo zmagovalci tisti, ki so prej najbolj grdo ravnali s pokojniki ali pa vsaj najbolj blatili. Tisti, ki so igrali fair play pa navadno potegnejo kratko. In potem smo tukaj še takšni, ki v ves ta cirkus pademo čisto po nesreči. Brez pričakovanj. Amaterji.

Grozno je vse to. Ljudje, ki si jih nekoč imel za vzgled, se spremenijo v mrhovinarje. Dobesedno. In potem se med seboj prepirajo. In gojijo zamere. In se obtožujejo zakaj in kako. In včasih sem samo sekundo stran od popolnoma norega zbruha, ki bi rezultiral v mojem nekontroliranem vpitju, da se mi gabijo, da mi gredo na bruhanje in da naj si lepo vsi skupaj zataknejo svoje stikanje, spletke in denar tja, kamor sonce ne posije in mi izginejo izpred oči.
Malo iskrene hvaležnosti ne bi nikomur škodilo. Nerodno mi je, ker se to, v kar nisem verjela, da obstaja, dogaja tudi med ljudmi, ki jim rečem sorodniki. Še dobro, da niso tisti prav najbližji in mi ni potrebno biti nerodno za njih, ampak se mi lahko le smilijo.

Strah me je. Ker me skrbi, kako me bodo tovrstni mrhovinarji poteptali, ko bodo odšli tisti, ki mi največ pomenijo. In bi dala ves denar na tem svetu, da me nikoli ne bi zapustili. Ker jaz se nočem boriti. Nočem dokazovati, da mi kaj pripada. Nisem takšna, saj sem že danes, ob misli na izgubo neizmerno žalostna (ja, to pomeni imeti zares rad in spoštovati). Lahko vse skupaj potisnem v roke prvemu brezdomcu, ki pride mimo ali pa dam neki družini, ki zares potrebuje, samo da bi lahko vedno imela to bogastvo, ki ga imam sedaj - starše, brata in stare starše, ki me imajo in se imajo radi. In čudovitega partnerja. In vse tiste tačke in repke in smrčke. Temu se ne da določiti vrednosti.

V slovenceljskih zapuščinskih bojih in prepirih in zamerah se jasno vidi koliko je bil komu kdo vreden. V denarju ali ljubezni.


Pa še pripis: če se je kdo v mojem pisanju prepoznal - sram naj vas bo.
Tako.