Pravijo, da se pri denarju vse konča.
Kadar to slišim si mislim svoje. Da verjetno ne poznam ljudi, ki bi bili tako nori, da bi zaradi denarja kakšno stvar prekinili. Ki bi se prepirali zaradi denarja. Ki bi grebli denar na kup in živeli za to, da bi imeli nekoč čim več (ker so nesmrtni ali pa bodo vse odnesli s seboj). Ne, takšnih pa že ne poznam, sploh se ne bi družila s takšnimi ljudmi, ker mi gredo na živce.
Naivna? Ja, očitno precej. Ker, ne, ne konča se vse pri denarju. V slovenceljskem svetu se konča vse že pri dediščinah. Preden do denarja sploh pridemo. In moje razmišljanje, da takšnih ljudi ne poznam... Neumno, ne da jih ne poznam, imam jih celo v družini. Očitno.
Občasno se pač zgodi, da kdo umre. Ja, kaj hočemo, vsi gremo tja. In najbolj podla stvar (po mojem mnenju) v tej situaciji je, da se vsi pričnejo pogovarjati o premoženju ravno umrle osebe, še preden se le ta dobro ohladi na temperaturo mrliča. Veliko je imel. Le kam je šlo vse to premoženje? Pa hiše, le kdo bo sedaj to dobil? Mi smo bližji sorodniki, kako lahko tisti tam, ki sploh niso tako blizu, dobijo več kot jaz? Jaz sem se dobro razumel z njim, sigurno moram nekaj dobiti.
Ponavadi se z vsemi temi, kot jaz rada rečem, "second hand posmrtnimi dilemami" ukvarjajo ravno tisti, ki so pokojniku lezli v rit tako, da jih niti vlačilec za ladje ne bi potegnil več ven, za njegovim hrbtom pa kritizirali odločitve, ki jih je oseba naredila, kritizirali boljše polovice te osebe, obnašanje in ocenjevali vsak korak, kot bi bili profesionalni psihologi. Neumni zakoni in traparije kot je nujni delež, omogočajo ljudem, da dejansko izsilijo nekaj, kar jim po nikakršni logiki ne pripada. Ker, roko na srce, v večini primerov niso bili tam, ko se je bogastvo ustvarjalo, niso bili tam, ko je oseba pričenjala svojo, ne tako lepo tlakovano pot, niso bili tam ob vzponih in padci v karieri te osebe. In, z golimi rokami zgrajeno bogastvo pač ne pripada bratom in sestram, ki so v tem času živeli svoja življenja, v stilu daleč od oči, daleč od srca. Pripada osebi, ki je bila podporni steber, ki je čustveno nekaj pomenila pokojniku in šele nato tistim, ki jih je izbral za vredne delčka svojega premoženja. Seveda, poklicni dediči v naši državi se nikakor ne bi strinjali, sploh tisti, ki imajo dovolj veliko srečo, da živijo od nujnega deleža in so preživeli vse možne sorodnike, svetlikanje cekinov pa jim zamegli pogled na kulturo žalovanja in njihova lastna čustva.
Pred kratkim sem imela možnost prav od blizu spremljati tovrstne dediče. Tiste najbližne in tiste malo bolj odaljene. Vsi so si meli roke in se smehljali sami sebi v brk. So že vedeli zakaj.
Če nadaljujem... Potem, ko je vsa ceremonija in (kvazi) žalovanje že dovolj oddaljeno, se pričnejo druge dileme. Ne več Ali bom v oporoki?, ampak tiste Koliko bo kdo dobil? Tukaj pa popolnoma izgubim živce. Moj denar je moja osebna stvar. Mogoče še stvar mojega parterja, vse ostalo pa... lahko si lepo zataknete kam vso vašo radovednost in foušljivost in odkorakate čim dlje stran od mene. In ja, ne obračajte se nazaj.
Tokrat je nekaj padlo pač tudi na moj krožnik. Ker nisem pričakovala ničesar in ker to pomeni, da sem dobila več kot pričakovala, sem razumljivo hvaležna. Ker delam pošteno in hodim vsak dan v službo, kjer skušam dati vse od sebe, seveda moja plača ne pokrije vseh stroškov. Pač nisem bila tako pametna, da bi zajahala zlato kravo, ki bi jo lahko molzla v nedlogled. Potem mi ne bi bilo potrebno imeti zaresne službe, ne bi imela kredita, ne bi imela lastnega avta, ki zahteva svoje in bi živela kot lord. Saj veste... prijetno brezdelje, zabave, pogoste počitnice in vse to, kar sodi poleg.
Kakorkoli, zdi se mi, da iz dediščinskih vojn izidejo zmagovalci tisti, ki so prej najbolj grdo ravnali s pokojniki ali pa vsaj najbolj blatili. Tisti, ki so igrali fair play pa navadno potegnejo kratko. In potem smo tukaj še takšni, ki v ves ta cirkus pademo čisto po nesreči. Brez pričakovanj. Amaterji.
Grozno je vse to. Ljudje, ki si jih nekoč imel za vzgled, se spremenijo v mrhovinarje. Dobesedno. In potem se med seboj prepirajo. In gojijo zamere. In se obtožujejo zakaj in kako. In včasih sem samo sekundo stran od popolnoma norega zbruha, ki bi rezultiral v mojem nekontroliranem vpitju, da se mi gabijo, da mi gredo na bruhanje in da naj si lepo vsi skupaj zataknejo svoje stikanje, spletke in denar tja, kamor sonce ne posije in mi izginejo izpred oči.
Malo iskrene hvaležnosti ne bi nikomur škodilo. Nerodno mi je, ker se to, v kar nisem verjela, da obstaja, dogaja tudi med ljudmi, ki jim rečem sorodniki. Še dobro, da niso tisti prav najbližji in mi ni potrebno biti nerodno za njih, ampak se mi lahko le smilijo.
Strah me je. Ker me skrbi, kako me bodo tovrstni mrhovinarji poteptali, ko bodo odšli tisti, ki mi največ pomenijo. In bi dala ves denar na tem svetu, da me nikoli ne bi zapustili. Ker jaz se nočem boriti. Nočem dokazovati, da mi kaj pripada. Nisem takšna, saj sem že danes, ob misli na izgubo neizmerno žalostna (ja, to pomeni imeti zares rad in spoštovati). Lahko vse skupaj potisnem v roke prvemu brezdomcu, ki pride mimo ali pa dam neki družini, ki zares potrebuje, samo da bi lahko vedno imela to bogastvo, ki ga imam sedaj - starše, brata in stare starše, ki me imajo in se imajo radi. In čudovitega partnerja. In vse tiste tačke in repke in smrčke. Temu se ne da določiti vrednosti.
V slovenceljskih zapuščinskih bojih in prepirih in zamerah se jasno vidi koliko je bil komu kdo vreden. V denarju ali ljubezni.
Pa še pripis: če se je kdo v mojem pisanju prepoznal - sram naj vas bo.
Tako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar