Svet, kot ga želim

Ko zaprem za seboj vrata pisarne, zavijem z glavne ceste proti domu, takrat se moj svet spremeni. In nič več nisem živčna razvalina. Nihče več me ne jezi. Obrazne mišice se mi sprostijo in guba na čelu se zravna. Nič več neprestanega hrupa in drvenja.
Od takrat dalje so le še...

...pisani travniki, kjer si lahko sam s seboj in svojimi mislimi

...obiski pri najljubših in posedanje na vrtu

...zverinice, ki jim ni mar kako si videti, kaj razmišljaš, kdo te je razjezil. So tam in so neizmerno vesele, ko se pojaviš na vratih.

...sončni zahodi in tišina

...sprehodi po listju 

...kotički, kjer bi se usedel in celo večnost brezdelno strmel v nebo

...skrbno premišljene vragolije, ki so dovoljene le, če imaš štiri tačke

...norenja, tekanja, poskakovanja in sreča

...ljubi, ljubši, najljubši

...popoldanski počitki 

...trenutki, ko bi ustavil čas, globoko vdihnil lepoto okrog sebe in izdihnil nemogoče ljudi, stresne ljudi, težave, izzive in obstal. Za vedno.

Pravijo, da so pred nami veliko boljše stvari, kot tiste, ki smo jih pustili za seboj.
In končno to res, čisto zares verjamem. Veste zakaj? Ker je vse v pristopu in menim, da je moj, po številnih vzponih in padcih, tokrat pravi. Dovolj pozitiven. Dovolj pretresen in premešan, da sem se končno naučila stati trdno na nogah.
Življenje je lepo, če ga le ne jemlješ preveč resno. ;)