Nekateri kraji in ljudje so nam bolj domači kot drugi. Že takoj, na prvi pogled.
Drugi malo manj. Tudi, ko jih obiskujemo in srečujemo redno, se nam zdijo oddaljeni. Nedostopni. Neprijazni. In to je vse. Nobene kemije.
Zanima me kaj je za tem. Resno. Od kod prihaja vsa ta energija in zakaj se vzpostavi tako, da bi se nekam prav takoj preselili in da bi nekatere ljudi, že ob prvem srečanju, najraje kar objeli in jih nikoli izpustili?
Sama nisem tako zelo hitro in lahko navdušena nad vsem. Sem videla in doživela že veliko in je potrebno malo več. Tisto nekaj. Tista iskrica, da me premakne.
Se mi pa zgodi včasih, da sem v trenutku impresionirana in ne potrebujem ničesar več, da bi se vedno, znova in znova, vračala nazaj. Kam. Ali h komu.
Takšna ljubezenska zgodba na prvi pogled, se je spletla med mano in Portugalsko. Nikoli nisem imela posebne želje, da bi šla. Nobene potrebe, da bi videla ta del Evrope. Potem pa sem, po spletu srečnih okoliščin, nekega hladnega dne pristala v Lizboni. In kljub temu, da je šlo narobe skoraj vse kar je lahko šlo narobe tisti dan, je naslednje jutro prineslo tisto, kar sem potrebovala. Pisane vasice, dolge peščene plaže, ravno pravi kontrast peska in morja, hiške z modrimi polkni, male restavracije, ljudi z ritmom življenja, ki si ga želim tudi sama in dobro hrano. In mesta. Z dušo. Čudovit jezik.
Vem, da vedno gledamo na kraje, kjer se nam godi dobro, torej, kjer smo na dopustu, nekoliko drugače, kot če bi tam imeli poslovne opravke. Ampak, na mojo srečo so moja potovanja vedno povezana le z užitkom in zato lahko vse ocenjujem enako.
Portugalska, oziroma del nje, ki sem ga uspela nekoliko raziskati, je ljubezen na prvi pogled. Na prvo srečanje, bolje rečeno. In, ko sem se letos, ob približno enakem času kot lansko leto, vračala nazaj, sem se počutila malo tako, kot da bi odhajala domov. Toplo in prijetno.
Mesto, s katerim si nisva bila preveč simpatična in se mi je zdelo, kot da me še namerno muči, pa je prav gotovo Sarajevo. Bilo je sivo in hladno. Malo obglodano in načeto. In v poznem aprilu, nekega jutra, kar naenkrat še zasneženo. Verjamem, da energije ostajajo ujete v pajčevine kotičkov, kamor ljudje manj zahajajo. In se potem širijo skozi mesto, ko zapiha pravi veter. Tam se je širila neka čudna energija. Ne spomnim se kako so se počutili drugi, jaz sem si želela le, da bi čim prej minilo.
Kot z mesti je tudi z ljudmi. Z nekaterimi se trudimo, nekatere takoj vzljubimo in drugi so nam samo še en opravek takrat, ko jih moramo srečati.
Spomim se, da sem nekaj let nazaj spoznala osebo, o kateri sem sicer prej že slišala, približno sem vedela kako je videti, nisem imela nikakršnih pričakovanj, pa sem bila zelo prijetno presenečena, ko sem jo prvič v življenju srečala osebno. Tisti občutek, kot bi se poznali od nekdaj. Ko se je zelo lahko pogovarjati in se ti zdi, da bi lahko povedal karkoli, ko se sploh ni potrebno preveč truditi. Tako preprosto se je usesti in piti pivo in se pogovarjati. Nekateri so pač takšni. In kako zelo si želim, da bi bilo v mojem življenju več slednjih, kot tistih, s katerimi se je potrebno kar naprej nekaj truditi. Razglabljati. Pregovarjati. Popuščati. Ne, takšnih mi res ni treba, čeprav so vsekakor izziv.
V naslednjih dneh, bolje v naslednjem mesecu, bom imela opravka z vsemi. Temi, ki bodo pili vso mojo energijo in me izčrpali do točke, ko se bom lahko samo še sesedla. In s temi, ko je vse tako lahko, kot bi se poznali od nekdaj. Veselim se srečanja z eno takšno osebo in vsemi, ki sodijo poleg. Kmalu. Veselim se še enega od krajev, kjer bi lahko bila tudi doma. Občutka svobode in sproščenosti, ki ga prinese. Ljudi tam. Mene, takšne kot sem lahko le tam.
Ja, veselim se. Ko bi le vse bilo tako lahkotno preprosto, kot pozibavanje v viseči mreži.
Ni komentarjev:
Objavite komentar