Še vedno jezdim val navdiha...

Zopet odkrivam tisti svet, ko si popolnoma nekje drugje. In pišeš. Zelo podobno občutku ob branju knjig, le da zgodbo obračaš kot si želiš...
V zadnjem času sem se vrnila tudi k pisanju kratkih zgodb. Nikoli jih še nisem objavila, ker mi za kaj takšnega manjka samozavesti. In talenta, da bi bilo res dobro napisano. In me je čisto malo sram. :)
Si pa tokrat drznim objaviti kratek odlomek. Čisto tako... za okus...


..."Veš, tako to gre...", se je obrnil proti njej, "v življenju je vedno potrebno izbrati manjše zlo, tisto kar je sigurno." 
In potem je brezbrižno obstal, z rokami v žepu in gledal v tiste oddaljene hribe, ki jih je že božala oranžna svetloba prihajajočega večera. Najlepši trenutek jasnega zimskega dne. Sončni zahod. Sploh, če si ga lahko ogleduješ, kako se projecira na skalnatih pobočjih Alp.
Verjetno je nadaljeval z razlaganjem svoje teorije o odnosih, a slika v njenih mislih se je zamrznila na njegovem profilu, tistem popolnem, ki se tolikokrat pojavlja v njenih sanjah. Vedno znova. Na njegovih ustnicah, ki si jih je želela poljubiti že toliko časa. Nedosegljivih. Spraševala se je, če bo kdaj zares vedel kaj čuti do njega in kako zelo je obrnil njeno življenje na glavo. S preprostim pogledom. In tistim nalezljivim nasmehom.
Bo kdaj zares vedel kako zelo si želi s svojimi ustnicami drseti po njegovem vratu in ga globoko vdihniti. Kako si ga želi gledati v oči, medtem ko počasi slači njegovo majico... Kako noro si želi, da bi se ljubil z njo...

In potem sledi tisto, zaradi česar mi zmanjka samozavesti. Poleg tega pa (ne da se prav veliko oziram na to, ampak se :)), se mi postavlja vprašanje, kaj bodo rekli ljudje...

Fajn je pisat, kaj naj rečem. :)

Pobiranje

The Scientist od Coldplay je en takšen super komad.

Danes, ko se počasi pobiram in sestavljam in ko nimam navdiha za nič, po obrokih poslušam glasbo. Iz nadaljevank, ki so mi všeč. Od izvajalcev, ki vedo kako z besedili in tistih, ki ne vedo, pa jim je vseeno uspelo.
Tistih z melodijo, ki je presežek in tistih, ki so popolnoma razglašeni in še vedno zvenijo super.
Bežim v domišljijo in se vračam nazaj. V besedila, kjer se najdem. In nazaj v realni svet. Glasba so vrata nekam, kamor si lahko dovolimo vstopiti ne glede na to kakšne so naše sanje, želje... tam je vse dovoljeno, samo ponesti nas mora.

In, če se vrnem... The Scientist je fajn komad. Coldplay so super.

Nobody said it was easy, no one ever said it would be this hard...

Obsedenosti in zasvojenosti

V življenju velikokrat postanem obsedena oziroma zasvojena s čim. Kar tako malo, včasih z razlogom, včasih brez posebnega razloga.

Zadnje čase sem obsedena z Lady Gaga. Ker ne sodi v čredo, ker je drugačna in ker si upa. In ker me je zasvojilo TOLE. Doziram dvakrat zjutraj, na poti v službo. In doma. In vmes. Pa kakor koli čudno je tole prebrati, ampak res mi je všeč. :) Mogoče bo kriv njen nos...

Z glasbo na splošno. S tem, tem in tem. Z Elvisem. Verjetno sem se preveč dolgo upirala.

In s Snickersom. Ga jem za zajtrk. In včasih še popoldan, po kosilu. Ker ima vse, kar človek potrebuje - čokolado, karamelo in arašide. V bistvu je popoln.

In z Nerudo. Utapljam se v njegovih verzih. Mi je žal, da ga razumem samo v prevodih.

S pisanjem. V zadnjem času sem napisala veliko. Zelo malo od napisanega mi je všeč, veliko mora še počakati na svoj trenutek.

Zasvojilo me je kaliforniciranje. Že dolgo nazaj, zato sem vesela, da so se vrnili.

Zasvojena postajam z nekim stanjem v katerem sem trenutno. Ker je tako lahko. In tako na dosegu roke. Ker je comfort zone.

In tek. Čeprav v tem tednu nisem imela prav veliko časa za to. Mislim, da je edini, ki razume tovrstno zasvojenost Murakami. :)

Pa moja čisto najnovejša zobsedenost - s pletenjem. :)


Nekatere zasvojenosti so super. Sploh s takšnimi zadevami, ki jih naštevam.
Pravijo, da if it makes you happy, it can't be that bad... :)

Utrinki življenja

Vsi samo nekaj tarnamo. Kamor pridem se najde nekdo, ki se pritožuje. Čez ljudi okrog sebe (tukaj naj pripomnim, se tudi jaz). Čez politično situacijo, pa sploh niso volili. Čez najnovejšo oddajo, pa jo kljub temu vsi gledajo. Čez slabo očiščene ceste, pa vsi so si želeli snega. Čez dež, za katerega so še včeraj prosili. Veliko se pritožujemo in tarnamo. Nekateri bolj, drugi manj.

In ker sem včeraj (in dva dni nazaj...) tudi sama imela takšno obdobje pritoževanja glede določenih stvari, ki uspejo vsak dan nekoliko zamajati moje bolj kot ne ustaljene tirnice, sem se čisto resno zamislila. Sama nad seboj. S tem ne bom dosegla ničesar. In sem se odločila, da bom v vsakem dnevu našla nekaj pozitivnih utrinkov vsakdanjega življenja. Da se ne bodo zadnji dnevi zdeli povsem zaviti v neke nevtralne sivine, sem tudi za pretekle trenutke izbrskala tisto pozitivno.
In, ne boste verjeli, veliko lepega se nam zgodi tekom dne, pa naj bo to doma, v službi, med nakupovanjem, med vožnjo...

Mojih čudovitih utrinkov, ki so očitno zleteli mimo, ko sem se jezila in pritoževala je bilo za eno veliko škatlo. :)

• jutranji poljub, ko odhajam v službo
• pozdrav zaspane sosede skozi okno
• neznani voznik, ki me spusti v kolono in se pri tem še nasmehne
• čisto odbito in skoraj nerazumljivo sporočilo, zaradi katerega se smejiš še cel dan
• kosilo s sodelavko, po katerem se počutiš veliko bolje
• čisto zmeden in živčen pogovor po katerem niti ne veš kaj je sogovornik povedal
• trenutki, ko si nekdo vzame čas in te posluša
• Snickers :)
• večerna pot iz službe domov, ko si na ves glas prepevaš pesem, ki jo znaš do zadnje vejice na pamet
• sprehod po Konzorciju in vonj novih knjig
• Neruda
• darilce, ki ga dobiš popolnoma na skrivaj (hvala še enkrat :))
• topel tuš
• ogenj v kaminu, ko premražen stopiš v dnevno sobo
• razgled na hribe, ki se kopajo v zadnjih sončnih žarkih
• sproščen klepet ob kozarcu (kozarčku) viskija
• bratovo sporočilo in pripeta fotografija, kako se vzpenja v hribe, medtem ko jaz sedim v pisarni (brez sarkazma, res mi polepša dan)
• telefonski pogovor s starši in napotki za pletenje
• občutek sreče, ki te prevzame kar naenkrat
• iskrena pohvala, kar tako mimogrede
• povabilo na sprehod, čeprav veš, da ga boš zamudil, ker bo že temno in hladno, ko prideš domov; pa je lepo vedeti, da nekdo misli nate
• pesem, ki jo napišeš v enem stavku in se še sam sprašuješ, ko jo še enkrat prebereš, kaj si mislil...

...in še veliko tega.

Pomislite kdaj, ko imate slab dan ali pa, ko vas nekdo malo namerno, malo zato ker pač takšen/-na je, jezi in spravlja v slabo voljo, koliko lepih trenutkov se vam je zgodilo v vmesnem času.

Vsem, ki ste se kakor koli našli v naštetem - hvala, ker delate moje življenje lepo (posebna zahvala gre pa seveda Snickersu, ki je vedno na dosegu roke in tam, ko ga potrebujem :)).

Neke vrste jesen

Danes se zdiš veliko dlje,
veliko bolj meglen in otožen,
kot bi te gledala skozi dežne kaplje
na neko jesensko jutro,
ko drevo pred zarošenim oknom,
na katerega rišem najine začetnice,
otresa s sebe rumeno-rdeče liste
in se poveša k tlom,
kot bi se sklanjalo k meni,
da bi me objelo s hrapavimi vejami v zavetje,
medtem, ko se mi ti oddaljuješ z meglo.

Kam odhajaš?

Just to say hello :)

Želela sem pisati o politiki. In o veri. In o tem, kako me ti dve temi jezita kadar koli jih kdo omeni v pogovoru. In zadnje čase; o družinskem zakoniku, ker ljudje ne vidijo "big picture". Pa še o funkcionalnih družinah, ki to niso. Verjetno bi se razburila, vključila svojega avtopilota in potem bi pisala neumnosti in nekje na sredini posta vse skupaj že ne bi imelo več nobenega smisla.

In čeprav tudi tole še popravljam, dodelujem in mariniram, je veliko bolj hvaležna tema in očem ter duši bolj prijazna, kot pa politika, vera ali družinski zakonik...


Pozabljam se,
ko stojim ob tebi
in mi nekaj govoriš,
kot bi odmeval iz daljine, iz davnine;
le tvoje nekoliko odsotne oči in jaz
ukrivljamo trenutek v neskončnost
in rišemo pejsaž iz danes že medlih spominov
na pokrajine tvojega vratu,
tam kjer se stika z ušesi
in utaplja v rajske vonjave.
Pozabljam sebe in tebe
in mislim naju,
za vedno ujeta v kos zgodovine
od koder odmevaš,
obdan z močjo noči,
ko si mi dal več, kot si želel.

In, oprosti, nisem slišala
o čem navdušeno razlagaš,
medtem, ko sem se jaz ljubila s teboj.

In sedaj, ko dobro pogledam, se tudi tu nekje na sredini izgubi ves smisel. Pa glede na to, da smisel ni otipljiva zadeva, naj ostane tokrat nekje skrit... saj ni potrebno, da je vedno in povsod zraven.

Ljudje se spreminjamo. Ali pač ne.

Nobody changes. Sem si pred kratkim ogledala del ene mojih najljubših nadaljevank in je bil to eden od stavkov, ki sem jih na hitro tipkala med gledanjem, da ne bi pozabila nanj. 

Ker se strinjam z njim. Ljudje se res ne spreminjamo. Seveda, rastemo kot osebnosti. Se učimo. Se izoblikujemo. Spremenimo kdaj pa kdaj svoje mnenje. Toda svoje navade in tiste najbolj očitne lastnosti ohranjamo. 

Različne življenjske situacije in vloge nas postavijo pred preizkušnje in včasih moramo delovati popolnoma drugače kot smo vajeni, nekatere svoje lastnosti moramo potlačiti nekam vase in se pretvarjati, da ne obstajajo. Da smo všečni člani družbe. Da zadostimo normam in vrednotam. Oziroma, da se naši sosedje ne zgražajo nad nami. In potem tisto kar smo potlačili skušamo nadomestiti z nečim drugim. Takrat pridemo do trenutka, ko pričnejo ljudje okoli nas opažati spremembe. Ki pa to seveda niso. V svojem bistvu ostajamo enaki. Le prilagajamo se. Zadoščamo. Ustrezamo. 

Lažnivci, ki se trudijo govoriti resnico, se bodo slej ko prej zatekli k laži. Ljudje, ki v svojem življenju niso bili vajeni monogamije (ali monoandrije, da zadostim vsem), se bodo težko navadili življenja z enim partnerjem in le vprašanje časa je, kdaj se bodo zatekli k svojemu staremu življenjskemu slogu. Alkoholiki. Gamblerji. Vsak izmed nas. Verjetno nekje globoko tiči vsaj ena stvar, ki jo tlačimo. Tista, zaradi katere mislimo, da smo se spremenili. Vem, da se mnogo ljudi z menoj ne bi strinjalo. In ne pravim, da bi se morali. To je seveda moje mnenje. In nekaj mojih izkušenj z ljudmi. Nimam prave izobrazbe in raziskav, da bi lahko razložila zakaj to počnemo - menim pa, da se vsi radi vračamo v svoj comfort zone. K tistemu kar nam je blizu in v čemer smo dobri. Ja, sliši se neumno, ampak res verjamem, da je to eden od razlogov. 

Jaz zase lahko trdim, da sem kot osebnost zrasla. Da sem se mnogo naučila iz svojih padcev in pobiranj po njih. Ne morem pa reči, da sem se spremenila. Ker vedno znova iščem svoj comfort zone. 

Menim, da pregovor da volk dlako menja, kože pa nikoli ni iz trte izvit. Ker smo pač krvavi pod kožo. In ker delamo stvari, ki smo jih vajeni. In naslednjič, ko boste za nekoga trdili, da se je res spremenil, pomislite... se je res? Ali vam skuša le ugajati? 

Predvsem pa stojim za svojim mnenjem, ker se je težko odvaditi nečesa, česar smo vajeni in kar je del nas; slej kot prej se zopet pojavi, mogoče le v nekoliko drugačni obliki...

Ja, čudne vrste živali smo... :)

Seize the moment

Nekje sem prebrala, da je potrebno živeti za trenutek in ne za spomine. No, prevedeno seveda nekako nima tistega mojo-ta, ki ga ima stavek sicer. Ampak je res.
Da bom živela za trenutke, sem se odločila že davno tega. Ker je fino. Ker se ti ni potrebno obremenjevati z ničemer. Zagrabiš val trenutka in ga opelješ do konca. Dokler traja. Do kamor te odnese. In potem sestopiš. In ujameš naslednjega. Če se kje zalomi in se pričneš utapljati, se s tem ukvarjaš v danem trenutku. Ko se utapljaš. Takrat se je najlažje reševati, ker se rešuješ z nagonom.

Jaz vse to vem. Ampak le redko živim po tem načelu. Ker mi moj OCD (to bo sedaj uradni izraz za vse moje obsesije) ne dopušča. Ker pač ne morem izkoristiti trenutka, če hiša ni pospravljena. Ker me lahko trenutek preveč potegne vase in bo izgubljen tisti za pospravljanje. Ja, vem da bi se tukaj marsikdo oglasil in imel nasvet kako tega pač ne moreš početi tako. Ampak, dokler niste na mojem mestu... Pst, OK? :)

Torej, kot že rečeno, včasih mi pa uspe. Ujeti trenutek. Ujeti val. Za zadnje tako ujete trenutke, ko se nisem prav veliko ukvarjala s tem kaj bo in kako bo, sem hvaležna še danes. Še danes me nosijo mali, popotresni valovi tega trenutka. Včasih pridrvi kakšen velik val. In je sploh fino. :)
Ko se enkrat naučiš živeti tako (blagor tistim, ki nikoli niso znali drugače), si težko predstavljaš, da bi živel kako drugače.
In s tem je tako, kot z učenjem drugih stvari - ko si preizkusil enkrat in misliš, da vsaj malo že znaš, komaj čakaš na naslednjo priložnost, da boš lahko stvar preizkusil. Saj veste tisto izrabljeno, vaja dela mojstra? In takole, malo po malo postanemo odvisniki. :)

Mogoče je pa le še upanje za nas vse... :)

Zmenkarije in pisma. Pisemca.

Včasih, med tekom čez Tivoli ali med večernim sprehodom po ulicah Ljubljane ali med obiskom kina, opazujem najstnike na tistih prvih zmenkih. Očitno so ljudje vedno mlajši, ko se jim zgodi prvi zmenek, saj se mi zdijo še pravi otroci. Ali pa sem se samo jaz nekoliko postarala... Torej, zdi se mi prav simpatično smešno kako nerodni so nekateri. Ko sedijo za mizo in se posvečajo vsak svoji pijači, da le ne bi bilo preveč eye contact-a. Ali pa, ko se sprehajajo in nikakor ne vedo kam bi dali roke. Si kar lahko predstavljam tiste metuljčke v trebuhu, ko čakaš kaj se bo zgodilo. In kdaj se bo zgodilo. Prvi stik. Prvi poljub. In na začetku; ko nerodno postopaš na dogovorjenem kraju in razmišljaš, če se bo sploh pojavil/-a. In olajšanje, ko se prikaže. Se še spomnite?

Sama se spomnim svojega prvega zmenka. In spomini nanj me vedno nasmejijo.
Bila sva sošolca. Kje drugje bi pa še imela v tistih časih priložnost koga spoznati kot v šoli. In ja, bil mi je čisto in popolnoma všeč. Na enem od številnih šolskih izletov v tistem letu, je na avtobusu, na poti domov, prišla k meni sošolka, ki mi je prav na skrivaj in na hitro predala iz zvezka iztrgan list. Kakšna tehnika, čista romantika, ko so ljudje še znali kaj napisati na kos papirja. :) Verjetno sem zelo zavestno zadevo potlačila nekam globoko, saj se večine stvari ne spomnim, vem le, da sem na tistem pomečkanem listu, ki je priromal do mene, obkrožila DA in ga z vso silo vrgla nazaj. Kakšen teden za tem se je zgodil moj prvi zaresni zmenek. Kino. In več kot polovico filma sem nestrpno čakala kdaj bo primeren trenutek. Da položim roko na sredino. Bližje njegovi. In potem je najprej on položil svojo na naslonjalo. OK, my cue to do the same. :) In se je zgodilo; prvi dotik. Čista elektrika. Metuljčki. Popolnoma nor občutek. In prvi poljub. Bilo je skoraj neznosno nerodno, ampak je bil. :)
Ko odraščamo, pozabljamo na takšne občutke. Občasno nas še vedno kdo zmede in povzroči jate metuljev in mravljince in elektriko. Ampak vse ostalo postaja vedno bolj brutalno. Lov. Ne zaljubljamo se več tako čisto in noro. Na površje pridejo drugi občutki. Ni več tistega nedolžnega vznemirjenja. Strahu.

Poleg tega pa pozabimo kako zapeljevati. Kako se izražati. Jaz recimo (sedaj ni nobena skrivnost več) imam rada poezijo. In v življenju se mi je samo enkrat zgodilo, da mi je kdo napisal pesem. V osnovni šoli. Sošolec, zelo v redu fant. Ampak mi ni bil všeč. Niti malo. V bistvu ga sploh nisem opazila, ker je bil vedno preveč tih, miren, priden. V doma spletenih puloverjih. Ali pa se ga takšnega vsaj spomnim. Nekajkrat mi je prostovoljno prinesel zvezke, da sem od njega prepisala snov, ker sem manjkala zaradi bolezni. In bil je na splošno prijazen. Jaz bi za svojo hčerko prav gotovo želela takšnega fanta.
Pesem še danes hranim. Ni noben presežek. Je pa moje prvo in zadnje pravo ljubezensko pismo. Napisano na roke. Z nalivnim peresom. Moški tega danes ne znajo. Ali pa so se celo moje življenje takšni zbirali okoli mene. Impresionira me že, če sploh kdo prebere kakšno pesem.

(na tem mestu se opravičujem tistim, ki niste takšni)

In ko opazujem te bodoče parčke, najstnike, jim na trenutke malo zavidam ta njihova občutja. Vse tiste metuljčke. Hitro bitje srca. In vedno znova upam, da bo vsaj eden od njih svoji izbranki napisal pesem. Rokopis. Ljubezensko pismo. Takšno na papirju, v kuverti. Ki ga bo lahko hranila, tudi če se pokvari računalnik. Tudi če raznese disk. Ali pa, da ji bo dvoril s kitaro in njeno najljubšo pesmijo. Kupil njeno najljubšo rožo in nanjo pripel drobno sporočilce.

Verjetno takšnih moških ne delajo več. Zato sem še toliko bolj hvaležna za moje edino, shranjeno ljubezensko pismo, ki je povrhu vsega še v verzih.
Nisem še rekla in čeprav vem, da je malo verjetno, da bo avtorja mojega pisma kdaj zaneslo med te vrstice; hvala za to. :)

Sproščanje in vse ostalo

Po krajšem smučarskem oddihu v Dolomitih se vračam nazaj v stare tirnice. Podaljšan vikend mi je zbistril misli, na hitro napolnil obrabljene baterije in mi dal vsaj malo moči za nove podvige.
Ampak jaz nimam obstanka. Pri vseh stvareh je tako. In kmalu me bodo zopet srbele pete in bom premišljevala kam bom odletela. Ali se odpeljala.
Torej; zbistrila sem si misli. Čeprav sem v trenutkih, ko sva bila sama, sneg  in jaz, pa nekaj vetra, ki je glasno žvižgal okoli čelade, premlevala ene in iste stvari. In kar naprej ponavljala isto melodijo. Danes nisem zato nič bližje rešitvam, pogled je pa vseeno malo manj meglen. Tako da, game is on. :)

V vmesnem času se mi je zapisalo tudi tole:

A veš, da te lovim
v vrsticah, ki jih piše življenje drugim
in jim kradem trenutke, imena in dotike, 
da bi te našla.
Iščem te v verzih Nerude in drugih velikih,
nesrečnih ali občutljivih opazovalcev sveta in sanjačev.
Brskam po melodijah pesmi,
balad napisanih za strta srca,
ker vem, da si se vpletel med note.


A veš, da te vsak dan iščem,
da bi te spomnila nase,
ker se bojim, da boš kar tako, nekega dne,
pozabil name.
Potem pa bom tudi jaz le vrstica neke balade,
v kateri se bodo našli tisti, ki iščejo.
Kot jaz.


Eh, še daleč sem od tam...Daleč od tega kar so napisali ti veliki... Najbrž niti ne bom nikoli tako daleč. Ali tako visoko.
Ampak zadnje čase, mogoče tudi zaradi tega, ker sem zbistrila misli, sem napisala veliko. Mogoče zaradi vse naravne lepote, ki me je obdajala zadnje dni. Mogoče zaradi Nerude. Ali zaradi trenutkov. Ali...

Life's good, če se človek malo sprosti. ;)

Tisti trenutki

A veste, tisti občutek, ko nekako ne veš kje si ga polomil?
Vse si delal tako kot bi moral. Igral po pravilih. Se držal zase in si velikokrat mislil svoje. Si na trenutke želel. Zares želel. Pa vedel, da ni prav.
In potem je prišel dan, ko si lahko vsaj za nekaj trenutkov, kratkih trenutkov, dobil tisto, pač kar si želel. In poleg še vedno vedel, da nikakor ni prav. Ta način, kako si do tega prišel. In potem te razjeda slaba vest. In ubijaš samega sebe. In se ne počutiš prav nič dobro.

No, ta občutek.

Potem pa doživiš razsvetljenje. Kar naenkrat. Nikoli ni tako črno kot je videti. Vsaka izkušnja v življenju je vredna veliko. Nekateri trenutki so vredni vsega. In zato smo lahko hvaležni za takšne trenutke. Ne glede na to kako se končajo. Sploh pa se nikoli ne smemo vznemirjati s tem kje smo ga polomili mi.

It takes two to tango, people...

Poezija in to...

Danes me nosijo verzi. Tuji. Domači. Nosi me Pablo Neruda. In malo tudi Federico Garcia Lorca. In vsekakor, malo tudi polna luna. In moja neuničljiva domišljija.

Ob brskanju, sem jo našla. Tole...

Prepletanje

Pleteš se mi med prste
in od tam med lase zapletaš,
ko zjutraj, z mislimi pri tebi, pletem kito;
malo iz naju,
kot sva ostala ujeta v spominu,
malo iz sanj,
ki so ostale priprte med vrati noči,
malo iz zraka,
ki še vedno diši po tebi
in veliko iz jutra,
v katerega odhajam naličena z norostjo prepovedane ljubezni.

Popoldan bom vzela škarje...

Pustite, naj danes tudi vas malo nosi... pa radi se imejte.

O čakanju

Ste kdaj pomislili koliko ur v življenju porabite, medtem ko čakate. Skoraj vsak dan čakamo. Na nekoga. Na nekaj. Nekje.

Svoje čakanje v življenju delim na tisto zabavno, polno pričakovanja. In tisto obvezno, vljudnostno. Pa tisto dolgočasno, brezvezno, ki ne pelje nikamor, ampak prikrajša moje življenje za zabavne trenutke.
Obvezno čakanje se dogaja v bankah, pri zdravniku, na avtobus, na natakarja na kosilu, v trgovini pri blagajni.. Ko pač čakamo, ker moramo. Sicer ne bi opravili tistih obveznih zadev. Ali pa bi bili lačni. Veliko tega obveznega čakanja bi lahko zmanjšali, če bi se ljudje malo podvizali, ampak tako to gre. In smo tiho in čakamo.
Zabavno čakanje je čakanje v vrsti pred stadionom, ko grem na nogometno tekmo ali koncert. Ali na nekoga na letališču, ko si res želiš, da se vrne nazaj. Na let, ko odhajam odkrivat nove kraje in kulture. Zabavno je čakanje na sedežnico. In na ugoden veter preden stečeš po hribu z jadralnim padalom za sabo. Zabavnega čakanja je v življenju veliko. Ampak je vseeno le čakanje...
In potem tisto brezvezno, ko kar nekaj čakamo, čeprav bi lahko stvari vzeli v svoje roke. Na naslednjo priložnost, ko bomo nekoga videli, čeprav bi lahko preprosto naredili prvi korak. Na boljše čase, čeprav bi si jih lahko naredili sami. Na trenutek v življenju, da nas nekaj spremeni, pa bi se lahko spremenili sami. Na trenutek, ko bomo imeli dovolj poguma, da bi zamenjali službo, v kateri se ne počutimo dobro. Na trenutek, da bi nekomu povedali resnico, pa si raje zatiskamo oči. Na tisti prstan, kljub temu, da nas je strah večnosti. Ko kar čakamo in se utrujamo... Pa niti ne vemo, če bomo dočakali. Ali če bomo sposobni narediti korak naprej.

In tako nekako odčakamo pol svojega življenja... Mene vse to čakanje straši. Kaj vse bi lahko opravila ali koristneje naredila v tistih trenutkih, ko sicer prazno strmim predse v čakalnici in si želim, da bi imela tako zamašena ušesa, da ne bi slišala kaj vse se ljudje okrog mene pogovarjajo.
V takih trenutkih berem, kar ni vedno izvedljivo, ampak tako vsekakor čas koristneje porabljam...

Nekateri razmišljamo kako vzeti stvari v svoje roke in se izogniti čakanju; drugi bodo večno čakali. Na nekoga. Na nekaj. Nekje. Na čudež.

Glasba. Vedno. Povsod.

Dve leti nazaj sem med naključnim testom, ki sem ga opravila zaradi preverjanja mojih sposobnosti dela v skupini, odkrila, da sodim v kinestetični tip učenja. To je pojasnilo marsikatero mojo težavo iz časov, ko sem bila še prisiljena vsak dan sesti v šolske klopi (boy, am I glad that's over) in vsekakor tudi to, zakaj je glasba v mojem življenju tako pomembna.
Nimam posluha. Niti glasu. Ampak si pa veliko in rada prepevam. Upam, da je hiša dobro zvočno izolirana. :) Kadar imam možnost poslušam glasbo. Učiti se tako ali tako ne morem brez glasbene podlage. Tudi delam težko brez nje. Avta najbrž sploh ne bi znala voziti, če ne bi iz zvočnikov hrumelo in se ne bi na ves glas poleg drla še jaz.

In ker sem včeraj celo dopoldne preživela ob prepevanju in poslušanju, sem pričela razmišljati o tem, da ima verjetno vsak od nas (vsaj) eno najljubšo skladbo. Tisto, ob kateri se naježiš, čeprav si jo v enem dnevu slišal petkrat. Tisto, katere besedilo bi znal na pamet, če te zbudijo sredi noči. Ni nujno, da je povezana z osebami in dogodki. Preprosto, zadane. :)
Jaz imam svoje najljubše skladbe, ki niso nujno od izvajalca, ki mi je najljubši. Veliko jih je, ki so bile in so največkrat predvajane. Ko sem pred nekaj minutami pogledala na svoj predvajalnik, po številu predvajanj prepričljivo vodi Waidmanns Heil, Rammstein.Zato ker je tekaška pesem. :) Moj power song, ko mi zmanjka volje, energije... Zanimivo je, da ji sledi nekaj popolnoma drugačnega - Dance me to the end of love, Leonard Cohen. In Lady Gaga - You and I. Čuden izbor. :)
Vendar, kljub temu, da U2 niso moji najljubši (so pa vsekakor visoko na lestvici), je moja pesem, takšna kot sem jo omenjala zgoraj - tista, ki zadane, vseeno njihova. Od trenutka, ko sem jo prvič slišala in do danes, ko sem jo poslušala že neštetokrat je še vedno tisto kar od pesmi pričakujem. Še vedno se vsaj malo naježim. Še vedno mi je v vseh pogledih naj. :) In besedilo - gets me every time.

Tukaj  jo lahko poslušate in ugotovite ali tudi vam, vsaj malo, polepša dan. :)

Odhajam v tale čudovit sončen dan, če je kdo zašel med tele vrstice in verze, mu želim, da bi bila glasba velik del življenja. Saj veste, pravijo, da kdor poje slabo ne misli. Bo že držalo. ;)

Let's talk about...me :)

Nehvaležno. O sebi vedno hočemo le dobro.

Danes me je nekaj pripravilo do tega, da sem pričela razmišljati o tem zakaj ljudje ne govorimo o svojih lastnostih, ki se jih sramujemo. Ali pa o tistih, ki nas ne prikazujejo v dobri luči. Ali pa preprosto, zakaj mislimo, da ni lepo govoriti o sebi. Saj smo vendar oseba, s katero preživimo največ časa. :)

In potem sem se domislila - katere so tiste stvari, ki bi jih sama o sebi najraje zanikala? Jih bom našla 10; brez da se popolnoma in brezpogojno razgalim.

1. Veliko in včasih brez razloga se jezim. Na vse in vsakogar. Včasih se razjezim tako, da se popolnoma tresem. Na to nisem ponosna, delam na tem. Geslo: Anger management.

2. Šale jemljem resno. Prevečkrat.

3. Moja obsesija: čokolada. Godiva, če le gre. Pojem je veliko preveč (kar pelje k naslednji točki).

4. Če je le mogoče se bom (na račun čokolade) izognila zajtrku, kosilu in večerji. In vsem ostalim zdravim obrokom. In ko že kaj pojem, imam naslednjih nekaj dni slabo vest. Hudo slabo vest.

5. Nisem si preveč všeč. Ali pa vsaj še nisem našla pravega ogledala. :) Moj nos je moja šibka točka.

6. Tudi, če vem, da nimam prav, bom trdila svoje. Ker sem prepričana, da je potrebno zagovarjati svoje stališče. Poudarjam - tudi, če sem 100% prepričana, da nimam prav.

7. Blagi do pretežni simptomi OCD-ja so stalnica... Nikoli ni dovolj pospravljeno in čisto. Črte na cesti so no-go... in ja, tako to gre.

8. Odločno preveč sanjarim. Verjetno zaradi tega, ker veliko berem.

9. Ljudi sodim na prvi pogled. Če se odločim, da mi nekdo ni všeč, me bo težko prepričati v nasprotno. Pika.

10. 24/7 sem v skrbeh. Če je z vsemi, ki so mi pri srcu vse v redu, potem pač najdem druge skrbi. Brez tega sploh ne znam. Če me vsaj enkrat v dnevu nekaj konkretno ne skrbi, je prav gotovo nekje nekaj narobe. :)


V glavnem, v 2012 imam veliko dela. Očitno. :)

Kaj pa vi, boste kaj delali na sebi v letošnjem letu? ;)

Scent of a man (or a woman :))

Zanimivo kako se nam nekateri ljudje vtisnejo v spomin, tako globoko, da si jih zelo težko izbijemo iz glave, zopet drugih pa se zelo težko spomnimo. Nekateri so nam simpatični na prvi pogled, drugih niti po nekaj srečanjih ne moremo videti. Nekateri (in zelo malo je takšnih, navadno pa so nasprotnega spola) nevzdržno dišijo in drugi imajo odbijajoč vonj. Kemija. Narava je za vse poskrbela. Vsaj tako pravijo. Jim verjamem.
Verjamem, ker se mi je zgodilo. Tisti trenutek, ko misliš, da se boš sesedel in nikoli več vstal, ker te kolena ne držijo več. Ko ti občutek metuljčkov v trebuhu ne pusti spati. Ko se zgodi, brez da bi si želel. Ko najmanj pričakuješ. In kot najmanj pričakuješ - zaradi vonja. Zgodilo se mi je, sem že povedala. Vonj, ki je bil zmes svežega jutra, ki ga vdihneš s polnimi pljuči, cvetlične grede, ko preplezaš ograjo vrta, kamor ne bi smel in nekaj popolnoma nasprotnega tej nežnosti - vonj po moškem. Vse skupaj je kot droga. Instant norost. Kofein direktno v žilo.
In potem postanemo odvisniki. Od vonja kože. In se trudimo na vse pretege, da bi se lahko naslonili na tisto dišečo kožo in ostali tam nekaj trenutkov...

In tako to gre, dragi moji. :) Patetika. :)

Bodite srečni in naj vam dišijo (dnevi, ljudje, kolački... :))

Tole bo...eksplozija :)

Ne preveč redno. V bistvu veliko premalo. In premalo pozorno. Čečkam po tem zidu. O razlogih niti ne bom, pa kaj bi, saj je največkrat kriva želja po močni egoterapiji, katera bi svoje pozitivne posledice kazala še nekaj časa. No ja, navadno se končajo takoj, ko zaprem stran.

Tokrat, razlog je enak, pišem ker se mi zdi, da je čas za novo. Terapijo. Egoterapijo.
V bistvu sem letošnje leto pričela pozitivno. Z veliko željo po spreminjanju. Sebe. Sveta. Če lahko naredim eno samo stvar boljše, kot sem jo lansko leto, potem sem že nekaj dosegla. Right? :) In ne, ne egoistično, ampak hierarhično bom pričela pri sebi. Malo zaradi tiste staroselske, da je potrebno najprej pomesti pred svojim pragom in malo zato, ker tako pač gre.

2011 sem pričela z zaobljubami. Napaka. Če si želi človek ubiti voljo po spreminjanju, naredi novoletne zaobljube. Letos jih nisem. Mogoče sem si zastavila nekaj idej (ideas are bulletproof, you know :)), smernic, želja. In ne, ne bom si jih pribila na vrata in zahtevala, da so konec 2012 vse obkljukane. Niti slučajno. Niti za vse tisto, kar mi kot balvan na robu pečine visi nad glavo. Se počutim izgubljeno? Niti najmanj; au contraire. Počutim se popolnoma osvobojeno. In tako se želim naučiti živeti - osvobojeno. Vseh strahov in omejitev. Vseh skrbi, zaradi katerih ne počnem stvari. Vseh staromodnih kompleksov, ki me dušijo...

Kljub temu, da je preteklost tam kjer je z razlogom, se vseeno z veseljem spominjam 2011 - ljudi, ki so mi bili popolna inspiracija, pravi prijatelji in rama za oporo. Stvari, ki sem si jih drznila. Trenutkov, ki sem jih izkoristila. Novosti, ki sem jih vpeljala v svoje življenje. Ljubezni. Topline. Vonja nove hiše. Poljubov. Utrujenosti, ko premagaš samega sebe. Veliko je teh malih stvari, ki so 2011 naredile Leto (z veliko začetnico).

Torej, 2012 welcome. Energija, ki jo je čutiti v začetnih dneh je neverjetna. In vem, da bo veliko leto. Večje kot prejšnje. Takšno, za spremembe. Ne vem še kakšne. Nočem še vedeti. :)
Vsekakor pa si želim, da bi bilo slišati hrumenje motorjev, vzklike radosti, mrmranje poezije, vzdihe užitka in melodije smeha... potem pa, z vetrom v laseh, v sončne zahode. :)

It's gonna be good... ;)