A veste, tisti občutek, ko nekako ne veš kje si ga polomil?
Vse si delal tako kot bi moral. Igral po pravilih. Se držal zase in si velikokrat mislil svoje. Si na trenutke želel. Zares želel. Pa vedel, da ni prav.
In potem je prišel dan, ko si lahko vsaj za nekaj trenutkov, kratkih trenutkov, dobil tisto, pač kar si želel. In poleg še vedno vedel, da nikakor ni prav. Ta način, kako si do tega prišel. In potem te razjeda slaba vest. In ubijaš samega sebe. In se ne počutiš prav nič dobro.
No, ta občutek.
Potem pa doživiš razsvetljenje. Kar naenkrat. Nikoli ni tako črno kot je videti. Vsaka izkušnja v življenju je vredna veliko. Nekateri trenutki so vredni vsega. In zato smo lahko hvaležni za takšne trenutke. Ne glede na to kako se končajo. Sploh pa se nikoli ne smemo vznemirjati s tem kje smo ga polomili mi.
It takes two to tango, people...
Ni komentarjev:
Objavite komentar