Ste kdaj pomislili koliko ur v življenju porabite, medtem ko čakate. Skoraj vsak dan čakamo. Na nekoga. Na nekaj. Nekje.
Svoje čakanje v življenju delim na tisto zabavno, polno pričakovanja. In tisto obvezno, vljudnostno. Pa tisto dolgočasno, brezvezno, ki ne pelje nikamor, ampak prikrajša moje življenje za zabavne trenutke.
Obvezno čakanje se dogaja v bankah, pri zdravniku, na avtobus, na natakarja na kosilu, v trgovini pri blagajni.. Ko pač čakamo, ker moramo. Sicer ne bi opravili tistih obveznih zadev. Ali pa bi bili lačni. Veliko tega obveznega čakanja bi lahko zmanjšali, če bi se ljudje malo podvizali, ampak tako to gre. In smo tiho in čakamo.
Zabavno čakanje je čakanje v vrsti pred stadionom, ko grem na nogometno tekmo ali koncert. Ali na nekoga na letališču, ko si res želiš, da se vrne nazaj. Na let, ko odhajam odkrivat nove kraje in kulture. Zabavno je čakanje na sedežnico. In na ugoden veter preden stečeš po hribu z jadralnim padalom za sabo. Zabavnega čakanja je v življenju veliko. Ampak je vseeno le čakanje...
In potem tisto brezvezno, ko kar nekaj čakamo, čeprav bi lahko stvari vzeli v svoje roke. Na naslednjo priložnost, ko bomo nekoga videli, čeprav bi lahko preprosto naredili prvi korak. Na boljše čase, čeprav bi si jih lahko naredili sami. Na trenutek v življenju, da nas nekaj spremeni, pa bi se lahko spremenili sami. Na trenutek, ko bomo imeli dovolj poguma, da bi zamenjali službo, v kateri se ne počutimo dobro. Na trenutek, da bi nekomu povedali resnico, pa si raje zatiskamo oči. Na tisti prstan, kljub temu, da nas je strah večnosti. Ko kar čakamo in se utrujamo... Pa niti ne vemo, če bomo dočakali. Ali če bomo sposobni narediti korak naprej.
In tako nekako odčakamo pol svojega življenja... Mene vse to čakanje straši. Kaj vse bi lahko opravila ali koristneje naredila v tistih trenutkih, ko sicer prazno strmim predse v čakalnici in si želim, da bi imela tako zamašena ušesa, da ne bi slišala kaj vse se ljudje okrog mene pogovarjajo.
V takih trenutkih berem, kar ni vedno izvedljivo, ampak tako vsekakor čas koristneje porabljam...
Nekateri razmišljamo kako vzeti stvari v svoje roke in se izogniti čakanju; drugi bodo večno čakali. Na nekoga. Na nekaj. Nekje. Na čudež.
Ni komentarjev:
Objavite komentar