Včasih, med tekom čez Tivoli ali med večernim sprehodom po ulicah Ljubljane ali med obiskom kina, opazujem najstnike na tistih prvih zmenkih. Očitno so ljudje vedno mlajši, ko se jim zgodi prvi zmenek, saj se mi zdijo še pravi otroci. Ali pa sem se samo jaz nekoliko postarala... Torej, zdi se mi prav simpatično smešno kako nerodni so nekateri. Ko sedijo za mizo in se posvečajo vsak svoji pijači, da le ne bi bilo preveč eye contact-a. Ali pa, ko se sprehajajo in nikakor ne vedo kam bi dali roke. Si kar lahko predstavljam tiste metuljčke v trebuhu, ko čakaš kaj se bo zgodilo. In kdaj se bo zgodilo. Prvi stik. Prvi poljub. In na začetku; ko nerodno postopaš na dogovorjenem kraju in razmišljaš, če se bo sploh pojavil/-a. In olajšanje, ko se prikaže. Se še spomnite?
Sama se spomnim svojega prvega zmenka. In spomini nanj me vedno nasmejijo.
Bila sva sošolca. Kje drugje bi pa še imela v tistih časih priložnost koga spoznati kot v šoli. In ja, bil mi je čisto in popolnoma všeč. Na enem od številnih šolskih izletov v tistem letu, je na avtobusu, na poti domov, prišla k meni sošolka, ki mi je prav na skrivaj in na hitro predala iz zvezka iztrgan list. Kakšna tehnika, čista romantika, ko so ljudje še znali kaj napisati na kos papirja. :) Verjetno sem zelo zavestno zadevo potlačila nekam globoko, saj se večine stvari ne spomnim, vem le, da sem na tistem pomečkanem listu, ki je priromal do mene, obkrožila DA in ga z vso silo vrgla nazaj. Kakšen teden za tem se je zgodil moj prvi zaresni zmenek. Kino. In več kot polovico filma sem nestrpno čakala kdaj bo primeren trenutek. Da položim roko na sredino. Bližje njegovi. In potem je najprej on položil svojo na naslonjalo. OK, my cue to do the same. :) In se je zgodilo; prvi dotik. Čista elektrika. Metuljčki. Popolnoma nor občutek. In prvi poljub. Bilo je skoraj neznosno nerodno, ampak je bil. :)
Ko odraščamo, pozabljamo na takšne občutke. Občasno nas še vedno kdo zmede in povzroči jate metuljev in mravljince in elektriko. Ampak vse ostalo postaja vedno bolj brutalno. Lov. Ne zaljubljamo se več tako čisto in noro. Na površje pridejo drugi občutki. Ni več tistega nedolžnega vznemirjenja. Strahu.
Poleg tega pa pozabimo kako zapeljevati. Kako se izražati. Jaz recimo (sedaj ni nobena skrivnost več) imam rada poezijo. In v življenju se mi je samo enkrat zgodilo, da mi je kdo napisal pesem. V osnovni šoli. Sošolec, zelo v redu fant. Ampak mi ni bil všeč. Niti malo. V bistvu ga sploh nisem opazila, ker je bil vedno preveč tih, miren, priden. V doma spletenih puloverjih. Ali pa se ga takšnega vsaj spomnim. Nekajkrat mi je prostovoljno prinesel zvezke, da sem od njega prepisala snov, ker sem manjkala zaradi bolezni. In bil je na splošno prijazen. Jaz bi za svojo hčerko prav gotovo želela takšnega fanta.
Pesem še danes hranim. Ni noben presežek. Je pa moje prvo in zadnje pravo ljubezensko pismo. Napisano na roke. Z nalivnim peresom. Moški tega danes ne znajo. Ali pa so se celo moje življenje takšni zbirali okoli mene. Impresionira me že, če sploh kdo prebere kakšno pesem.
(na tem mestu se opravičujem tistim, ki niste takšni)
In ko opazujem te bodoče parčke, najstnike, jim na trenutke malo zavidam ta njihova občutja. Vse tiste metuljčke. Hitro bitje srca. In vedno znova upam, da bo vsaj eden od njih svoji izbranki napisal pesem. Rokopis. Ljubezensko pismo. Takšno na papirju, v kuverti. Ki ga bo lahko hranila, tudi če se pokvari računalnik. Tudi če raznese disk. Ali pa, da ji bo dvoril s kitaro in njeno najljubšo pesmijo. Kupil njeno najljubšo rožo in nanjo pripel drobno sporočilce.
Verjetno takšnih moških ne delajo več. Zato sem še toliko bolj hvaležna za moje edino, shranjeno ljubezensko pismo, ki je povrhu vsega še v verzih.
Nisem še rekla in čeprav vem, da je malo verjetno, da bo avtorja mojega pisma kdaj zaneslo med te vrstice; hvala za to. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar