Nekje sem prebrala, da je potrebno živeti za trenutek in ne za spomine. No, prevedeno seveda nekako nima tistega mojo-ta, ki ga ima stavek sicer. Ampak je res.
Da bom živela za trenutke, sem se odločila že davno tega. Ker je fino. Ker se ti ni potrebno obremenjevati z ničemer. Zagrabiš val trenutka in ga opelješ do konca. Dokler traja. Do kamor te odnese. In potem sestopiš. In ujameš naslednjega. Če se kje zalomi in se pričneš utapljati, se s tem ukvarjaš v danem trenutku. Ko se utapljaš. Takrat se je najlažje reševati, ker se rešuješ z nagonom.
Jaz vse to vem. Ampak le redko živim po tem načelu. Ker mi moj OCD (to bo sedaj uradni izraz za vse moje obsesije) ne dopušča. Ker pač ne morem izkoristiti trenutka, če hiša ni pospravljena. Ker me lahko trenutek preveč potegne vase in bo izgubljen tisti za pospravljanje. Ja, vem da bi se tukaj marsikdo oglasil in imel nasvet kako tega pač ne moreš početi tako. Ampak, dokler niste na mojem mestu... Pst, OK? :)
Torej, kot že rečeno, včasih mi pa uspe. Ujeti trenutek. Ujeti val. Za zadnje tako ujete trenutke, ko se nisem prav veliko ukvarjala s tem kaj bo in kako bo, sem hvaležna še danes. Še danes me nosijo mali, popotresni valovi tega trenutka. Včasih pridrvi kakšen velik val. In je sploh fino. :)
Ko se enkrat naučiš živeti tako (blagor tistim, ki nikoli niso znali drugače), si težko predstavljaš, da bi živel kako drugače.
In s tem je tako, kot z učenjem drugih stvari - ko si preizkusil enkrat in misliš, da vsaj malo že znaš, komaj čakaš na naslednjo priložnost, da boš lahko stvar preizkusil. Saj veste tisto izrabljeno, vaja dela mojstra? In takole, malo po malo postanemo odvisniki. :)
Mogoče je pa le še upanje za nas vse... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar