Zopet odkrivam tisti svet, ko si popolnoma nekje drugje. In pišeš. Zelo podobno občutku ob branju knjig, le da zgodbo obračaš kot si želiš...
V zadnjem času sem se vrnila tudi k pisanju kratkih zgodb. Nikoli jih še nisem objavila, ker mi za kaj takšnega manjka samozavesti. In talenta, da bi bilo res dobro napisano. In me je čisto malo sram. :)
Si pa tokrat drznim objaviti kratek odlomek. Čisto tako... za okus...
..."Veš, tako to gre...", se je obrnil proti njej, "v življenju je vedno potrebno izbrati manjše zlo, tisto kar je sigurno."
In potem je brezbrižno obstal, z rokami v žepu in gledal v tiste oddaljene hribe, ki jih je že božala oranžna svetloba prihajajočega večera. Najlepši trenutek jasnega zimskega dne. Sončni zahod. Sploh, če si ga lahko ogleduješ, kako se projecira na skalnatih pobočjih Alp.
Verjetno je nadaljeval z razlaganjem svoje teorije o odnosih, a slika v njenih mislih se je zamrznila na njegovem profilu, tistem popolnem, ki se tolikokrat pojavlja v njenih sanjah. Vedno znova. Na njegovih ustnicah, ki si jih je želela poljubiti že toliko časa. Nedosegljivih. Spraševala se je, če bo kdaj zares vedel kaj čuti do njega in kako zelo je obrnil njeno življenje na glavo. S preprostim pogledom. In tistim nalezljivim nasmehom.
Bo kdaj zares vedel kako zelo si želi s svojimi ustnicami drseti po njegovem vratu in ga globoko vdihniti. Kako si ga želi gledati v oči, medtem ko počasi slači njegovo majico... Kako noro si želi, da bi se ljubil z njo...
In potem sledi tisto, zaradi česar mi zmanjka samozavesti. Poleg tega pa (ne da se prav veliko oziram na to, ampak se :)), se mi postavlja vprašanje, kaj bodo rekli ljudje...
Fajn je pisat, kaj naj rečem. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar