Ljudje se spreminjamo. Ali pač ne.

Nobody changes. Sem si pred kratkim ogledala del ene mojih najljubših nadaljevank in je bil to eden od stavkov, ki sem jih na hitro tipkala med gledanjem, da ne bi pozabila nanj. 

Ker se strinjam z njim. Ljudje se res ne spreminjamo. Seveda, rastemo kot osebnosti. Se učimo. Se izoblikujemo. Spremenimo kdaj pa kdaj svoje mnenje. Toda svoje navade in tiste najbolj očitne lastnosti ohranjamo. 

Različne življenjske situacije in vloge nas postavijo pred preizkušnje in včasih moramo delovati popolnoma drugače kot smo vajeni, nekatere svoje lastnosti moramo potlačiti nekam vase in se pretvarjati, da ne obstajajo. Da smo všečni člani družbe. Da zadostimo normam in vrednotam. Oziroma, da se naši sosedje ne zgražajo nad nami. In potem tisto kar smo potlačili skušamo nadomestiti z nečim drugim. Takrat pridemo do trenutka, ko pričnejo ljudje okoli nas opažati spremembe. Ki pa to seveda niso. V svojem bistvu ostajamo enaki. Le prilagajamo se. Zadoščamo. Ustrezamo. 

Lažnivci, ki se trudijo govoriti resnico, se bodo slej ko prej zatekli k laži. Ljudje, ki v svojem življenju niso bili vajeni monogamije (ali monoandrije, da zadostim vsem), se bodo težko navadili življenja z enim partnerjem in le vprašanje časa je, kdaj se bodo zatekli k svojemu staremu življenjskemu slogu. Alkoholiki. Gamblerji. Vsak izmed nas. Verjetno nekje globoko tiči vsaj ena stvar, ki jo tlačimo. Tista, zaradi katere mislimo, da smo se spremenili. Vem, da se mnogo ljudi z menoj ne bi strinjalo. In ne pravim, da bi se morali. To je seveda moje mnenje. In nekaj mojih izkušenj z ljudmi. Nimam prave izobrazbe in raziskav, da bi lahko razložila zakaj to počnemo - menim pa, da se vsi radi vračamo v svoj comfort zone. K tistemu kar nam je blizu in v čemer smo dobri. Ja, sliši se neumno, ampak res verjamem, da je to eden od razlogov. 

Jaz zase lahko trdim, da sem kot osebnost zrasla. Da sem se mnogo naučila iz svojih padcev in pobiranj po njih. Ne morem pa reči, da sem se spremenila. Ker vedno znova iščem svoj comfort zone. 

Menim, da pregovor da volk dlako menja, kože pa nikoli ni iz trte izvit. Ker smo pač krvavi pod kožo. In ker delamo stvari, ki smo jih vajeni. In naslednjič, ko boste za nekoga trdili, da se je res spremenil, pomislite... se je res? Ali vam skuša le ugajati? 

Predvsem pa stojim za svojim mnenjem, ker se je težko odvaditi nečesa, česar smo vajeni in kar je del nas; slej kot prej se zopet pojavi, mogoče le v nekoliko drugačni obliki...

Ja, čudne vrste živali smo... :)