Malo razdrobljena in vase podrta

Kakšen dan se počutim popolnoma sesuto vase in razdrobljeno na tisoč kosov, ki jih ne gre več sestaviti. Pa se naslednje jutro zbudim in sem vseeno sestavljena in nič več vase podrta, ampak polna energije in delovne vneme. Danes ni eden takšnih dni. Že vstajanje iz postelje je bil podvig in moja mala jutranja zmaga. Pot v službo je bila velika zmaga, saj sem, še na pol v nekem drugem svetu, kjer sem se ujela med sanjami in budnostjo, odločila da bom pot v službo prehodila. Ker je to v celem dnevu moja edina rekreacija, med točkami A,B, C in ostalimi, ki jih moram v svoj navigacijski sistem vnesti kot vmesne destinacije, hodim. Kar je spodbudno, ekološko, mojemu zdravju prijazno, mojemu življenju pa nikakor ne. :) V včerajšnjem zasneženem jutru pločniki niso bili očiščeni in sem (seveda v popolni zimski bojni opremi) pred vsakim avtobusom, tovornjakom ali pa samo norcem, odkorakala do kolen v sneg in se nato prebijala nazaj na cesto. Pot je tako trajala skoraj dvajset minut več kot sicer. Danes zjutraj, ko so bili pločniki očiščeni in pripravljeni na prve jutranje sprehajalce, pa sem lovila ravnotežje zaradi ledu. In dvakrat mi je uspelo izvesti pirueto; enkrat sem se ujela na levo roko, drugič z obema rokama za ograjo. :) In srečno prispela do pisarne. Za izdatno dozo adrenalina je bilo poskrbljeno.

Medtem, ko se v dneh sesedanja in pobiranja, postavljam nazaj na noge, pa nastajajo "odkruški poezije" (hvala Barbara, za primeren izraz).

V metamorfozi polsna,
ki mu je včeraj potekel rok uporabnosti,
te iščem.

Izžeta od iskanja poti
med tabo in mano
in mano in tabo
(in potem se izgubim nekje vmes),
sedim na spominih
nabranih iz vseh svetov
in se lovim.

Brez tebeintebe
(in še nekje vmes brez njega)
krpam luknjo samote.

Z zarjavelo iglo.

Diši po pričakovanju

Bela preobleka pokrajine okoli mene (čeprav jo v tem trenutku izdatno moči dež), mi je v veliko veselje, saj to pomeni, da moje smuči ne bodo več dolgo samevale. Bom z največjim veseljem puščala sledi po hribih in grebenih, ki mi bodo v letošnji zimi dosegljivi.

Še pred prvim rezanjem v snežno skorjo, pa me čaka malo daljši izlet in krajši dopust. :) Že odštevam dneve, ki so danes prišli na "samo še". Veselim se že, ker ne vem kaj naj pričakujem in ker bo to še eno mesto, katerega vonjev, skrivnosti, arhitekture in ljudi ne poznam. Mogoče bo, kot bi odkrivala nekaj povsem novega in neznanega, mogoče pa me v nekem trenutku prešine, da sem vse to že nekje videla; v malo drugačni preobleki, v nekem drugem času.
In ko se vrnem domov, bodo že skoraj prazniki. Tisti dišeči; po potici, cimetu, ognju v peči, družini, pričakovanju.
Darila za moje najbližje so že varno spravljena v sveže pospravljeni kleti in čakajo, da jih zavijem v bleščeč papir in postavim pod jelko, ki v tem trenutku prav tako čaka v kleti, polico višje od daril. :) Zaradi bližajočega, predvidenega nakupa avtomobila, so letos darila bolj skromna, vendar je to tako tisto zadnje, zaradi česar so prazniki tako topli in prijetni.

V pričakovanju odhoda, poti v "neznano" in praznikov, pa mi še vseeno ostane kakšen prost trenutek, ko se mi zdi, da moram kaj napisati. Še vedno nisem zadovoljna s svojimi izdelki in še vedno vem, da ostaja ogromno prostora za izboljšave, popravke in predvsem rast. In čas, ki bo prinesel mogoče vse tisto, kar sedaj manjka. V tem trenutku pa je pomemben predvsem "nagon" :), želja po tem, da pišem... in muze, navdih, dražljaji... :)

Lahko bi risala galaksije

Namesto, da preštevava dneve na koledarju,
kot da bi štela zvezde,
bi lahko štela pege,
na gladki koži,
drug drugemu.

Lahko bi iz njih risala galaksije,
osončja,
komplekse in sisteme.
Lahko bi drsela drug ob drugemu,
ti vame,
jaz nate.

Tako globoko,
da bi prepletla kožo do nerazpoznavnosti,
tako globoko,
da bi se čutila za vedno.

Lahko bi si še šepetala
vse tiste najine skrivnosti,
ki neizgovorljive plavajo med glavami ljudi.
Lahko bi se le gledala.
Globoko.

A te ni v meni
in mene ne na tebi,
koža še vedno diši le po sanjah.
Kot dva zamudnika
pa midva še vedno preštevava dneve.

In nič kaj dosti se ne zgodi...