Malo razdrobljena in vase podrta

Kakšen dan se počutim popolnoma sesuto vase in razdrobljeno na tisoč kosov, ki jih ne gre več sestaviti. Pa se naslednje jutro zbudim in sem vseeno sestavljena in nič več vase podrta, ampak polna energije in delovne vneme. Danes ni eden takšnih dni. Že vstajanje iz postelje je bil podvig in moja mala jutranja zmaga. Pot v službo je bila velika zmaga, saj sem, še na pol v nekem drugem svetu, kjer sem se ujela med sanjami in budnostjo, odločila da bom pot v službo prehodila. Ker je to v celem dnevu moja edina rekreacija, med točkami A,B, C in ostalimi, ki jih moram v svoj navigacijski sistem vnesti kot vmesne destinacije, hodim. Kar je spodbudno, ekološko, mojemu zdravju prijazno, mojemu življenju pa nikakor ne. :) V včerajšnjem zasneženem jutru pločniki niso bili očiščeni in sem (seveda v popolni zimski bojni opremi) pred vsakim avtobusom, tovornjakom ali pa samo norcem, odkorakala do kolen v sneg in se nato prebijala nazaj na cesto. Pot je tako trajala skoraj dvajset minut več kot sicer. Danes zjutraj, ko so bili pločniki očiščeni in pripravljeni na prve jutranje sprehajalce, pa sem lovila ravnotežje zaradi ledu. In dvakrat mi je uspelo izvesti pirueto; enkrat sem se ujela na levo roko, drugič z obema rokama za ograjo. :) In srečno prispela do pisarne. Za izdatno dozo adrenalina je bilo poskrbljeno.

Medtem, ko se v dneh sesedanja in pobiranja, postavljam nazaj na noge, pa nastajajo "odkruški poezije" (hvala Barbara, za primeren izraz).

V metamorfozi polsna,
ki mu je včeraj potekel rok uporabnosti,
te iščem.

Izžeta od iskanja poti
med tabo in mano
in mano in tabo
(in potem se izgubim nekje vmes),
sedim na spominih
nabranih iz vseh svetov
in se lovim.

Brez tebeintebe
(in še nekje vmes brez njega)
krpam luknjo samote.

Z zarjavelo iglo.