Sončne terase. In malo tistega.

Skoraj je že poletje. Očitno. V kratkih rokavih in tanjših hlačah sedim na terasi hotela v Nici in se prepuščam božanju sončnih žarkov. Konec marca res še ne govorimo o poletju in pretirani vročini, pa vseeno, danes mi je bilo prav poletno vroče na soncu. Vendar, ko se skrije in zapiha z morja veter, takrat je jasno, da je še vedno vsaj malo tista relativno topla pomlad. Lepo je. Gledati proti obzorju, za katerim veš kaj se skriva, pa je vseeno tako daleč. In tako spokojno. Pogovori ljudi okoli mene, hihitanje najstnic, vse se zliva v nek oddaljen zvok, takšen, ki te sploh ne moti, ko bi naslonil glavo nazaj, globoko vdihnil z Mediteranom prežet zrak in se samo prepustil. Božanju žarkov in vetra.
Danes sem se predvsem sprehajala. In se počutila svobodno, nič več tako ujeto v neke okvire. Očitno sem potrebovala samo malo premika iz vsakdanjika. Ima moja, pred kratkim narisana rojstna karta kar prav. Jaz nimam obstanka. Pomanjkanje planetov v hišah, ki predstavljajo dom in družino in obilica v tistih, ki predstavljajo tujino, potovanja in podobno je očitno že ves čas iz ozadja vplivalo name. Sedaj vsaj vem zakaj gre. Ko me prične nositi daleč. Najprej malo v mislih. In potem vse bolj. Dokler ne grem. Ker je tako fino, čeprav le za kratek čas, pobegniti uniformiranosti vsakdanjika.

Med potjo do trenutnih koordinat je nastajalo tole...

Sledim ti v večere,
kot brezdomec
posedam na pločnikih tvojega življenja,
z roko iztegnjeno predse
in pogledom uprtim v tla,
da ne bi mimoidoči opazili sramu
in še bolj očitne žalosti,
za katera bi dobila spodbudne besede,
ker si želim samo, da bi odvrgel kakšno drobtino,
le mali kos sebe,
da bi me nahranil,

pa čeprav za kratek čas.



Tako to gre... odpiram se.
Naj vam sije sonce. :)

Prebudi me

Počasi me prelivaš vase,
s pogledom slačiš najini življenji,
luščiš mene in nato še malo sebe,
spajaš naju v Naju,
ko vstopaš vame, z enim zamahom medenice,
me grabiš za pas,
drsiš na boke,
se izgubljaš v moji koži,
dušiš v krčih mojih zenic,
medtem, ko naju je vse manj tu in vse več tam... nekje.
In potem je vse še le vrtinec.
Tebe. Mene. Nekje drugje.

Sonce sije skozi na pol zagrnjene zavese,
na moj trebuh in tvojo roko tam.
Verjetno sva prebudila pomlad.

Kako spremeniti svet na lepše oziroma sebe na boljše

Moj prijatelj mi pošlje veliko koristnih elektronskih sporočil. Spodbudnih, žalostnih, življenjskih. Popolnoma entuziastičnih. Z idejami in načrti za naprej. Vsak dan me pričaka kaj, kar mi da malo več volje, me nasmeji ali pa povzroči miselni tok, ki me pelje do razmišljanja o stvareh, ki sem jih naredila in jih počnem in kako spremeniti/izboljšati stanje.
Danes sem od njega prejela tudi (če gre verjetni napisanemu) Gandijevih 10 osnovnih gradnikov za spreminjanje sveta. Po mojem prostem prevodu seveda. :) Sicer jih lahko najdete tukaj.

In prav kličejo po komentiranju. :)
(prevode sem namerno malo predelala, da bolj sodijo k temu, kar želim povedati)

1. Spremenimo najprej sebe (oz. change yourself)
Vedno napake najprej vidimo na drugih ljudeh. In najlažje smo pametni, kako bi lahko spremenili druge. Poznam take ljudi, ki se vtikajo v življenja drugih in jim svetujejo kaj spremeniti. Veste kaj, pometajte najprej pred svojim pragom. Če sem se zmogla sama spremeniti v tej smeri, boste zmogli tudi vi. In ja, če se vam zdi, da govorim vam, imate verjetno prav. :)

2. Nadzor imamo v svojih rokah (oz. you are in control)
Nimam se pravice jeziti nad drugimi, ampak ko vidim ljudi, ki za vso svojo nesrečo in vse kar jim gre narobe v življenju, iščejo krivca v komu drugemu ali pa v postavitvi zvezd, položaju planetov in podobnih "neoprijemljivih" zadevah, mi postane slabo. Sami smo odgovorni za svoja dejanja in svojo srečo. Tako je to, kot pri pokru; karte so nam dane, kako bomo igro izpeljali je pa povsem naša izbira.

3. Odpuščajmo in pozabljajmo (oz. forgive&forget)
Glede na to, da se držim reka, da odpustim lahko, pozabim pa ne, se s tem v celoti težko strinjam. Nekaj pa je povsem res - dokler nosimo s seboj sence iz preteklosti in kuhamo zamere, samo mi težje živimo. Torej; odložimo prtljago, odpustimo, pozabimo in gremo naprej lažji. Kako si želim, da bi se tega lahko naučila. Ker potem bi lahko nekoč vrgla proč črno knjigo ljudi, ki bi si, po mojem mnenju, zaslužili nazaj vsaj delček tega kar so dali...

4. Vztrajanje (oz. persist)
Ena zelo dobra lastnost vztrajnih :). Takšnih, ki v življenju kaj dosežejo. Takšnih, ki jim uspe. Mogoče ne prvič, tudi drugič mogoče ne, ampak pravijo da gre v tretje rado. Ali pa mogoče 103jič, je popolnoma vseeno. V vsakem primeru se velikokrat obrestuje potrpežljivim in vztrajnim. Vse ob svojem času. Eh, tudi tega se moram naučiti.

5. Živeti trenutke (oz. live in the moment)
Živeti v danem trenutku. Tako kot je treba. Večini se življenje zgodi, medtem, ko čakajo da bodo živeli. Sama sem bila popolnoma enaka. Čakala na svoj veliki trenutek. Svoj veliki pok. Ko sem nekega lepega dne ugotovila kaj vse zamujam. In kako mi trenutki bežijo mimo, ko bi lahko imela vse, pa nimam nič in sem izgubljena v čakanju. Življenje se odvija v trenutkih, zagrabite jih.

6. Vsakdo je (le) človek (oz. everyone is human)
Ne vem, kaj res? Seveda, nekateri bolj kot drugi, vsi pa smo krvavi pod kožo, s svojimi težavami, dobrimi in slabimi dnevi, kapricami, željami, sanjami. Nekatere pot pripelje do tega, da so bolj človeški in ljudje kot ostali, drugi malo manj. Naučila sem se, da je prav na vsakega potrebno gledati tako; da je le človek in preden pričnem obsojati, moram vedeti vsaj kanček njegove zgodbe. Pa čeprav bi to osebo raje kar izbrisala.

7. Poiščimo nekaj dobrega v vsakomur (oz. see good in everyone)
Ker, hvala Sensei za to lekcijo, vsi smo v osnovi dobri. In kot že zgoraj rečeno, nekateri to dobro skrivajo, da odkrijemo razlog za tem, potrebujemo dovolj informacij. Preden obsojamo. In, če bi prav v vsakem (tudi tistih, ki jih RES ne maramo), vsak dan skušali najti nekaj dobrega, bi bil svet lepši kraj.

8. Gremo, akcija! (oz. take action)
Še enkrat, ne čakajmo na priložnosti, najdimo jih. Ne čakajmo na življenje, živimo ga v trenutkih. Ne čakajmo lepih besed, najprej jih dajmo. Ne glejmo za utrinki, pojdimo jih iskat. V glavnem, akcija ljudje, okoli nas je toliko lepega in finega in ohinsploh super... škoda, da bi to zamujali.

9. Rastimo in razvijajmo se (oz. grow&evolve)
Tri leta (ali pa malo manj) nazaj je neko dekle reklo "Jaz sem razvita osebnost" in mislilo kako prav ima. Danes se to isto dekle tolče po glavi in ve, kako zelo ni imelo prav. Ker v treh letih je njena osebnost zrastla, se razvila in šele sedaj vidi koliko je še prostora za nove rasti in nove izzive. Poslušajte ljudi okoli sebe, včasih imajo povedati kaj pametnega. Odprite se jim, včasih bodo prav oni tisti, zaradi katerih boste zrastli. Včasih boste vi tisti, zaradi katerih bodo rastli oni.

10. Bodimo pristni (oz. be authentic)
Nihče ne mara ljudi, ki se pretvarjajo. Težko je biti nekaj kar nismo, ker se slej kot prej ujamemo v lastne zanke. Težko je početi nekaj, kar ne maramo početi, ker je takšno življenje naporno. Skrivati svoj pravi jaz je neumno. Biti pristen, je umetnost. V vseh življenjskih vlogah. Zvest samemu sebi. Najlepši in najboljši smo kot mi sami, ker to najbolj obvladamo.

Vse zgoraj našteto je težko vedno upoštevati. Vendar, z rastjo in razvojem osebnosti, se lahko leto za letom izboljšujemo in postajamo Človek.
Najlepše pri vsem tem pa je, da si lahko vsak od nas malo po svoje prikroji spremembe in vsak po svoje razume teh deset osnov, ki naj bi pomagale svet spremeniti na boljše. Že samo med mojimi razlagami in vašimi prestavami so razlike, kajne? :)

Ostanite v cvetju in naj vas pomlad nikar ne zanaša predaleč od začrtanih poti.

Danes je poseben dan. Praznuje poezija.

Danes je poseben dan. Ker je svetovni dan poezije.
Že zjutraj mi je, sicer en tak čuden in težak dan, polepšalo sporočilo v zvezi s tem. Z odkruškom ene lepe pesmi. Priznam, bila sem prijetno presenečena in oseba, ki se je potrudila s sporočilcem, je vsekako pridobila pri meni veliko "pik".

Ne bom preveč nakladala, bom pustila verzom govoriti po svoje.

Najprej nekaj od mojega najljubšega (v angleškem prevodu, da bo bolj razumljivo). Ker je tako dobro znal. Tako dobro vedel.

Pablo Neruda: Perhaps not to be is to be without your being

Perhaps not to be is to be without your being,
without your going, that cuts noon light
like a blue flower, without your passing
later through fog and stones,
without the torch you lift in your hand
that others may not see as golden,
that perhaps no one believed blossomed
the glowing origin of the rose,
without, in the end, your being, your coming
suddenly, inspiringly, to know my life,
blaze of the rose-tree, wheat of the breeze:
and it follows that I am, because you are:
it follows from ‘you are’, that I am, and we:
and, because of love, you will, I will,
We will, come to be.     

 
In potem nekaj od nekoga, ki (še) ne zna tako. In (še) ne ve. Skoraj nič o ničemer. Iz enega malo bolj mračnega obdobja.

odprta okna vrtinči veter
dolge sence daleč v
hodnik, dolg in prazen kot uklet
arbiter meje med sedaj in večnostjo
jadikuje, ko ga prepih pripre med
asfaltne sanje in predor, skozi katerega v
medlo svetlobo odhajam

do pogreba leži nekje...kdo bi vedel kje

Namerno na nekaterih delih brez ločil. In brez naslova, ki je (skrit) v pesmi. Ko berem danes, vem le, da je bila stiska velika. In zato mi je všeč, da imam povsem proste roke pri pisanju, ker lahko stiske in žalost in nerazumljenost in vse tisto kar me duši, prelijem v nekaj.
Tisto kar je pa najlepše pri pisanju je to, da si lahko vsak razlaga po svoje napisano. In da je prava resnica odkrita le avtorju. In posebnim posameznikom, ki razumejo. Ker čutijo enako. Mogoče zato, ker bi sami podobno napisali. Ali pa, ker je prav zaradi njih nekaj nastalo.

Preberite si tudi vi danes kakšno pesem. Napišite pesem. Sebi. Komu, ki vam je pri srcu. Ali pa vsaj delite kaj že napisanega s kom.

Letališča

Ne maram gneče in ljudi, ki pretirano hitijo in s tem še vsem okoli sebe povzročajo sive lase. Ne maram krajev, ki so lahko legla bacilov. In krajev, kjer se zbira veliko število ljudi. In predvsem ne maram tega, da me kdo ogovarja, ko kje čakam ali se kam peljem s katerim od javnih prevoznih sredstev. Če ste se od začetka do tukaj vprašali, če bom samo tarnala - ne bom, vse to moje "ne maranje" vodi do nekje... do letališč namreč. Ki so svetla izjema med vsem zgoraj naštetim.
Rada imam tisti občutek, ko doma zlagam stvari v kovček in vem, da bom v naslednjih nekaj urah na letališču. In potem verjetno še na enem. In še enem. In potem na poti domov prav tako. In, že med pripravljanjem, mi od nekje prinese tisti vonj po letaliških hodnikih, čakalnicah in čokoladicah v trgovinah.
Verjetno k temu, da se mi zdijo letališča tako super, pripomore dejstvo, da jih povezujem z občutkom svobode. Možnostjo pobega. In, kljub temu, da smo na vsakem koraku nadzorovani in se je težko skriti, z anonimnostjo. Z letom, ki sledi čakanju. In nečim novim, neznanim, neodkritim.
Počutim se kot nomad, ki z vsem kar ima odhaja nekam daleč in ne ve kaj lahko pričakuje in kakšno bo življenje tam.
Letališča povezujem z udobnimi oblačili, ki jih navlečem nase, da bi mi bilo čim bolj udobno tudi potem med letom. In včasih, ko s knjigo v naročju sedim sredi množice in preskakujem med vrsticami, mi pogled uide na ljudi okoli mene. Zanimivo je opazovati kaj vse počnejo. In si mimogrede predstavljati njihove zgodbe. Moški v poslovni obleki, ki se živčno prestopa pred vrati in pogleduje na uro, preverja svoj mobilni telefon in mečka včerajšnji časopis pod roko. Verjetno odhaja na službeno pot in je eden tistih, ki bodo prvi iz predala nad glavo izvlekli torbo s prenosnikom, takoj ko bo to v letalu mogoče. In potem bo besno tipkal tisto, kar mu v pisarni ni uspelo dokončati. Na sedežu za njim pa starejša gospa, ki v naročju drži svoj plašč in s pogledom išče sogovornika, ki bi mu razložila, da se je njena hčerka z družino, zaradi službe seveda, preselila v tujino. In sedaj, kadar le more, odide na obisk k vnukom, ki so seveda najlepši in najpametnejši. Takšnih me je najbolj strah. Ker, vedno si je fino predstavljati zgodbe ljudi, ki jih ne poznamo in jih verjetno nikoli ne bomo več videli, razmišljati, če se bo tudi nam zgodila njihova življenjska zgodba ali pa podobna. Ko pa ti začnejo predstavljati realnost, ki odstopa od tiste v naši domišljiji, potem pa postane vse tako lahko. In neudobno. In pretirano. Zato se najraje za knjigo in slušalkami skrivam pred takšnimi.
In, na drugi strani vrste sedežev, mama z otrokom. Nimam občutka za to, da bi po videzu ocenila starost otroka, dovolj mi je že podatek, da zna spuščati glasove. In potem upam, da je moj sedež dovolj oddaljen od njihovega. Ker za mamo z malčkom, pride še oče z nekoliko večjim otrokom. In kupom igrač. In potem se pogovarjajo v vsem ostalim neznanem jeziku, z veliko iiiiiiiiii-jev in ooooooooo-jev in ostalih razpotegnjenih samoglasnikov. Kam odhajajo? Na počitnice? Se, z vsemi temi kovčki, selijo kam daleč? Spremljajo očeta na pol-službeni poti? Sta srečna sedaj, ko imata družino, ki sta si jo mogoče od nekdaj želela? Ali se sprašujeta kako bi bilo, če bi lahko samo za nekaj dni sama pobegnila kam in si odpočila?
In potem skupina ljudi s slamniki, neokusno pisanimi majicami in vrečami. Prav gotovo so kam potovali z agencijo in bodo, takoj ko si poiščejo proste sedeže, pričeli z glasnim podoživljanjem dogodivščin. Ker, seveda niso bili tam, če tega ne delijo z ostalimi čakajočimi.
Potem pa, ko me pričnejo takšni glasni, navdušeni dopustniki jeziti, se sprehodim malo naokrog. Iz trgovine v trgovino. Po najljubšo čokoldo, ki jo je najlažje dobiti prav na letališču. V bar na pivo. Pustim domišljiji prosto pot in si izmislim svojo zgodbo. Vse si izmislim; kam, s kom, zakaj, kako... preprosto zato, ker si lahko. Ker so letališča prostori, kjer je dovoljeno sanjati malo več kot drugje.
Čas mineva prav tako; včasih hitreje, včasih počasneje, odvisno kako utrujeni smo od potovanja. Vedno pa mine, do odhoda. Takrat, z vsemi ljudmi okoli sebe in njihovimi zgodbami, ki so nastale v moji glavi, odidem tudi sama. Skozi tista steklena vrata. V svojo življenjsko zgodbo.

Verjetno ni težko povedati, da se v kratkem veselim dveh poti. Čez nekaj letališč. Ene prav kmalu, v naslednjem tednu, ene nekoliko kasneje, čez mesec dni.
Na obe se odpravljam z veliko domišljije. In željami. In sanjami. Predvsem pa z željo po neznanem; novih mestih, z novimi vonji in okusi. Nepoznanimi obrazi. In svobodo.

Pomlad nam je vsem v pogubo

Utrujena sem. Težko grem naprej od tukaj, kjer sem ujeta trenutno. Misli mi odmevajo v ušesih, pomešane skupaj z vsemi pogovori, ki sem jih preslišala danes. Pri skoraj nobenem od njih nisem sodelovala, le slišala sem. Niti se nisem trudila, pa se mi kar vsiljujejo vsi okoli mene s svojimi pogovori. O tem kam gredo konec tedna. O zdravstvenih težavah. Psih. Partnerjih. Otrocih. Vsem možnem, zame popolnoma nepomembnem. Jaz pa kar sedim tam in strmim predse, kot da čakam na tisti trenutek, ko se bo vse ustavilo. Končalo. Ko bo končno okoli mene zavladala popolna tišina in bodo moje misli imele prosto pot, da poletijo nekam v nebo, jaz pa bi se le ulegla in spala.
Slabo mi je. Vrti se mi. V sebi kričim, srce mi razbija, okolici pa dajem vtis, kot da sem popolnoma mirna. In sproščena. Mogoče imam čez obraz celo razvlečen nek blago telečji nasmešek, ki se je kar prilepil tja. Popolna maska.
Vse me boli in če bi lahko, bi samo sebe raztrgala od znotraj navzven in še enkrat v obratni smeri. Taka boleča praznina. Dvom o vsem kar počnem. In tisti nezmotljivi glasek na enem od mojih ramen, da tako vse česar se lotim spremenim v katastrofo...

Zgornje je bilo v eno od mojih "črnih knjig" zapisano spomladi pred tremi leti.
Očitno me v nekih letnih ciklih udarja huda spomladanska utrujenost. In nesrečnost. In ne vem kaj še vse.
Me pa tolaži, ko vem, da sem se že tako počutila kot se danes. In preživela.

Lep konec tedna vsem, z veliko sončka in tistimi, ki so v vaših srcih...

Senca

Spotikam se ob sence ljudi,
ki si z oči brišejo jutranjo meglo,
medtem, ko hitijo vsak v svojo pesem,
pripenjam se na njihove nasmehe,
objokane izraze,
skrb, ki jo vlečejo za seboj,
na njihove duše se lepim,
da si za vsakega izmed njih izmislim zgodbo,
kakršno bi želela zase,
medtem, ko z eno nogo v luži
in drugo na železniškem tiru
razmišljam kdaj sem, kakor prah, ki ga dvigne vsak njihov korak,
zbledela sama.


Moj vlak se bliža,
zato premaknem nogo z luže.
In danes me sploh ne moti vsa ta svetloba.

Ne moti me svetloba. Moti me pa vse ostalo. Vlečem neko težko senco sama nad seboj in dan se sploh ne premika nikamor.
Tako, zares iskreno, žalostna sem...

Zapisalo se mi je...

...in ko je tako ležala na postelji in poslušala bitje njegovega srca, je razmišljala, da je prav v tistem enem trenutku ujeto vse kar potrebuje. Ležala je v objemu moškega, ki je pomenil njen svet. On pa je bil vseeno videti tako oddaljen, odmaknjen nekam v svoje razmišljanje. Spraševala se je o čem tako razmišlja, medtem, ko jo nežno boža. Kaj se mu je zgodilo v življenju in zakaj jo želi ob sebi? Da bi bila ona srečna ali tudi njega osrečuje njena bližina? Si jo tudi on želi tako zelo močno, kot si ga želi ona?
Privila se je bolj tesno k njemu, da je lahko tudi čutila njegovo srce, ali pa si je to samo domišljala, ker si je dovolj močno želela tega.
Nekoliko se je zdrznil in jo pogledal. Samo en njegov pogled je dovolj, da se predrami v njej mešanica občutkov, ki so včasih tako močni, skoraj nemogoči. Poljubil jo je. In takrat je poletela. Iz svojega telesa. Dvignila se je, si želela, da bi lahko zamrznila trenutek... potem pa jo je prijel za boke in jo obrnil na hrbet. Z roko je drsel po trebuhu proti prsim in jo poljubljal... počasi ji je slačil majico in, kot bi to pričakovala že zelo dolgo, se mu je popolnoma prepustila...

In ko sem že mislila, da ne bom nikoli v življenju več napisala ničesar, se mi je zapisala zgodba. Dolga. In počasna. In sočna. In ahhhhh, taka za vzdihe. Vem, da iz ponujenega odlomka tega ni razbrati, pa vseeno. Mi boste morali verjetni na besedo. Ni vse tako romantično kot je videti na prvi pogled. :)

Imejte se radi. ;)

Odločitve, odločanje in neodločenost

S sprejemanjem odločitev smo soočeni vsak dan. Kar naprej se je potrebno nekaj odločati in o nečem razmišljati.
Pred nekatere odločitve nas postavi življenje samo in takrat nimamo kakšne druge izbire, kot da prav na hitro iz rokava izvlečemo še kakšnega asa. Pred nekatere, oziroma večino, se postavimo sami. Tiste večje, življenjske sprejemamo bolj počasi in z velikim premislekom. Tiste manjše prav na hitro in v zelo kratkem času.
Jaz ne maram odločitev. Sem tehtnica po horoskopu, posledično s tem se težko odločam. Ali pa se težko odločam, ker takšna pač sem in mi je to samo dober izgovor, da se lahko izognem pretiranem razmišljanju o čem. Najbolj sovražim trenutke, ko pridem v prazno restavracijo in se moram odločiti za katero mizo bom sedela. Ali pa, ko me kdo vpraša kje v kinu bi sedela. Kaj pa vem... na stolu?
Ni se mi bilo še potrebno soočiti s kakšnim pomembnim življenjskim vprašanjem (ali pa vsaj še ne vem, da sem se), ampak se vedno znova sprašujem kako bom to zmogla, saj mi še odločanje o pravih malenkostih ne gre dobro od rok. Še to kakšnega psa si želim se ne morem odločiti. Ali pa, kaj bi zjutraj oblekla (kar se včasih konča s pravo malo katastrofo).
Moj izgovor je sicer, da imam preveč idej in je težko izluščiti eno samo, ki bo sigurno najboljša in najbolj primerna. Ha, včasih mi kdo celo verjame.

Zadnja od odločitev, ki sem jih sprejela se sedaj še marinira v mojih mislih. No, tam se je kuhala zadnjih 11 let, pa sem bila vedno prepričana, da še ne razmišljam dovolj zrelo in da mi bo pozneje žal, če se prav naenkrat in brez treznega razmisleka vržem v izvedbo. In sedaj, ko nisem ravno več v svojih zgodnjih dvajsetih (oh, kako čas teče) in ker teh 11 let pomeni večino mojega "odraslega" življenja, lahko razmišljanje o tej konkretni zadevi zaključim kot "odraslo" odločitev. In danes sem prepričana, da sem zrela za izvedbo. Pa sem šla v akcijo. In se veselim kot majhen otrok.
Pred tem maratonskim odločanjem pa sem naredila eno tistih kratkoprogaških, impulzivnih odločitev. Mi bo žal? Kaj pa vem, v tem je lepota vsega, da za sedaj še ne vem. In da me bo doletelo kot poletna nevihta z jasnega neba. Osvežitev. Ali pa toča, ki te skoraj ubije.

Občudujem ljudi, ki se hitro in pametno odločajo. In so poleg tega še tako samozavestni, da se odločijo za druge in so prepričani, da so storili najboljše. Sprašujem se, kako to dosežeš? Je podobno kot pri večini stvari, da vaja dela mojstra? Ali se je potrebno nekajkrat hudo napačno odločiti, potem pa razviješ dobro intuicijo in se kar naenkrat znaš odločati? Res si želim odkriti skrivnost hitropoteznih "odločevalcev".
Ko pa si takšen kot jaz... si pač najdeš osebo, ki se odloči namesto tebe. Ali pa pustiš vse skupaj in počakaš, da se mora kdo odločiti namesto tebe. Ali pa se samo ne odločiš in čakaš. Nekaj se bo že zgodilo. Ali pa se preprosto naučiš soočati se s posledicami neumnih in napačnih odločitev. In zadnja možnost - ignoriraš odločitve in se jih sprejemaš samo takrat, kadar se ti to zdi primerno. :)

Grem ulovit še kakšen sončni žarek. In to je odločitev. :)

Slovenska glasba je lahko tudi lepa ali Andrej Š. že ve :)

Tukaj sem že pisala o vonjih in tem kako nam nekateri zadišijo.
Tokrat ne bom pisala prav na dolgo... samo dodala bom nekaj kar je že bilo napisano in je čudovito.

Le za komentar; zadnje čase odkrivam slovenske glasbenike, ki sem jih, priznam, velikokrat povsem namerno spregledala. In odkrivam, da imamo en cel kup povsem sprejemljive in čudovite glasbe. Ne vem zakaj se na radijske postaje vedno uvrstijo le tiste, ki niso ne vem kako dobre...

In... tale je ena izmed teh, ki povsem nevsiljivo in tako čudovito povedo vse.
Da niti ne omenjam instrumentalnega dela...


Andrej, premalo je/bilo takšnih...


S temo sem se zlil
nove čute sem razvil.
Glas oddaljen vabi.
Kot da samo se zdi
v misli mi polzi,
da izogne se pozabi.

Neznana moč puhti,
opazuje brez oči, 
vsrka se v spomine.
V brezčasju ni razdalj in negotovih tal,              
ta minljivost mine.

Kako mi zadišiš in z dotikom posadiš
na prestol mojega navdiha.
In želja dveh teles se zlije v ples dreves
da še tišina tiho diha.

Kako mi zadišiš ko v krču sapo zadržiš,
da užitek čas ustavi.
Spoznavajo telo konice prstov čitajo
te v brajlovi pisavi.

Kako mi zadišiš ko na perutih poletiš
tja kjer sever brije.
Takrat snežinka si naenkrat, ki pleše z njim korak
da s plaščem te pokrije.

Šampanjca si nalijeva in v detelji počijeva
da misli mi umiriš.
Odkar v tebe sem ujet mi ni težko biti poet,
ko mi zadišiš...

In, naj bo tole namenjeno malo tudi tebi... ker mi zadišiš. :)

Pa je šel navdih

Zadnje dni ne morem pisati. Se sprašujem kaj se mi je zgodilo; sem se omehčala, tako dokončno in ne bom mogla več nikoli ničesar napisati? Bi morala malo trpeti v življenju, da bi iz tega črpala navdih? Ne vem, mogoče je pa samo manjša kriza, ki bo minila tako kot se je pojavila. Kar naenkrat. :)

Zato pa pobiram odkruške od prej...

Vse kar ostane


Prstni odtisi
tam kjer si drsel,
globoki vzdihi,
ki so se ujeli v sluhovod 
in vonj (oh, po ljubljenju),
prilepljen na prekate 
nosnega kanala,
še zadnji poljub,
ki si ga pustil na mojih prsih...
...se je v možgane vžgal trenutek.
Najin.


In potem ničesar več.
Ker to je vse, kar na koncu ostane.

A tribute to... vsem nam, drage dame

Danes sem samo ženska.
Ne partnerka, ne sestra, hčerka, vnukinja in vse tisto kar je ženska še lahko. Danes sem samo še eno tistih čudovitih bitij. Mnogo jih poznam. Nekatere močne in neporažene, druge krhke in zlomljene. Nekatere izgubljene in nesrečne. Pa takšne z veliko pozitivne energije. Trpeče. Drzne. Vse od njih pa lepe. Vsaka na svoj način nosi v sebi ali na sebi nekaj kar je čudovito in samo njeno in popolnoma drugačno. Edinstveno.
Bitja z dušo, tako krhko, da je včasih prav boleče naivna in verjame vsem lepim besedam, tudi če nekje globoko v sebi ve, da niso popolnoma resnične. Takšno, ki strmo pada, kadar ve, da ji bo zadana bolečina. In se hitro pobira, kadar ugotovi, da ni druge poti od tam kjer je.
Ženske smo, na nek način čarobna bitja. Nekatere, tiste najlepše so skoraj vilinske. S prefinjenimi gibi. Druge, tiste, ki navzven ne kažejo takšne elegance so lepe na svoj način.
Vsaka od nas je najlepša, ko ljubi. Takrat imamo v očeh prav poseben sijaj. Čaroben. Takrat smo skoraj vsemogočne.

Lepo je biti ženska. In danes drage dame (čeprav načeloma ne maram takšnih "praznikov"), se pustite še malo bolj razvajati. Dovolite si kakšno malo čarovnijo, ki je na kakšen navaden dan ne bi dopustile. Spijte kakšen kozarec na vse nas. Privoščite si kos čokolade več, ker zaradi tega ne boste nič manj lepe. In, pustite vendar vse tisto, kar same na sebi vidite kot napako, drugi tega sploh ne opazijo.

Moški pa... imejte nas radi in ne skoparite s komplimenti, ker se vsako jutro trudimo biti najlepše, veliko zase, malo pa tudi zaradi vas. Pa ne pozabite, da imamo zelo rade, da nas vsaj včasih malo razvajate. What goes around, comes around, veste. ;)

Pasati

Še sama včasih ne razumem... kako bo kdo drug. :)


V veje razbrazdanega neba
me je nekaj silnega ujelo,
me nosi stran od ekvatorja, k povratnikoma
(pravijo, da pasati to zmorejo)
in me tam spušča na realna tla puščavske vročine
in nevzdržne suše,
v hrepenenje po nedosegljivem.
Pa si tako želim, sence, varnega zavetja. Vode.
Malo manj pekoče bolečine
od iskanja poti
nazaj v nebo.
In čakanja.

Na pravi veter.

Družinske zadeve in glasba današnjega dne :)

S starejšimi ljudmi, ki jih spoštujem se navadno ne spuščam v prepire, največkrat raje obdržim zase, kar si mislim, ker se mi zdi, da se je popolnoma brez potrebe spuščati v debate, ki bi lahko pripeljale do slabe volje na eni, drugi ali obeh straneh.
Pride pa na vrsto kakšen dan, ko me kdo zares razjezi. Ali užali. Ali mi da nekoliko misliti. In takrat se moram odzvati.
Včeraj po družinskem kosilu smo sedeli za mizo in se pogovarjali. Popolnoma vsakdanje stvari, nič posebnega. Potem pa je pogovor nanesel na neke družinske zadeve in je ena mojih dveh babic, ki sta tudi sedeli za mizo, pripomnila nekaj v slogu, da njej tako nihče ne reče hvala, oziroma ni nihče hvaležen in da se nima s kom pogovarjati. Vse lepo in prav, me sploh ne bi zmotilo, če ne bi povedala tega s takšnim tonom, da je bilo slišati, da namenja očitek prav vsem zbranim. Kot sem omenila, takšne pripombe prezrem. Ker je življenje preveč kratko, da bi se s svojimi starimi starši prerekala zaradi tega, ampak včeraj mi je pa malo "dvignilo pokrov". In tole sedaj ni moja terapija, ker bi se zaradi tega slabo počutila, ker se ne. Po pravici povedano. Ker nimam slabe vesti, da se kdaj za kakšno stvar nisem zahvalila.
Morala sem ji povedati. Ker očitno še danes ne ve. Priznam, ne vem niti jaz vsega. Ne vem kaj in koliko je morala v življenju žrtvovati in kolikokrat kaj spregledati, ampak to pač ni moj problem. Ne vem kaj se ji je v včerajšnem dnevu, pred tem pogovorom zgodilo, da nam je očitala nehvaležnost in podobno. Ampak, če bi bili sami in se bi mi dalo s tem ubadati čisto zares, bi ji povedala sledeče, kar bi sicer morala ona meni, ker ima več življenjskih izkušenj.

1. V življenju, v prav vseh odnosih, so potrebna odrekanja, spregledovanja, oproščanja, prilagajanja. Koliko se boš prilagajal in koliko boš spregledal in kako boš to izpeljal je samo tvoja stvar. Ne od ljudi okoli tebe, ne od ljudi, ki ti svetujejo, ne od ostalih družinskih članov. Torej; za srečo v odnosih v katere se spuščamo, smo odgovorni SAMI.

2. Imeti družino (kljub temu, da si se zaradi tega prilagodil in spregledal in ne vem kaj še vse) je lepo. Ker nisi sam na tem svetu. Ker imaš nekoga, ki ga lahko pokličeš, objameš... Nihče te ne bo imel tako rad in te tako sprejel kot lastna družina. Govorim o ožji in širši družini. Če se pač prepiraš s partnerjem, ti še vedno ostanejo drugi člani.

3. Če se ti zdi, da si osamljen, oziroma, da se nimaš s kom pogovarjati; naredi kaj v smeri, da se boš počutil bolje. Najslabše in hkrati najlažje se je smiliti samemu sebi. Sploh v tej naši čudoviti dobi, ko so informacije in sogovorniki dostopni skoraj vsak trenutek vsakega dne.

4. Če neko stvar v življenju narediš ali daš nesebično, ne pričakuješ zahvale. Nihče od nas je ne pričakuje za nekaj kar nam je bilo v veselje narediti ali dati.

5. Iskanje razlogov, da bi se počutil slabše kot se ali pa bolj osamljenega kot v resnici si, je lahko delo. To zmoremo vsi. Iskanje pozitivnih lastnosti pri ljudeh in dobrih trenutkov dneva, ko misliš, da ti gre vse narobe, to je mala umetnost, ki se je moramo naučiti. Nihče tega ne bo opravil namesto nas.

Tako to je. Če nam je všeč ali ne.
In ne, ne bom več pametovala, ker se ne počutim dovolj modro za kaj takšnega kot je modrovanje svojim starim staršem. Lahko jih imaš le rad, tako kot ostale družinske člane. Kdaj preslišiš kakšno pikro pripombo. Jih povabiš na čaj, četudi se ne odzovejo. Jim kaj pomagaš. Greš z njimi na dopust. Na izlet. Si jim iz dna srca hvaležen za lepo otroštvo in čudovite trenutke, ki si jih delil z njimi. Si žalosten, ko so bolni ali jih ni več. To pa je tudi vse. Konec koncev imajo oni v uradnem nazivu besedo starši. :)

Življenje je pot. Čez drn in strn. Čeprav potujemo z drugimi, smo za svoje korake in izbire odgovorni sami. Nikoli in nikdar od drugih ne smemo pričakovati ničesar.

Tole ne sodi zraven teme, sodi pa k vzdušju. :)

Imejte se radi.

(Še) eden tistih dni

Kakšen dan, recimo takšen kot je danes, se počutim kot, da bi nosila na svojih ramenih vso težo tega sveta. Vso osamljenost tega sveta. Počutim se, kot da me trga od znotraj in reže navzven. Polna sem tistega nevzdžnega občutka, da je vse okoli mene tako napačno in da ljudje sploh ne vidijo velike slike vsega skupaj. Občutka, da se kar naprej okoli mene vrtijo neki ljudje, jaz sem pa vseeno tako osamljena. Puhlice, ki jih stresajo in nepomembne težave, ki se jim zdijo neskončno pomembne. Ja, če nimaš zadnje izvedbe tiste zelene torbice, se ti bo kar vse podrlo... kimam. Prepričljivo pritrjujem, da je temu res tako. Po drugi strani pa z vsakim utripom širim nezanimanje za to in tisto popolno brezbrižnost. S trepalnicami pometam stran energijo tega materializma in tonem. V svoj svet. Znotraj mene. Tisti, ki je tako zelo nevzdržno razmetan, kot po nekem hudem potresu. Sesut, kot dan po naravni katastrofi.
In ko utonem dovolj globoko, je tam nekje majhna razpoka, verjetno na mojem srcu, kjer je lepo. Toplo. Prijetno. Dreganje v to razpoko, kot v kakšno ravno nastalo rano boli. Pa je vseeno vredno toniti tja. Se usesti na njen rob in ostati tam. Vsaj malo. Vsaj za nekaj trenutkov. Si božati dušo in vsaj za nekaj časa verjeti, da bo vse v redu. Ali pa preprosto samo malo zreti v neskončnost.

Lahko je tako ubežati, le vedno težje se je vračati nazaj v realni svet. Stran...