Počasi me prelivaš vase,
s pogledom slačiš najini življenji,
luščiš mene in nato še malo sebe,
spajaš naju v Naju,
ko vstopaš vame, z enim zamahom medenice,
me grabiš za pas,
drsiš na boke,
se izgubljaš v moji koži,
dušiš v krčih mojih zenic,
medtem, ko naju je vse manj tu in vse več tam... nekje.
In potem je vse še le vrtinec.
Tebe. Mene. Nekje drugje.
Sonce sije skozi na pol zagrnjene zavese,
na moj trebuh in tvojo roko tam.
Verjetno sva prebudila pomlad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar